3.

Žalostna komu neznana je resnica, da jo ljubim,
v pesmih mojih vedna, sama govorica, da jo ljubim.
Ve že noč, ki bridko sliši zdihovati me brez spanja,
ve že svetla zarja, dneva porodnica, da jo ljubim.
Ve že jutro, ve že poldne, ve že mračni hlad večera
tiho tožbo moj'ga bled'ga, vel'ga lica, da jo ljubim.
Prebival'šča moj'ga stenam, mirni je samoti znano,
tudi nepokoju mesta ni novica, da jo ljubim.
Ve že roža, ki pri poti, koder draga hodi, rase,
ve že, ki nad potjo leta tica, da jo ljubim.
Ve že mokri prag nje hiše, vsaki kamen blizu njega,
ino ve, ki mimo vodi me stezica, da jo ljubim.
Ve že vsaka stvar, kar vedet' in kar slišati od mene
in verjeti noče draga mi devica, da jo ljubim.