Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele,
al' lepše od Urš'ke bilo ni nobene,
nobene očem bilo bolj zaželene
ob času nje cvetja dekleta ne žene.
Ko najbolj iz zvezdic je danica svetla,
najlepša iz deklic je Urš'ka bila.

Mnog'tere device, mnog'tere ženice
oko je na skrivnem solze prelivalo,
ker Urš'ki srce se je ljubega vdalo;
al' ljubih bilo je nji vedno premalo.
Kar slišala moških okrog je slove',
skušala jih v mreže je svoje ujet'.

Je znala obljubit', je znala odreči
in biti priljudna in biti prevzetna,
mladen'če unemat', bit ' staršim prijetna;
modrij in zvijač je bila vseh umetna;
možake je dolgo vodila za nos,
ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos.

Na Starem so trgu pod lipo zeleno
trobente in gosli in cimbale pele,
plesale lepote 'z Ljubljane so cele
v nedeljo popoldan z mladen'či vesele;
bila je kraljica njih Urš'ka brhka,
pleati ni dolgo nje volja bila.

Jih dokaj jo prosi, al' vsak'mu odreče,
prešerna se brani in ples odlašuje,
si vedno izgovore nove zmišljuje;
že sonce zahaja, se mrak približuje,
že sedem odbila je ura in čez,
ko jela ravnat' se je Urš'ka na ples.

Al' ker se ozira, plesalca si zbira,
zagleda pri mizi rumeni junaka;
enac'ga pod soncem mu ni korenjaka,
želi si plesati z njim deklica vsaka. -
Omrežit' ga Uršika lepa želi,
zaljubljeno v njega obrača oči.

To videt', mladeni se Urš'ki približa:
"Al' hot'la bi z mano plesati?" ji pravi;
"kjer Donava bistri pridruži se Savi,
od tvoje lepote zaslišal sem davi,
že, Uršika zala, pred tabo sem zdaj,
že, Uršika zala, pripravljen na raj!"

To reče in se ji globoko prikloni,
sladko mu nasmeja se Uršika zala:
"Nobene stopinj'ce še nisem plesala,
da čakala tebe se, res je, ni šala;
zatorej le hitro mi roko podaj,
lej, sonce zahaja, jenjuje že raj!" -

Podal ji mladenič prelepi je roko
in urno ta dva sta po podu zletela,
ko da bi lahke perutnice imela,
bila bi brez trupla okrog se vrtela,
ne vidi se, kdaj da pod noga udar',
plesala sta, ko bi ju nosil vihar.

To videti, drugi so vsi ostrmeli,
od čudeža godcem roke s zastale;
ker niso trobente glasova več dale,
mladen'ča noge so trdo zacep'tale:
"Ne maram," zavpije, "za gosli, za bas,
strun drugih, ko plešem, zapoje naj glas!"

So brž prdrveli se strašni oblaki,
zasliši na nebu se strašno gromenje,
zasliši vetrov se sovražno vršenje,
zasliši potokov derečih šumenje,
prič'jočim pokoncu so vstali lasje, -
oh, Uršika zala, zdaj tebi gorje!

"Ne boj se, ti Urš'ka, le urno mi stpi,
ne boj se," ji reče, "ne boj se gromenja,
ne boj se potokov ti mojih šumenja,
ne boj se vetrov mi prijaznih šumenja;
le urno. le urno obrni pete,
le urno, le urno, ker pozno je že!"

"Ah, malo postojva, preljubi plesalec,
da jaz se oddahnem, da noga počije."
"Ni blizu, ni blizu do bele Turčije,
kjer v Donavo Sava se bistra izlije;
valovi šumeči te, Urš'ka, žele,
le urno, le urno obrni pete!" -

To reče, hitreje sta se zasukala,
in dalje in dalje od poda spustila,
na bregu Ljubljan'ce se trikrat zavila,
plesaje v valove dereče planila.
Vrtinec so vid'li čolnarji dereč,
al' Uršike videl nobeden ni več. -