DELAVNICA OBLAKOV, drama, SNG Ljubljana, 1966/1967.
Remec prikazuje "pravico oblasti", ki naj bi bila napredna, pa sama ne uvidi, da je papirnata, brezdušna, da deluje po logiki absurda in je pretirana na rob nehumanosti.
Drama je razpeta med dve skrajnosti idealizma: do najbolj idealističnega prek dvomov do negacije v razkroj ideala. Ideal je humanizem, je smisel življenja in vere vanj. Jasno je, da je idealizem kot sistem življenja v sodobnem času razvrednoten; spada pa v tisto temeljno dogajanje modernega sveta, ki presega naše slovenske okvire. Pa vendar je Remec v tem absurdu ujel specifiko prav našega bivanja.
Glavna akterja drame Drejc in Sivi sta vpeta v ta lok gibanja ideala, vendar ne shematično in trezno, odvisno od slučajnih zunanjih vzgibov, ampak agirata iz sebe, iz prepričanosti. Drejc, ki je še religiozno vzgojen, v času boja spozna nov ideal svobodnega človeka in se ga oprime, pa se mu že kmalu prične nalamljati: dvomi v likvidacijo po vsej sili, v umike brez glave. Podobno pot prehodi Sivi: od angažiranega borca za svobodo prek funkcionarja, ki spoznava svet in absurde sodobnega življenja.
Nemoč obeh je jasen zgled, da bosta končala v niču, v brezposelnosti, v kakršno so se ljudje okoli njih že davno potopili. Grenko spoznanje, ki ju navdaja in ki prevzame tudi nas, je tisto najbogatejše in najprepričlivejše, kar Remec ustvari: spoznanje porazne praznosti našega sveta.
Osnovno dogajanje obkroža zbor vdov, simbol množice še nepokvarjenih ljudi, nepokvarjenih odnosov v človeškem bivanju. Problem absurda človeškega bivanja ima v poantiranju vdov moč velike vere in upanja, da ta nehumanizem le ni dokončen, da le nismo in ne bomo drug drugega izničili v puščavi nesmisla, ampak da nekje obstaja rosa, svežina, vedrina, deževni oblaki… Avtor nas zgolj opozarja in nalašč ne kaže krivcev, saj bi s tem zbanaliziral tako žgoč problem, kot je vprašanje: kaj smo ljudje sploh še ljudje, kaj nismo že ničeta, slučajno vržena v svet, drug drugemu v pekel…
