1. UVOD

Letošnje tekmovanje za Cankarjevo priznanje je usmerjeno na jezikovno področje, s poudarkom na zvrstnosti jezika in besedilnih vrstah. Vendar je v vseh razpisanih besedilih umetnostno in neumetnostno neločljivo prepleteno. Tudi besedila letošnjega tematskega sklopa nas bodo torej obogatila ne samo s spoznavnimi in etičnimi pač pa tudi z estetskimi vrednotami, tako da bomo z njihovo obravnavo poleg ciljev tekmovanja, navedenih na razpisu, dosegli tudi razvijanje bralne sposobnosti, bralne kulture in pridobivali književno znanje, kar pa so glavni cilji pouka književnosti.

Že sam naslov tematskega sklopa za III. stopnjo je zveneč in metaforičen, saj prinaša pravo zakladnico pomenov. Našel sem pot je naslov prvega poglavjaa knjige Nejca Zaplotnika Pot, knjige, ki je postala prava legenda planinstva in alpinizma tako za tiste, ki radi zahajajo v gore, kot za tiste, ki gore raje občudujejo iz doline. Verjetno je malokatera knjiga polna toliko lepih in tolikokrat citiranih misli kot prav ta. Že takoj po izidu leta 1981 je postala prava uspešnica v svoji kategoriji in tudi izven nje ter doživela več ponatisov in presegla do leta 1998 28 000 izdanih izvodov.

Bežen pregled razpisanega gradiva je dovolj, da vidimo, da je rdeča nit v njem planinska oziroma apinistična tematika ali širše planinstvo, ki se odraža na dveh ravneh: na umetnostni in na neumetnostni, oziroma bolje rečeno na prepletu obeh in na večjem ali manjšem deležu ene ali druge zvrsti.
 
 

Tematski sklop za III. stopnjo je predstavljen v 2. delih. V prvem delu najdemo kratek pregled planinske literature na Slovenskem. V drugem delu pa sta nekoliko podrobneje predstavljeni obe razpisani knjigi: Pot Nejca Zaplotnika in Pot k očetu Željka Kozinca, razmerje med umetnostnim in neumetnostnim v njih.
 

2. PLANINSKA LITERATURA

Knjigi Pot in Pot k očetu spadata v t. im. planinsko literaturo, o kateri v naših literarnozgodovinskih virih ne najdemo prav veliko (sistematično) zapisanega. S to tematiko se je ukvarjal Miran Hladnik v članku Planinska povest, o njej je bilo napisanih nekaj diplomskih nalog pri imenovanem avtorju, še največ ocen planinskih knjig in objav krajših planinskih potopisov pa prinaša naša osrednja planinska revija z najdaljšo, več kot stoletno tradicijo, to je Planinski vestnik. To so torej glavni viri, na katere se opira ta prispevek.

Po analogiji z drugimi vrstami literature bi lahko planinska literatura imenovali tiste vrste literaturo, ki se ukvarja s planinami oziroma planinstvom. Vendar je za marsikoga že prvi del besedne zveze vprašljiv, saj za literaturo, ki se ukvarja s planinami, najdemo več poimenovanj, in sicer: planinska, gorniška, hribovska, alpinistična, odpravarska, planinsko pisanje ali celo dela s planinsko vsebino.

Če si pri razrešitvi uganke pomagamo s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika, ugotovimo, da imajo izrazi, iz katerih so tvorjena ta poimenovanja, različen pomen. Tako npr. planina prvotno pomeni le tisti del gore, ki je poraščen s travo in je namenjen paši, medtem ko je hrib širša vzpetina zemeljskega površja, gora pa izrazita, visoka vzpetina zemeljskega površja. Kasneje je tudi planina privzela pomen visokih hribov, zlasti skalnih.

Človek, ki hodi v planine, hribe ali gore, se imenuje planinec, izraza hribolazec in gorohodec sta označena kot starinska, górnik (knjiž.) pa kot beseda, ki se uporablja v leposlovju. Vse tri pa so pojasnjene kot planinec in alpinist.

Dejavnost planincev je planinstvo oziroma planinarjenje, gorništvo (knjiž.) in hribolaštvo (star.). Slednja dva izraza sta pojasnjena kot planinstvo, alpinistika. Nevtralno je rabljena beseda planinski v sintagmah planinski zrak, planinska pot, planinsko društvo, planinska koča. Alpinistika je po SSKJ vzpenjanje na visoke vrhove po nezavarovanih, nezaznamovanih poteh, alpinist je tisti, ki se s tem ukvarja, alpinizem pa je veda o Alpah in alpinistiki. Odprava je potovanje posebne skupine, navadno z raziskovalnim namenom, če gre za alpiniste, je to alpinistična odprava.

Iz vsega tega lahko sklepamo, da zaradi nevtralne družine terminov z besedno zvezo planinski in zaradi slovenske tradicije v poimenovanju planinske literature (prednost daje izrazu planinski roman pred alpski roman ali visokogorniški roman, izraz hribovski pa naj bi bil nemški kalk - prvi del zloženke Berg-) uporabljamo za poimenovanje planinskega pisanja, gorniške in hribovske literature izraz planinska literatura.
 

PLANINSKA LITERATURA - LITERATURA, KI SE V RAZLIČNIH OBLIKAH UKVARJA S PLANINAMI, IN SICER V POVEZAVI S ČLOVEKOM - PLANINCEM. LEPOSLOVNI DEL PLANISNKE LITERATURE PREDSTAVLJA DELA S TEMAMI IN MOTIVI IZ GORSKEGA SVETA, TUDI PUBLICISTIČNI OPISI OSEBNIH DOŽIVETIJ V PLANINSTVU IN ALPINIZMU.

Alpinistična in odpravarska literatura pa predstavlja tista dela, ki opisujejo alpinistične vzpone oziroma ki nastanejo na podlagi alpinističnih odprav v različna gorstva. Tomo Virk pojmuje alpinistično literaturo kot ožji del planinske literature. Obe vrsti literature - planinska in alpinistična - lahko združimo pod pojmom planinska literatura, in sicer v širšem smislu, saj gre pri obeh za tematiko gorskega sveta. Kadar hočemo poudariti, da knjiga vsebuje le alpinistične prvine, jo poimenujemo alpinistična knjiga, kot nasprotni pojem pa uporabljamo besedo planinska knjiga, in sicer v ožjem smislu.

Prav planinska literatura je dober primer prepleta umetnostnega in neumetnostnega. Zanimivo je, v kakšnih oblikah se pojavlja eno in drugo. Glede na delež leposlovnih ali strokovnih prvin oziroma prisotnost dokumentativnosti ali fiktivnosti v le-tem lahko planinsko literaturo razvrstimo v tri skupine.

PLANINSKA LITERATURA:

• STROKOVNA LITERATURA (planinski, alpinistični, športnoplezalski priročniki, planinski in alpinistični vodniki, dela znanstvene, vzgojne in zgodovinske narave)
• LITERATURA, KI VSEBUJE PRAKTIČNO-STROKOVNE IN LEPOSLOVNE PRVINE (potopisi, dnevniški zapisi, memoarska literatura, nekateri vodniki)
• LEPOSLOVJE (vseh treh zvrsti: lirika, epika in dramatika)

Kot dobro planinsko literaturo razumemo tisto, ki razbije znano fabulo, ki krasi skoraj vsak planinski zapis s trikotnikom: odhod v gore - zmagoslavje na vrhu - zaobljuba goram. To se je zelo dobro posrečilo Matjažu Kmeclu prav z vnašanjem žlahtne vedrine, kramljanja z bralcem in lahkotnostjo bivanja v naravi (S prijatelji pod macesni).

V kakšnih oblikah se lahko pojavlja planinska literatura? Pregled, ki bo sledil, je predvsem tematski.
 
 

PRAVLJICA je najstarejša oblika planinske literature. Ali je temu kriva pravljica o Zlatorogu, ki so jo obdelali mnogi (Karel Dežman, Anton Aškerc, F. S. Finžgar, Anton Funtek in celo Marko Pogačnik - z ekološkim svarilom), z naukom: bodi dober in pošten, sicer sledi kazen? Odgovor ni jasen. Najbolj znan med pravljičarji v širšem smislu je gotovo Janez Trdina s svojimi Bajkami in povestmi o Gorjancih; zaradi filmske realizacije je še posebej znan Josip Vandot v zgodbah o Kekcu in hudobni Pehti (še bolj so znane filmske zgodbe: Kekec, Srečno Kekec, Kekčeve ukane). Predvsem v obdobju med obema vojnama je bilo pravljičarstvo hvaležna literarna zvrst, morda prav zaradi vsebine planinstva, ki je pospeševalo romantične zgodbe s planin in idealiziralo klasiko zlate dobe planinstva v Alpah.

LJUDSKA POVEST je nastajala med vojnama predvsem izpod peresa Janeza Jalna z Ovčarjem Markom 1929, Cvetkovo Cilko 1938 in Tropom brez zvonca 1941. Po vojni pa je planinske ljudske povesti pisal Tone Svetina (Lovčeva hči 1957, Orlovo gnezdo 1963).

LJUDSKA IGRA je največkrat nastala po pravljični predlogi. Taka je npr. ljudska igra Divji lovec, ki jo je dodelal Fran Saleški Finžgar. Pevsko izvedbo pa je doživela Triglavska roža na besedilo Simona Gregorčiča in z uglasbitvijo Antona Medveda.

MONOGRAFIJE IN AVTOBIOGRAFIJE ne opisujejo več anonimnih in izmišljenih likov ter prispodob iz ljudskega življenja v gorah, kar je veljalo za prej naštete vrste. Abstraktno in pravljično se je umaknilo resničnemu in osebnemu odnosu do gora. Tu najdemo orise pomembnih osebnosti, njihovih spominov in opravljenih dejanj. Tukaj velja omeniti dva predstavnika. Eden je Valentin Stanič, prvi alpinist v Vzhodnih Alpah, ki je sicer v nemškem jeziku pisal okrog leta 1808 spise, ki so razodevali pravo alpinistično naravo in planinsko navdušenje. Monografijo o njem je napisal Evgen Lovšin (1956). Generacijo za Staničem je nastopil Fran Kadilnik. Njegovi spisi so popotne narave, umirjeni, domoljubni in primerni času. Zanimivo je, da je bil dr. Julijus Kugy med vsemi planinskimi pisci največkrat omenjen, prevajan in ponatisnjen, edini, ki ga omenjajajo vsi planinski leksikoni na svetu, vendar nima o svojem delu in osebnosti samostojne knjige izpod peresa slovenskega avtorja. Za razliko od njegovega sodobnika Jakoba Aljaža, ki se je kar sam še za življenja popisal v Planinskem vestniku v letih 1921/22. Tisti, ki je z zajetnimi opisi takratne politične, zgodovinske in družbene situacije na Slovenskem, Tržaškem in Goriškem krepko presegel osebno biografijo, je bil dr. Henrik Tuma z obsežnim delom Iz mojega življenja (1937). Ko je bila leta 1956 ustanovljena Planinska založba, si je Planinska zveza omislila celo serijo monografij z naslovom Naši veliki planinci.

ALMANAHI predstavljajo kolektivni pregled problematike alpinizma. Na prvem mestu tu ostaja dr. Henrik Tuma s svojim Pomenom in razvojem alpiniza (1930). Z ideološkimi vprašanji planinstva in alpinima so se ukvarjali še številni drugi.

ALPINISTIČNA LITERATURA se začenja z izbranimi plezalnimi spisi dr. Klementa Juga in pomeni plezalni klasicizem ter hkrati začetek alpinističnega čutenja. Po vojni je nastala knjiga spominov dr. Mihe Potočnika Srečanja z goro (1968). Višek povojne alpinistične literature predstavlja Sfinga Anteja Mahkote (1975), enega najbolj obetavnih alpinistov na svetu. Sfinga, kot je imenovan najtežji del triglavske stene, predstavlja ne samo alpinistično, ampak tudi književno vrhunsko delo.

Dušica Kunaver je bila ena redkih žensk, ki jo omenjamo med pisci planinske literature. Po smrti svojega moža Aleša Kunaverja je uredila in napisala knjigo o človeku, ki je odkrival domače stene in Himalajo. Gre za edinstveni primerek v svetovni planinski literaturi. Med alpinistično literaturo moramo opozoriti še na Toneta Škarjo in njegove Stene mojega življenja (1975), knjigo, ki pomeni začetek številnih himalajskih knjig. Skupaj z Vikijem Grošljem je Škarja najbolj plodovit slovenski himalajski pisec. Poglejmo si še nekaj vrhuncev himalajske literature. Nedvomno je najbolje združil plezalne uspehe s književnimi prav Nejc Zaplotnik, prvi Slovenec, ki je stal na najvišji točki sveta in leta 1981 napisal svojo Pot. Viki Grošelj je leta 1991 izdal Štirikrat osem tisoč kot začetek svojega naskoka na vse osemtisočake sveta. S podobnim podvigom mu je sledil Iztok Tomazin. Marjan Manfreda je svojo resnično življenjsko zgodbo zapisal v knjigi Ledeno sonce. Plezalni fenomen Tomo Česen je bolj kot s knjigo Sam (1990) zastavil uganko pred svetom s samostojnim vzponom.

NOVINARSKA KNJIŽEVNA DELA predstavljajo eno izmed oblik poročanja in opisovanja Himalaje. Omeniti velja novinarja Zorana Jerina in njegovo knjigo Himalaja, rad te imam (1978), v kateri je zapisal marsikaj, kar bi sicer ušlo očesu in spominu. Več kot tri mesece je leta 1979 v živo spremljal takratno jugoslovansko odpravo na Everest Marjan Raztresen in nastala je žepna knjiga Kruta gora. Podobno še ostali.

PLANINSKO LEPOSLOVJE vsebuje najmanjši delež dokumentarnosti (če je sploh prisoten) in največji delež fiktivnosti. Svoje začetke ima pri Janezu Mencingerju in njegovem delu Moja hoja na Triglav (1928), ki je prvi primer planinskega leposlovja pri nas. Drugi predvojni avtor je Juš Kozak s svojim Belim macesnom, ki vsebuje tako globoko osebno noto, da meri že na liriko. Dr. France Avčin je s svojo knjigo Kjer tišina šepeta (1965) v veliki meri zadostil vsem merilom in zahtevam te vrste literature. Omenili smo že dr. Matjaža Kmecla, ki je morda še bolj kot s knjigo S prijatelji pod macesni zaslovel kot pisec spremnih tekstov k fotografijam s tega področja. Med pisci planinskih romanov velja omeniti Toneta Svetino, ki je z delom Stena (1973) romansiral predvojna alpinistična dogajanja v Triglavski steni z osebami, ki so deloma razpoznavne. Med planinskim leposlovjem najdemo tudi novele (Janez Gregorin: Blagoslov gora 1944, Boris Režek: Žametne sledi 1938) in poezijo (samostojni pesniški zbirki: Branko Stanovič in Darinka Petkovšek). Posebnost je še humoristična literatura. Njen najvidnejši predstavnik je Janko Mlakar in njegovo delo Kako je Trebušnik hodil na Triglav (1974).

Ker nas zanima tista vrsta planinske literature, ki jo lahko uvrstimo tako v leposlovje kot med t. im. didaktične ali poučne književne zvrsti, si bomo podrobneje ogledali planinski potopis, ki se lahko pojavlja v obliki črtic, romanov, novel, poezije, esejistike in publicistike vseh strok.

Na tej podlagi bomo poskušali ugotoviti, v kolikšni meri Zaplotnikova Pot in Pot k očetu Željka Kozinca ustrezata poimenovanju planinski potopis.
 
 

Deleža epskih in miselnih prvih se lahko razlikujeta v posameznih besedilih (v nekaterih prevladujejo epske prvine, v drugih so samo okvir za razmišljanje). Kar razlikuje planinski potopis od umetnostnih besedil, so prav te miselne prvine, ki imajo neke svoje stalnice:

• razmišljanja o motivih in smislu zahajanja v hribe,
• razmišljanja o bistvu človeka, njegovega obstoja, smisla,
• meditacije o smrti.

1956
Dinko Bertoncelj in Vojko Arko: DHAULAGIRI
1962
Marjan Keršič, Ante Mahkota, Ciril Debeljak: NOČI IN VIHARJI
Marjan Lipovšek: STEZE, SKALE IN SMUČIŠČA
1964
France Avčin: KJER TIŠINA ŠEPETA
1965
Rafko Dolhar: POTI V PLANINE
Zoran Jerin: VZHODNO OD KATMANDUJA
PLANINSKO BERILO (zbral in uredil Tine Orel)
1968
Miha Potočnik: SREČANJA Z GORAMI
1974
Rafko Dolhar: POT IZ PLANIN
Pavel Kunaver: BREZNA IN VRHOVI
1975
Vojko Arko: PLANINSKE ZGODBE IZ NAHUEL HUAPIJA
Tone Škarja: STENE MOJEGA ŽIVLJENJA
1978
Stojan Jerin: HIMALAJA, RAD TE IMAM
Matjaž Kmecl: S PRIJATELJI POD MACESNI
1979
Danilo Cedilnik: CONGMA JE HODIL SPREDAJ
Marijan Krišelj: YU3 DRL - 9NIYU - MOUNT EVEREST - SAGARMATHA
Pavel Kunaver: MOJE STEZE
Marjan Raztresen: KRUTA GORA. JUGOSLOVANSKI VZPON NA MOUNT EVEREST
Ante Mahkota: SFINGA
1981
Tone Škarja: EVEREST
Nejc Zaplotnik: POT
1982
Janez Bizjak: GORE POD POLNOČNIM SONCEM
1984
Danilo Cedilnik: SLEDOVI PTIC
Rafko Dolhar: VABILO V JULIJCE
1987
Viki Grošelj. DO PRVIH ZVEZD
Viki Grošelj: V PROSTRANSTVIH ČRNEGA GRANITA
Tone Škarja: JULANT KANG
Braco Zavnik: PET ZAKLADNIC VELIKEGA SNEGA
1988
Matevž Lenarčič: SMISEL IN SPOZNANJE
1989
Viki Grošelj: PREHODIL BI SVET ZA EN SAM NASMEH
Iztok Tomazin: KORAK DO SANJ: AMERIŠKI DNEVNIK
1990
Staza Černič: POTI V BREZPOTJA
Dušan Jelinčič: ZVEZDNATE NOČI
Jani Kokalj: TRENUTKI
Marjan Manfreda: LEDENO SONCE
1991
Rafko Dolhar: ROMANJE V JULIJCE
Viki Grošelj: ŠTIRIKRAT OSEM TISOČ
1992
Viki Grošelj: BELA OBZORJA
Dušan Jelinčič: BISERI POD SNEGOM
Milan Romih: TAKRAT ME POČAKAJ, SONCE
1993
Rafko Dolhar: STEZICE
Iztok Tomazin: ČO OJU: TURKIZNA BOGINJA
Iztok Tomazin: NEBO NAD AFRIKO. POLET Z ZMAJEM
1994
Ivan Kotnik: DOTIK NEBA
Milan Vošank: NA POTEH MED GORAMI: OD URŠJE GORE DO MONT BLANCA IN SNEŽNIKA
Iztok Tomazin: PUSTOLOVŠČINA V TIBETU: SMUČANJE Z OSEMTISOČAKA
Viki Grošelj: K2 - GRENKO ZMAGOSLAVJE
 

3. POT NEJCA ZAPLOTNIKA IN POT K OČETU ŽELJKA KOZINCA

Od razlage pojma planinska literatura preidimo sedaj h konkretnim besedilom, ki tej oznaki ustrezata. Najprej nekaj besed o knjigi Pot Nejca Zaplotnika.

NEJC ZAPLOTNIK: POT

ZUNANJA ZGRADBA

Knjiga, ki jo na prvi strani krasi jasno posvetilo ženi, "najboljši prijateljici na tem svetu", obsega devet poglavij z zelo sporočilnimi naslovi (npr. Našel sem pot, Noči in dnevi, Samo za pse in alpiniste, Še pojejo ptice v gozdu). Naslovi skupaj z mislijo, meditacijo na koncu vsakega poglavja predstavljajo zaokroženo celoto, meditativni okvir, v katerega so vložene zgodbe, kot neke vrste koraki na Nejčevi življenjski poti. Misel na koncu vsakega poglavja je v bistvu spoznanje, do katerega se je avtor dokopal v njem.

NOTRANJA ZGRADBA

Je težje določljiva. Na podlagi prej povedanega bomo skušali odgovoriti na vprašanje, v kolikšni meri Pot predstavlja planinski potopis.

Prvo poglavje, Našel sem pot, je verjetno najpomembnejše, saj prinaša razlago za naslov knjige in hkrati sporočilo, idejo celotne knjige: KDOR IŠČE CILJ, BO OSTAL PRAZEN, KO GA BO DOSEGEL, KDOR PA NAJDE POT, BO CILJ VEDNO NOSIL V SEBI.

V prvem poglavju so nakazani tudi domala vsi motivi, ki se bodo pojavljali skozi celo knjigo, oziroma jih bomo srečali na poti v različnih oblikah in ob različnih priložnostih. Gre za elemente, ki so večinoma del avtorjeve biografije, ki so izhodišče, od koder gredo številne poti, a se vedno znova stekajo v eno. Poglejmo si te motive nekoliko pobliže.

• POT in z njo neločljivo povezane GORE so osrednji motiv, s katerim so povezani vsi ostali, stranski motivi. Knjiga se začne z besedami, ki to čudovito izrazijo:"Kamor seže pogled, povsod same gore. Drzne skalne ostrice, ledeniki, mogočna ledena pobočja najvišjih vrhov sveta. Stokanje ledu pod menoj, snežni viharji, mrzle polarne noči, umirajoče šumenje ledeniškega potoka, ki ga mraz počasi kuje v led, veter, ki te skuša odtrgati in pahniti v globino, izmučeni obrazi in žareče oči prijateljev, zaledenele brade, omrzli prsti, prasketanje ognjev, tiho mrmranje pesmi, drobne skalne razčlembe, ki kažejo pot, občutek breztežnosti, ceste, poti, letališča, otroci, dom, delo, noči brez spanja, blato do kolen, dež, pijavke, strah, pogum, trdi treningi dan za dnem, veseljačenje, nora dirka, počasno, tiho stopanje samotnega popotnika, uspehi, veselje, žalost, razočaranje, smrt, garanje brez počitka, poležavanje, topel dom, ljubezen, nevarnost, avanture… Vse to je moje življenje. Pot, ki ne pelje nikamor drugam, kakor na naslednjo pot in ta zopet na naslednje razpotje."

• DRUŽINA - tako tista, iz katere je izšel in z njo povezano otroštvo, starši - mati snažilka in oče krojač, trije otroci, rojstna vas Rupa, otroške bolezni, revščina, odnos staršev do "problematičnega otroka", njihovo nesprejemanje sinove ljubezni do gora; tako nato njegova lastna družina: žena Mojca, otroci Nejc, Luka in Jaka, h katerim se v mislih vrača v najtežjih trenutkih alpinističnih vzponov in spustov. "Najboljši način za premagovanje najhujšega je: prestaviti se v drug svet, ki je popolnoma drugačen od norišnice, v kateri se trenutno nahajaš. (…) Meni misli vedno uhajajo domov, kadar sem v gorah, kadar sem doma, pa mi uhajajo v gore." In na drugem mestu: "Minute se vlečejo kakor življenje. Pred očmi se mi vrstijo domači, prijatelji in znanci. Pogosto sprašujem, koliko je ura, računam v evropski čas in si predstavljam za vsakega posebej, kaj počne. Otroka se ravno odpravljata spat, čebljata z Mojco in počneta vse neumnosti, samo da bi še malo zavlekla odhod v posteljo." Kako veliko so mu pomenili otroci, najgloblje nakazuje v poglavju Še pojejo ptice v gozdu: "Spoznal sem, da nisem jaz spočel otrok, ampak otroci mene. (…) Otroci so obrnili pot nazaj v mene samega, dali so mi veselje do drobnih stvari, podarili so mi vid in sluh, ki sta ob ropotu dirke vse bolj pešala."

• ŠOLA IN DELO - predvsem šolo doživlja kot odsotnost svobode, saj pravi: "Za to traparijo nisem nikoli izgubljal svojega dragocenega časa, prostost je bila vedno nad vsemi posvetnimi stremljenji". Svoboda in sreča sta zanj, da je "lahko bral, vonjal zorano zemljo, gnoj in seno, se preganjal po pašnikih in gozdovih". O delu (ko je opravljal fizično delo v polnilnici pijače) je zapisal: "Tu pa razen denarja, ki mi je omogočil plezanje, nisem občutil prav nobenega zadovoljstva. Obupno mora biti življenje, če je plača edini rezultat, ki ti ga da delo." Kasneje, ko je bil v službi v pisarni, pove o svojih kolegih: "Čudovito so se sodelavci navadili name, tako čudovito, da me največkrat sploh ne opazijo. Kako rad bi jim dal košček hrepenenja, pričakovanja in sinjih daljav, ki jih nosim s seboj."

• LJUBEZEN in z njo povezane najprej pubertetniške težave sprejemanja zelo drugačnega mladega fanta s strani dekleta, nato pa usodna ljubezen s sedemnajstletno Mojco, ki mu je, staremu šele devetnajst let, postala žena, kmalu za tem pa še mati treh otrok. "V taki pijani družbi sem spoznal Mojco. Čutila sva, da ne sodiva sem, da bi bila pravzaprav rada nekje drugje, toda nisva vedela kje. Nekje, kjer se živi, kjer se spreminja svet in pomaga ljudem." "Alpinizem je prav gotovo pripomogel, da se nisva nikdar naveličala drug drugega, da so se medeni tedni ponavljali iz leta v leto."

• NASPROTJE MED MATERIALNIM IN DUHOVNIM se sicer prepleta skozi celo knjigo, najbolj pa pride do izraza v tretjem poglavju (Afrika), ko prvič jasno začuti razkorak med tistimi, ki hodijo v gore iz materialističnih namer, kot turisti, ki plačajo in hočejo zato videti, in tistimi, ki hodijo zaradi navdušenja, zaradi poti same in ne zaradi cilja. "In takrat sem pod vročim afriškim soncem sklenil, da ne grem nikdar več s skupino, ki ne bo iz samih prijateljev." Še bolj se naspotje kaže v naslednjem poglavju Samo za pse in alpiniste, kjer se že v naslovu (ki predstavlja napis nad vrati pivnice) kaže nesprejemljivost in nerazumljivost alpinizma za ameriško miselnost, ki je s svojimi cilji zaverovana v materialni svet. Ko nekoč visoko v švicarskih stenah prenočuje, razmišlja: "Kdo ve, se je kdo ustavil tam spodaj in začudeno pogledal svetle pike v steni? Verjetno ne. Ljudje, ki vse v svojem življenju plačajo z denarjem, so po obilni večerji in napornem plesu zaspali. Niti sanja se jim ne, da je nedaleč od njihovih toplih postelj popolnoma drug svet, kjer dolarji in franki veljajo manj od najdrobnejšega peska." "Kaj morem, če ne najdem več miru, ljubezni in zaupanja vase in v človeka v ponoreli, zmaterializirani, plehki civilizaciji, kjer prepleskane in v brezhibno modo odete mlade mamice vse nervozne kričijo na svoje otroke."

• SAMOTA - tu ne gra za osamljenost kot nekaj negativnega. Samota je nujno povezana s plezanjem in vzponi. Biti sam s steno in se popolnoma zanesti le na svoje sposobnosti. "Čutim, kakor da bi plesal lahkoten valček, sam z deklico, brez gledalcev, daleč od gneče na prenatrpanem plesišču." V poglavju Noči in dnevi beremo: "To zame ni le šport, zame je plezanje življenje. (…) In samohodništvo je višek alpinizma. Gibati se na robu med življenjem in smrtjo se pravi resnično živeti. (…) Kako mnogo manj osamljen je človek, kadar sam stopa po težki skalnati poti, kakor pa kadar je isti človek v mestu, sredi družbe, sredi zlaganega smeha in sreče."

• SMRT, s katero se srečamo že ob koncu prvega poglavja in se zdi kot izhodišče za glavno sporočilo. To je bila smrt stare mame, in nehote se nam vzbudi primerjava s smrtjo matere v Cankarjevi črtici Edina beseda, saj je nanj učinkovala podobno. "Gore so bele in mrzle, nebo nad njimi pa se tiho pne v neskončnost in pripoveduje o stvareh, ki jih ljudje ne bomo nikdar razumeli. Take so ostale v meni njene oči." Veliko bolj pretresljivo je kasneje opisana smrt kolegov v gorah. Sam zase pravi: "Nikdar nisem bil v smrtni nevarnosti, saj sem prepričan, da smrtne nevarnosti ne preživiš." Pretresljivo je opisana smrt kolega alpinista Draga med poskusom vzpona na Gašenbrun, nato pa še smrt šerpe Ang Phuja ob prvem slovenskem vzponu na Everest, ki je udeležencem odprave zopet prinesel spoznanje, da je med uspehom in koncem zelo majhna razlika. Prav ob takih tragičnih trenutkih človek naredi največji korak na poti, zato so takšna mesta v knjigi, polna človeške tragične nemoči, med najbolj sporočilnimi. Zaključijo se z vprašanjem: "Ali bom lahko sploh še kdaj mirno živel na tem svetu?"

Vseskozi avtor epske prvine prepleta s spominjanjem. Pri tem je zanimivo opazovati menjavo slovničnih časov: ko opisuje vzpone in spuste, dogajanje na odpravah, skorajda dosledno piše v sedanjiku; kakor hitro se ozre v preteklost, se tudi čas spremeni. Ves čas se retrospekcija meša s sočasnim dogajanjem. To nas pripelje do vprašanja, kako in kdaj avtor piše. Dogajanje je v določenih trenutkih tako pretresljivo blizu, tako pristno, da daje vtis sprotnega, dnevniškega nastajanja: "Prav gotovo žrtev ni bila potrebna, noben vzpon ni vreden človeškega življenja. To vem sedaj, ko sedim v toplem šotoru z grenko kepo v grlu." Ali pa na drugem mestu: "Ležim na trebuhu in z drobnimi krivimi črkami skušam spraviti sebe na papir, dež štropota po strehi šotora in veter tiho kramplja z jezerom in krošnjami borovcev!"

Vsako poglavje je zaokrožena celota, ki jo lahko beremo neodvisno, je brez fabulativne strukture, če pa je le-ta prisotna, jo miselni elementi porinejo v ozadje. Tipični tridelni okvir (vzpon, vrh, sestop) velja za večino poglavij, razen za šesto poglavje, Skriti vrh, ki se v bistvu začne z opisovanjem sestopa s Karakoruma, nato pa postopoma odkriva dogodke za nazaj. Posebnost so štiri podpoglavja, naslovljena z imeni šerp in soplezalcev, ki vsebujejo številne zanimive opise teh oseb, njihove življenjske poti in odnosa do avtorja.

Med miselnimi prvinami planinskega potopisa najdemo odkrivanja vzrokov zahajanja v gore. Katera je tista "blažena nerazumnost", če uporabimo beseda iz Kovičevega Psalma, ki vleče človeka gor? Ali se človekovo željo po živem stiku z gorami sploh da razložiti z dejavniki razuma? Tudi v Zaplotnikovi poti nimamo enoznačnega in dokončnega odgovora na to vprašanje. Vendar se skozi vsa poglavja vleče ta nit, ki osmišlja vse trpljenje in nesmiselno početje: "Strah me je vsakdanjega življenja, ki je tako bedasto nesmiselno, da je alpinizem čisto droben, majhen nesmiselček v primerjavi s ponorelim kolesjem, ki nas vse bolj vrti, drobi in melje." Gotovo končnega smisla ne najde, kajti to bi pomenilo doseči cilj.

JEZIKOVNE ZNAČILNOSTI

Jezik Nejca Zaplotnika je zelo bogat z metaforo in komparacijo. Že sam naslov beremo kot metaforo za življenje, duhovno rast in zorenje. Pot je peljala skozi ogenj preizkušenj in spoznanj: "Gorelo je v meni in poznal sem samo dva izhoda: ali neprestano nakladam na ogenj, ali pa pustim, da izgorim v vnjem." O poti kot zorenju priča tudi poved v začetku zadnjega poglavja: "Prišel je čas žetve." Prišel je torej čas obračuna, čas, za katerega pravi: "Ali bom lahko sploh še kdaj mirno živel na tem svetu? Preprosto bi bilo vsega preveč." Komparacija je druga in še bolj pogosta obogatitev jezika. "Počutim se kot takrat, ko sem se prvič sprehajal z dekletom." "Pričnem se kot velika muha sprehajati po šipi."

Pogosto je primera v povezavi s še enim elementom, to je s humorjem: "Vode sva imela le za vzorec, suša pa taka, da bi električni drogovi, če bi bili v steni, tekali za psi in jih prosili, naj jih poščijejo." Humorni elementi vnašajo svežino in sprostitev v napete situacije na vzponih, takšen je opis "mokrega" prehoda čez reko Barun ali pa tek na vlak v San Činidadu, ko dva policista mislita, da gre za beg pred njima.

Vnašanje značilnosti neumetnostnega jezika se najbolje kaže pri uporabi strokovnega alpinističnega izrazja. Izrazi imajo napisano razlago v opombah: bivakirati, oporni položaj, zatiči, svedrovec, bong, žimariti; pri slednjem je zanimiv avtorjev komentar: "Mislim, da nima smisla iskati prisiljeno skovanih slovenskih besed za strokovne izraze, ki so se uveljavili po vsem svetu." Poleg tega lahko v opombah in seveda tudi v besedilu najdemo tudi drugačne vrste razlag, prevladujejo seveda geografske in naravoslovne oznake, včasih popestrene celo z zgodbicami (npr. o tem, kako sta nastala vrhova Mavenzi in Kiba v Kilimandžaru), najdemo pa tudi kulturno-sociološke razlage navad in običajev ljudi, ki so jih srečevali na odpravah.

Raba pogovornega, mestoma celo vulgarnega jezika (npr. ko sta skupaj z Andrejem Štremfljem stala na vrhu Everesta in se po radijskih zvezah pogovarjala s taborom) deluje zelo pristno in kaže na človekovo spontanost, ki je zaradi prevelikega navdušenja ne morejo krotiti slovnična pravila: "Tone, vetr je ponehov, samo megla je, nkamr se ne vid. Sediva pri kitajski piramidi, pa ne veva, kaj bi!" Še bolj prvinsko je opisan prizor v steni, ko začuti nepremostljivo naravno potrebo: "Potem me še srat nažene, imam ga že čisto v ciljni areni, in kako naj to zrihtam na tejle drsalnici?" In na drugem mestu, ko ga pred Everestom zagrabi strašna driska: "Saj smo prišli vendar raziskovat Everestov zahodni greben in ne objokovat driskače."

Pripovedovanje o poti se prepleta s številnimi subjektivnimi opisi, naj si bo opisi poti, krajev, gora, oseb, opreme, dogajanja, potovanja, plezanja, bivakiranja, sestopanja, vračanja in še bi lahko naštevali. Prav opisi so osnova in temelj za vse prej navedene jezikovne značilnosti.
 

ŽELJKO KOZINC: POT K OČETU

NASTANEK

Pot k očetu je knjiga, ki nas na drugačen način pelje po poti k Nejcu Zaplotniku. Knjiga je nastala petnajst let po njegovi smrti, predvsem zaradi zaobljube vrhunskega alpinista, ki je bil neposredno prisotnen ob Zaplotnikov tragični smrti pod Manaslujem, Vikija Grošlja, da bo h grobu svojega prijatelja nekoč pripeljal njegovo ženo Mojco in tri sinove, Nejca, Luko in Jako. Po trinajstih letih, leta 1996, je prišel čas za izpolnitev te obljube. In knjiga Pot k očetu opisuje odpravo Zaplotnikove družine, njihovega spremstva in novinarjev v Himalajo.

ZGRADBA

Prvi vtis po prebrani knjigi je, da gre za spomin na potovanje (ali romanje), ki ga je vsak od udeležencev doživljal in tudi ubesedil drugače. Tako lahko knjigo, ki vsebuje pet poglavij, v bistvu notranje razdelimo na tri dele.

Prvi in največji del zajema pisanje dveh avtorjev in je v bistvu mešanica umetnostnega in neumetnostnega. Prvi je časnikar Dela, Željko Kozinc, ki je spremljal pot žene in treh otrok in jo skušal doživljati in predstaviti skozi njihove oči z najglobljo izpovednostjo, mestoma izrazito čustveno prizadetostjo. "Občutili smo slovesnost, tako da smo se pogovarjali šepetaje. Nemara smo čutili navzočnost moža, očeta, prijatelja. Zdelo se nam je, da njegova glorija posvečuje nenavaden greben nad ledenikom, na katerem je eden najlepših slovenskih grobov. Kakor da bi ga bil kateri od angelov lepote izbal za svetišče. Ali nemiren človek, poln lepote in samote, za svoj idealni cilj. (…) Križ je sekal, meril veliki prostor zraka in zvokov. V njem se je nekaj zbiralo, od njega je nekaj odhajalo. Nosil je skrivnost središča. Bil je kakor dvojnik, bil je kot prikazen Nejca Zaplotnika."

Čeprav lahko preberemo, da ta knjiga ni ne reportaža in ne potopis, lahko v njej najdemo lastnosti tako enega kot drugega. V štirih poglavjih, ki predstavijo celotno pot prav od doma, iz Slovenije do samega groba, Kozinc zelo zanimivo in neklišejsko. z zanimivimi podrobnostmi, opiše pokrajine in ljudi pod Himalajo z vsemi kulturnmi, verskimi in gospodarskimi posebnostmi, ki nam približajo svet, ki je očaral tako številne ljudi, med njimi tudi veliko Slovencev, da so se, tako kot Najc, znova in znova vračali pod streho sveta in nekateri tam tudi za vedno ostali. V knjigi je tudi veliko citatov iz Zaplotnikove Poti, kar ni čudno, ko pa je bila pot, po kateri so hodili, tako zelo njegova.

Drugi avtor je Viki Grošelj, ki je na odpravi popotnikom predstavljal vodnika, saj je edini vedel, kje je pokopal svojega prijatelja. Njegovo poglavje Manaslu tako prinaša kronološki pregled dogajanja na odpravi na Manaslu, predvsem pa usodnega 24. aprila 1983. "Tu nekje mora biti! Srce mi divje razbija. Panično premetavam grude ledu. Fotoaparat! Nahrbtnik! Kopljem kakor nor in kričim šerpama, naj prideta pomagat. Le nekaj centimetrov pod drobirjem je plaz trd kot kamen. Od orjaškega pritiska so se ledene gmote sprijele v pravi beton. Čevelj! Noga! Nejčeva trenirka! Kopljem in hlipam: Nejček, moj Nejček! Solze mi polzijo po licu." Tudi opis ponovnega vzpona na Manaslu leto za tem je pretresljiv zaradi izrednega napora in tveganja, ki ga je Viki Grošelj skupaj s prijateljem vložil v to izpolnitev obljube. "Še nekaj korakov. Vrh. Kot medveda se okorno dvigneva in si padeva v objem. Loviva sapo. Solze… Olajšanje… Sreča… Nikjer se ne da više. (…) Tu sva tudi za vaju, Nejc in Ante, tudi zate, Aleš. Za vse tiste, ki naju doma čakajo in verjamejo v naju."

Drugi del knjige je prava literatura. To je v bistvu prozno besedilo Nejca Zaplotnika ali vsaj njegov začetek, ki je obetal morda roman ali avtobiografijo. Avtor, Nejc Zaplotnik, je zgodbo začel pisati v baznem taboru pod Manaslujem nekaj dni pred smrtjo, ob 31. rojstnem dnevu. Naslovil ga je Peter Simsen. Prav naslov je zanimiva uganka, kajti če priimek Simsen preberemo nazaj, dobimo večji del besede nesmisel. In se pri tem sprašujemo, ali gre za iskanje drugačnega smisla, kot ga je imel pred očmi do tedaj. Nekaj strani obsegajoča zgodba ima nakazan okvir, v katerem avtor v prvi osebi piše, da je bil Peter Simsen človek, ki ga je poznal in je postal njegov učitelj, guru. "Eden redkih ljudi, ki pa sem jih imel priložnost spremljati dlje časa in nekako v različnih obdobjih njegovega življenja, je bil Peter Simsen." Peter Simson je on sam. Nato je v vložni zgodbi pred nami neke vrste poročilo Petra Simsena, v katerem "sem se skušal vsekakor tudi v besedi približati njegovemu načinu govorjenja, misli in sploh vseh sanj, navsezadnje napisanim besedam, kakršne mi je bilo dano videti ali zaznati jih, tako da jih je treba dobesedno jemati zgolj za njegove." Zgodba na samem začetku prinaša občutenje Petra zjutraj pred odhodom v šolo, ki je oprto na razhajanje med idealizmom mladega človeka in zaverovanostjo okolice v materialni svet, nato pa razne eksistencialne položaje istega Petra Simsena kot učitelja, ki razmišlja, kaj naj pove dijakom v šoli: "Naj s spuščenimi vekami hodim po razredu, gledam v tla, bruham na pozabljenje obsojene podatke in poslušam drsenje kemičnih svinčnikov po papirju?" (…) "Toda kaj, ko so njihova sanjska krila že zdaj obtežena s temeljnimi kamni družinskih, stanovanjskih in počitniških hiš, obdanih z visokimi živimi mejami, skozi katere ne prodre pogled z ulice!" (…) "Toda kako jim povedati to? Kako jih odvrniti od brezdanjih prepadov resničnih ciljev, v katere jih pehajo z lastnimi neizpolnjenimi ambicijami obremenjeni starši, od neprenehnega ponavljanja istih stavkov naveličani profesorji, pometači tujih pragov, opravljivi sosedje, z uveljavljanjem svojih imen obsedeni trenerji? Kako jih prepričati, da so dolžni edinole in samo prisluhniti klicu svojega srca, da so odgovorni samo in edinole odkritim sanjam svoje duše, da je edina prava pesem poezija človeka, ki ga nosijo v sebi?" V komaj začetem drugem poglavju knjige je Peter Simsen v razredu in posluša izjave dijakov, ki vsaka predstavlja svojo filozofijo, svojo pot, bi lahko rekli. Poglavje se zaključi z ljubezensko pesmijo, sestavljeno iz številnih paralelizmov, ki se stopnjujejo do zadnjega verza: "Ob pogledu na tolikšno srečo tudi sonce ni hotelo zaspati!"
 
 
 

Kar se sloga tiče, bi lahko za ta začetek nesojenega umetniškega dela rekli, da glede dolžine povedi najdemo obe skrajnosti: na eni strani kratki in preprosto grajeni stavki, pogosto med seboj povezani v paralelnem razmerju, drugod pa skoraj eno stran dolge povedi v priredno-podredni kombinaciji. Mestoma je slog izrazito nominalen, veliko je namreč naštevanja samostalniških besednih zvez, npr. ko razmišlja o besedi vrata: "Vrata v pekel in vrata v nebesa, vrata v prihodnost in vrata preteklosti, vrata v ječo, vrata na matični urad, šolska vrata, vrata hotelskih sob, vrata naslade, vrata v nirvano, vrata z vratarji in vrata brez njih in škripajoča vrata itd." Drugod pa prevladujejo asindetoni: "(…) Razposajeni, veseli dimčki prasketajočih polen v štedilnikih si iščejo smeri vetra med strehami, petelin bahavo skoči na betonsko ograjo gnojišča, strese svoje bleščeče se, poležane pernate hlače in kričeče naznanja vojno lenobi, jezne verige s silo prebujenih, večno zaspanih psov se rožljajoče vlečejo po prašno blatnih dvoriščih, podrgnejo ob temne odprtine lesenih pasjih koč, itd."

Tretji del knjige Pot k očetu sestavlja nebesedni jezik, ki ga prinašajo fotografije mojstra svojega področja Joca Žnidaršiča. Lahko ga upravičeno štejemo za soavtorja knjige, saj prav fotografsko gradivo tako o članih odprave kot o Himalaji in Nepalu skupaj s poučnimi podnapisi daje vtis dokumentarnosti in reportažnosti.
 
  

4. ZAKLJUČEK

Tako Pot Nejca Zaplotnika kot Pot k očetu Željka Kozinca in ostalih avtorjev lahko umestimo med planinske potopise. Za obe deli je značilno, da vsebujeta teme in motive iz gorskega sveta in v povezavi z njim, gotovo ima teh prvin več Pot, saj je druga knjiga nastala posledično; epske prvine se kažejo v opisih poti in doživetij; prepričali smo se lahko, da so poleg opisov obvezno prisotni tudi naravoslovni, geografski in kulturnozgodovinski podatki; v obeh besedilih tudi najdemo spominske, avtobiografske, esejistične in miselne elemente; fabulativna struktura je porušena; večinoma, z nekaj izjemami, pa je ohranjena tridelna zgradba (vzpon, osvojitev vrha in sestop). To, da so avtorji neliterati, pa lahko zagovarjamo s tem, da je delež literarnega v teh besedilih premajhen, da bi bila to prevladujoča prvina, ki bi avtorje umestila v to kategorijo. Težko pa je predvideti, kakšna bi bila literarna pot Nejca Zaplotnika, če bi se ne pripetili tragični dogodki. Vsaj kar lahko sklepamo ob Petru Simsenu.

Drugačno vprašanje se odpira ob člankih, ki se navezujejo ali na Nejčevo tragično usodo, ali na potovanje njegove družine h grobu ali pa na prvo slovensko osvojitev Mount Everesta. V vseh je rdeča nit Nejc Zaplotnik. Ob člankih se izrazito pojavi vprašanje besedilnih vrst in deleža umetnostnega, za katarega je pomembna predvsem estetskost (to se pravi zunanja oblikovanost, izpostavljenost izraznih sredstev in pomenski prenosi) v primerjavi z neumetnostnim, za katerega je pomembna predmetnost in njena predstavitev, oziroma večplastnost jezika v umetnostnem besedilu in enopomenskost v neumetnostnem, publicističnem.
 

Dolga, prašna pot je za menoj. Toda sedaj, ko utrujen, raztrgan in sam sebi tuj popotnik stojim na pragu, ne morem zbrati dovolj poguma, da bi potrkal in vstopil. Le toliko postojim, da mi praznina zaprtih vrat odtuji še tiste ljudi, ki sem jih ljubil, nato jim pokažem hrbet in drsajočih korakov krenem naprej. Kam? Sam sebi naproti!