UVOD

Valjhun, sin Kajtimara, boj krvavi
že dolgo bije za krščansko vero,
z Avrelijem Droh se več mu v bran ne stavi;

končano njuno je in marsik'tero
življenje, kri po Kranji, Korotani
prelita, napolnola bi jezero.

Gnijo po polju v bojih pokončani
trum srčni vojvodi in njih vojščaki,
sam Črtomir se z majhnim tropom brani.

Bojuje se najmlajši med junaki
za vero staršev, lepo bog'njo Živo,
za Črte, za bogove nad oblaki.

On z njimi, ki še trd'jo vero krivo,
beži tje v Bohinj, v Bistriško dolino,
v trdnjavo, zidano v skalo sivo.

Še dan današnji vidiš razvalino,
ki Ajdovski se Gradec imenuje,
v nji gledaš Črtomirovo lastnino.

Devetkat večja množ'ca jih obsuje
in zveste straže krog in krog postavi,
odvzame up jim vse pomoči tuje;

visoke odre tamkaj si napravi,
zidovje podkopuje, vrata seka;
ne polasti se njih, ki so v trdnjavi.

Šest mescev moči tla krvava reka,
Slovenc že mori Slovenca, brata -
kako strašna slepota je človeka!

Ko niso me, sekira in lopata
jih mogle, lakota nepremagljiva
preti odpreti grada trdna vrata.

Dalj Črtomir jim reve ne zakriva,
besede te tovar'šem reče zbranim:
"Ne meč, pregnala bo nas sreča kriva.

Le malo vam jedila, bratje, hranim,
branili smo se dolgo brez podpore,
kdor hoče se podati, mu ne branim;

kdor hoče vas dočakat' temne zore,
neproste dni živet', nočem enake,
ne branim mu, al' jutra čakat' more.

S seboj povabim vas junake,
vas, k'terih rama se ukloniti noče;
temna je noč in stresa grom oblake;

sovražnik se podal bo v svoje koče,
le majhen prostor  je tje do goščave,
to noč nam jo doseči je mogoče.

Največ sveta otrokom sliši Slave,
tje bomo našli pot, kjer nje sinovi
si prosti vol'jo vero in postave.

Ak' pa naklonijo nam smrt bogovi,
manj strašna noč je v črne zemlje krili,
ko so pod svetlim soncem sužni dnovi!"

Ne zapusti nobeden ga v ti sili,
molče orožje svoje vsak si vzame,
strahljivca v celem ni imel števili;

al' komaj vrata so odprta, vname
se strašni boj, ne boj, mesarsko klanje:
Valjhun tam s celo jih močjo objame.

Tud' on se je zanesel na njih spanje,
prelesti mislil je ozidje grada
in ponevedoma planiti nanje.

Ko svojo moč najbolj vihar razklada,
okrog vrat straža na pomoč zavpije
in vstane šum, da mož za možem pada.

Ko se neurnik o povodnji ulije,
iz hriba strmega v dolino plane,
z derečimi valovami ovije,

kar se mu zoper stavi, se ne ugane
in ne počije pred, da jez omaga;
tak' vrže se Valjhun na nekristjane.

Ne jenja pred, dokler ni zadnja sraga
krvi prelita, dokler njih kdo sope,
ki jim bila je vera čez vse draga.

Ko zor zasije na mrličev trope,
leže, k' ob ajde žetvi al' pšenice
po njivah tam leže snopovja kope.

Leži kristjanov več od polovice;
med njimi, ki so padli za malike,
Valjhun zastonj tam išče mlado lice
njega, ki kriv morive je velike. -