SODOBNA KOLONIALNA ARHITEKTURA

Glavna naloga tega povzetka je ilustrirati transformacijo koloniziranih mest (ki jih še vedno kolonizirajo) v zadnjih stoletjih. Vpliv kolonialne arhitekture doseže svojo apoteozo v muslimanskem svetu, kjer druga ob drugi stojijo moderna, kolonialna in islamska vernakularna arhitektura. To večinoma povzroči dezintegracijo tradicionalnih stavbarskih oblik, čemur sledi izguba kulturne identitete. To se dogaja na dveh ravneh: - arhitekturna podjetja z Zahoda kulturno kolonizirajo države v razvoju, tako da vsiljujejo standardizirano zahodnjaško arhitekturo v neprimerno podnebje. - lokalni arhitekti se vse bolj navdušujejo nad delom zahodnjaških arhitekturnih podjetij in jih skušajo posnemati, kar pripelje do škodljivih rezultatov.
Slednja raven je najbolj škodljiva: urbana predmestja v Tretjem svetu, na primer, so postala konglomerat betonskih škatel. V dolini Draa (južni Maroko) so predmestja ksarjev kolonizirana s številnimi novimi zgradbami; dobesedno betonska inačica tradicionalnih stavb iz zbite prsti. Te nove zgradbe so iz ojačanega betonskega skeleta in nosilnih betonskih polnil; po mojem mnenju niso primerne, ker so strukturno prevelike in ker ne spoštujejo lokalnega podnebja. Poleg tega ne upoštevajo potrebe po zasebnosti, ki je bila značilna za tradicionalno introvertirane zgradbe; to pa je rezultat spremembe stališča do življenjskega sloga in potrebe po zgledovanju po junakih, ki jih vsiljujejo občila in satelitski krožniki. Na splošno rečeno je arhitektonska kakovost teh "modernističnih" zgradb slaba tudi z oblikovnega stališča: mednarodni slog pomeni revnejšo inačico od izvirne. Casablanca velja za značilen primer modernističnega afriškega mesta, vendar pri analizi na urbani ravni lahko vidimo, da širina cest sploh ne ustreza vročemu podnebju v tem delu afriške obale. Zato ni čudno, če se njeni prebivalci raje sprehajajo znotraj obzidja srednjeveške medine. V tem sprehodu po srednjeveški medini vidim iskanje identitete v okolju, ki ga nenehno uničujejo in skrunijo.