ASTRALNI SVETILNIKI, zbirka znanstvenofantastičnih novel, Kiki Keram, Ljubljana, 1993, 147 str.
Ciklus 19 kratkih Remčevih znanstvenofantastičnih zgodb, Astralni svetilniki, se začne in zaključi z zgodbama, ki človeku nista v prid, celo nasprotno. Pa tudi sicer je pri Remcu malo drugačnih.
V nekaterih zgodbah avtor namiguje, kaže in tudi direktno omenja katastrofo kot osnovni ali pa izhodiščni tematski okvir. To so naslednje: Tipalka z Mura, Opna, Gora hrepenenja, Orionov odcep, Ikar in želva ter Opazovalec. Pomenski odtenek pri ugotovljeni skupini opozarja na to, da je tudi po katastrofi potrebno pričeti znova. Tako Hiša vztrajno čaka na človeka, on pa se je s Poslednje ploščadi odpravil znova v svet; tudi v Opni se ženske napotijo v širni svet, ravno tako Ikar in želva kreneta vsak za svojim – čeprav slednja v svetu, ki je Ikarja poslal pod nebo, med ptice, želvo pa "proti jugu, ki je bil nekoč sever."
Kljub nosilnim temam se v nekaterih zgodbah pojavlja in združuje več motivov kot (skupna) uprizoritvena osnova. Vsaj tretjina jih tako vsebuje oz. gradi na manifestiranju prvega stika, pretežno s prizvokom, ki je slej ko prej negativen, tudi poguben za človeka (ali pa tudi, po drugi strani, odraz in ilustracija človeške nesposobnosti za prvi stik na ne-egocentričen način).
Nekaj zgodb bi lahko kot posebno zvrst tehnično zasnovanih poimenovali "računalniške". Klasični temi potovanja skozi čas in prostor avtor posveti dve zgodbi (dotakne se je pa še v nekaterih): Privid na obrežju časa in Pomnik za Evridiko.
V omenjenem sporočilnostnem sklopu Remčevih zgodb gre vsekakor pokomentirati, kako je z njegovimi protagonisti, ko in kadar se soočijo s spoznanjem in kaj jim le-to pomeni.
Običajno je (za) spoznanje takrat, ko ga dojamejo in s katerim se soočijo, že prepozno. To ima različne posledice: včasih vzpodbudi protagonista, da se zavestno odloči za prekinitev eksistence, katere smisel je sicer bil predvsem ali pa tudi le v iskanju spoznanja.
Zdi se, da se avtor, kljub vedno znova izpričevanemu humanizmu, ne glede na obliko sporočilnosti oz. opozorilnosti, zaveda vsaj za sedaj še nepremostljivih ovir v času in prostoru, ter jih kontrapunkturno sprejema. Verjetno se tudi zato v treh zgodbah (Vpeljava, Ikar in želva, Opazovalec) spekulativno projecira v svet, v katerem se bo preživelo brez človeka, ki je bil in ga ni/ne bo več.
Vendar tudi takrat ne bo šlo brez prič – on je tu, čeprav sam ve, da je težko biti "Opazovalec" (Remec), kot je "težko biti bog" (Strugacki) ali pa "Stražar" (Clarke).
Toda njemu, priči, je verjetno najtežje: je vsemirski in nad človekom, čeprav je prav tako izšel iz njega, ampak njegovo sporočilo je trše in bolj žalostno. Samo gleda in se sprašuje; nič ne čuva ali nadzira in tudi ne javlja, ko čas za to dozori. Ne vmeša se v tok dogodkov – pa ne, da se ne bi smel ali hotel, le smisla nima, vse bi itak šlo dalje, po svoje. Tudi pomagati ne more in obrazložiti ne, lahko le upa na razumevanje. Ostaja nam pač nema priča ponavljajočega se časa.
