I.

Poet tvoj nov Slovencem venec vije,
'z petnajst sonetov ti tako ga spleta,
da "magistrale", pesem trikrat peta,
 vseh drugih skupaj veže harmonije.

Iz njega 'zvira, vanjga se spet zlije
po vrsti pesem vsacega soneta;
prihodnja v predje koncu je začeta;
enak je pevec vencu poezije:

Vse misli 'zvirajo 'z ljubezni ene,
in kjer ponoči v spanju so zastale,
zbude se, ko spet zarja noč prežene.

Ti si življenja moj'ga magistrale,
glasi se 'z njega, ko ne bo več mene,
ran mojih bo spomin in tvoje hvale.

Obdajale so utrjene jih skale,
ko nekdaj Orfejevih strun glasove,
ko so jim ljudstva Tracije surove,
krog Hema, Rodope bile se vdale.

Da bi nebesa milost nam skazale!
Otajat Krajna našega sinove,
njih in Slovencev vseh okrog rodove,
z domač'mi pesmam' Orfeja poslale!

Da bi nam srca vnel za čast dežele,
med nami potolažil razprtije
in spet zedinil rod Slovenšč'ne cele!

Da b' od sladke njega poezije
potihnil ves prepir, bile vesele
viharjev jeznih mrzle domačije!

Viharjev jeznih mrzle domačije
bile pokraj'ne naše so, kar, Samo,
tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jamo,
pozabljene od vnukov, veter brije.

Obložile očetov razprtije
s Pipinovim so jarmom sužnjo ramo;
od tod samo krvavi punt poznamo,
boj Vitovca in ropanje Turčije.

Minuli sreče so in slave časi,
ker vredne dela niso jih budile,
obmolknili so pesmi sladki glasi.

Kar niso jih zatrle časov sile,
kar raste rož na mladem nam Parnasi,
izdihljaji, solze so jih redile.

Poet tvoj nov Slovencem venec vije,
Ran mojih bo spomin in tvoje hvale,
Iz srca svoje so kali pognale
Mokro cveteče rož'ce poezije.

Iz krajev niso, ki v njih sonce sije;
Cel čas so blagih sapic pogreš'vale,
obdajale so utrjene jih skale,
Viharjev jeznih mrzle domačije.

Izdihljeji, solze so jih redile,
Jim moč so dale rasti neveselo,
Ur temnih so zatirale jih sile.

Lej, torej je bledo njih lcvetje velo!
Jim iz oči ti pošlji žarke mile
In gnale bodo nov cvet bolj veselo.