1. O Vrba, srečna, draga vas domača

2. Popotnik pride v Afrike puščavo

3. Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne

4. Komur je sreče dar bila klofuta

5. Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi

6. Čez tebe več ne bo, sovražna sreča

Prijazna smrt, predolgo se ne mudi:
ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta,
ki pelje nas iz bolečine mesta
tke, kjer trohljivost vse verige zgrudi,

tje, kamor moč preganjavcev ne seže,
tje, kamor njih krivic ne bo za nami,
tje, kjer znebi se človek vsake teže,

tje v posteljo postlano v črni jami,
v kateri spi, kdor vanjo spat se uleže,
da glasni hrup nadlog ga ne predrami.

ČEZ TEBE VEČ NE BO, SOVRAŽNA SREČA,
iz mojih ust prišla beseda žala;
navadil sem se, naj Bogu bo hvala,
trpljenja tvojega, življenja ječa!

Navadile so butare se pleča
in grenkega se usta so bokala,
podplat je koža čez in čez postala,
ne straši več je trnovka bodeča.

Otrpnili so udje mi in sklepi
in okamenelo je srce preživo,
duha so ukrotili nadlog oklepi;

strah zbežal je, z njim upanje goljf'ivo;
naprej me sreča gladi ali tepi,
me tnalo najdla boš neobčutljivo.