Sončni obrat SONČNI OBRAT, roman, Založba Obzorja, Maribor, 1969, str. 246. Zadnjih štiriindvajset ur ljubljanskega arhitekta Matija Roba je eno samo hlastanje za nečim oprijemljivim, stanovitnim in vrednim. Po čudnih sanjah se namreč nenadoma zave, da živi obdan s tujim in nepojmljivim svetom, s katerim nima pravega stika: njegove prave korenine so še vedno v starosvetnem žitju slovenske vasi in izročilih njegove matere, na katere se mu nenehno oglašajo idilični spomini. V vrvenju zdajšnosti, sredi blagovne družbe, ki malikuje blaginjo in uživaštvo, pa je izgubljen, čeprav si krčevito prizadeva, da bi v sebi našel soglasje z okolico in da bi prevrednotil vrednote prejšnjega življenja. Zavestno in podzavestno visi nad njim neodložljiva peza sodobnega sveta: televizija, radio in tisk ga nenehno obstreljujejo s sporočili in reklamo, obseden je z napotki in navodili, ki jih je toliko, da se po njih ne more in noče več ravnati, pa mu tako postajajo predmeti in naprave, za katere mora skrbeti, sovražne in nerazumljive. Enako breme mu je služba in kopica vsakdanjih dolžnosti, ki jih venomer odlaga in s tem še veča neznosnost svojega obstajanja. V tej razklanosti se ne more več ujemati z ljudmi, niti z lastno ženo ne, ki ta svet sprejema in se v njem tudi znajde. Prepad med njima je tolikšen, da se jima ne posreči več telesni stik in se drug drugemu izmikata. Matija Rob se počuti tako, kot da je nanj poveznjen stekleni zvon: vse gre mimo njega in vse mu uhaja iz rok. Medtem ko njegova okolica drvi v pravi divji plavi za čutnimi užitki in hipno naslado, ostaja sam zunaj tega in se počuti na vsakem koraku prikrajšanega, ker ne zna izrabiti trenutnih sladkosti poblagovljene spolnosti, celo tedaj ne, ko se po orgiji, zgledovani po ameriškem vzorcu, znajde v postelji z ženo svojega prijatelja. Prevrednotenje starih vrednot mu torej ne uspe, vse, česar se hoče oprijeti, se mu izmakne in tako ostaja v praznini, s katero se na zna sprijazniti. Zato se zateka v izmišljeni svet in izmišljevane stike z ljudmi ter se pripravlja na beg k Ani, prijateljici iz mladosti. Ta nesmiselni beg k prejšnjem življenju v skrajni stiski tudi uresniči, vendar nikoli ne pride do Ane – na poti se smrtno ponesreči. Iz zavihka, Sončni obrat, 1969.