Grob kopljejo, da zadnji mrlič bo vanjga d'jan;
obraz bled'ga mladen'ča prikaže se na dan.
Kopači ostrmijo, da 'z ust njih sape ni,
manj ustrašeni pogrebci vanj upirajo oči.

Da je lepo, bi sodil, visoko čelo, vsak.
ak' bil bi nekakovi zapustil ga oblak;
bile lepe bi usta, lep bil obraz bi bled,
ak' bil bi nekakovi preč nejevolje sled.

Dalj čas ni trupla gledat', dih prvi ga zdrobi;
srce samo zavzetim ostane pred očmi:
še bije, še čutiti je ravno tak' gorko,
ko da bilo bi v prsih še zdravo in živo.

Vsi prašajo, kdo zadnji v to jamo d'jan je bil,
gotovo bil svetnik je, ker ni ves v grobu zgnil.
Stal tam je kamen, kter'ga nihče pred čislal ni,
hite mu mah otrebit', napis tak' govori,

da Dobroslav je pevec bil tjakaj pokopan,
ki pel v tak' milih glasih je od ljubezni ran,
pel v tak' slovečih pesmih čast lepe deklice,
prevzetne gospodične, nemile ljubice.

Al' ko si je zvolila mladen'ča drugega,
iz prs nobena njemu ni pesem več prišla.
Pri Bogu ni tolažbe iskal ne pri ljudeh,
oči kalil mu jok ni, razjasnil lic ne smeh.

V nemar naprej je živel, manj svet ko razuzdan,
umrl je nespovedan in ne v svet' olje d'jan.
Vsi pravijo, da njemu svetost ne brani gnit',
vsi pravijo, njegovo srce ne more bit'.

"To pevčevo srce je," star mož tam govori,
"ak' bi bilo svetnika, bi mir mu dala kri;
svetost ne, pesmi večne mu branijo trohnet',
ki jih zaprte v prsih je nosil dokaj let.

Mi mu srce odprimo, pod nebom naj leži,
da dan današnji prejde, da prva noč mini,
da vstane drugo sonce, pripelje beli dan;
spet zajtro ga poglejmo, ko mine zor hladan.

Hladijo naj ga sap'ce, naj rosa pade nanj,
naj sonce, luna, zvezde,kar so mu pevskih sanj
pred vdihnile v življenju, prejmejo spet 'z njega,
ak' bo ta čaš splahnelo, spet zagrebimo ga."

Razplatili srce so, ležalo noč in dan
je tam pod jasnim nebom, ko mine zor hladan,
ko vstane drugo sonce, srce tako skopni
ko beli sneg spomladi, da kaj zagrebsti ni.