Nazaj

Življenje:

Matija Tomc je bil po rodu Belokranjec. Zibelka mu je stekla na božiè 25. decembra 1899 v Kapljišèih, vasici ob Kolpi, ki spada pod župnijo Podzemelj. Matija je bil najstarejši izmed otrok in po tradiciji bi moral najstarejši sin naslediti domaèijo, a je »nakljuèje«, besedo je Tomc veèkrat uporabil, ko je pripovedoval o svojem življenju, obrnilo umetnikovo pot v drugo smer.
»V družini posebnega smisla za glasbo ni bilo,« je povedal. »Mama niso nikoli peli, oèe tudi ne, jaz pa sem že kot otrok rad poslušal narodne pesmi, ki so jih peli fantje, ko so zveèer vasovali.«
Ko prebiramo Tomèeve spomine danes, se zdi, da pripetljaji skladateljevih najzgodnejših let sodijo skorajda mad anekdote. Sam se je veèkrat »pohvalil«, da je imel v sprièevalu drugega razreda »najslabši red« prav iz petja, do tega pa je prišlo, zgolj po deški trmoglavosti, saj deèki niso hoteli peti pred celim razredom in so raje trmasto molèali.
Drugi, v nekem smislu prav tako drobni pripetljaj iz zgodnjih šolskih let pa je prelomno vplival na odloèitev o Tomèevem nadaljnem šolanju. V èasu, ko je zakljuèeval èetrti razred, je prišel v skladateljevo rodno faro Podzemelj novi kaplan. Pred veliko noèjo je k verouku prinesel pomaranèo. Kakšen zaklad so zagledale otroške oèi, si lahko le mislimo. Seveda je zamikal
tudi Matijo. Toda pomaranèa je bila obljubljena tistemu, ki se bo v dveh tednih nauèil ves katekizem na pamet! Zaèela se je prava tekma, a le dvema uèencema je uspelo. Ker se katehet ni mogel odloèiti, kaj naj naredi s pomaranèo, jo je podaril deklici, Matiji pa je obljubil, da ga pošlje v šole.

Nazaj

Kaplan Pavlin Bitner je odkril Tomèevo nadarjenost in ga tudi spravil v šole. Prva dva razreda je konèal v Podzemlju, druga dva in še prvi razred (tedaj osemletne) gimnazije pa v Novem mestu, kjer je prièel tudi glasbeni pouk pri skladatelju Ignaciju Hladnihu , ki je bil takrat gibalna sila vsega glasbenega življenja v Novem mastu. Pri njem se je Tomc zaèel uèiti violino, pri nekem njegovem dobrem uèencu pa klavir. Potem je šel v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano, kjer je ostal do mature (1920). Šentviška gimnazija je bila v vsakem oziru vzorno urejena, tudi glede glasbenega življenja. Imela je svoj zbor in orkester; Tomc pa je pri orkestru igral: violino, violo, rog; kot petnajstletnik pa je igral že na orgle na koru.
Po maturi se je vpisal na bogoslovje in bil leta 1923 posveèen v duhovnika. Po konèanem študiju je bil eno leto kaplan v Mokronogu, potem je šel za študijskega prefekta v Šentvid, hkrati pa je študiral glasbo (klavir in harmonijo) v Ljubljani.
Škof Jegliè ga je leta 1926 poslal na Dunaj, kjer se je na Glasbeni akademiji pripravljal na poklic profesorja glasbe na šentviški škofijski gimnaziji, ki ga je opravljal do leta 1941, ko so jih pregnali nemci.
Leta 1946 je šel na župnijo Domžale, kjer je bil dve leti kaplan, nato pa petindvajset let župnik, vse do svoje zlate maše leta 1973. Natanèno je opravljal vse svoje dolžnosti, ob tem pa pridno deloval tudi na glasbenem podroèju.
Umrl je 8. februarja leta 1986.

Nazaj

Matija Tomc je bil eden najbolj plodovitnih slovenskih skladateljev 20. stoletja in dela komaj katerega skladatelja so doživela toliko izvedb kot njegove skladbe. Tomèevo skladateljsko delo je zelo obsežno na podroèju cerkvene glasbe, še bolj pa na podroèju svetne in ljudske glasbe. Delež ljudske glasbe, še posebej tiste na ljudsko temetiko, v Tomèevem opusu izrazito
prevladuje. Izkušnje je zaèel nabirati kot pevec gimnazijskega zbora in vodja semiškega okteta. V Mokronogu, kjer je nekaj èasa kaplanoval, je skrbel za podeželski cerkveni in svetni moški zbor, po letih na Dunaju je kot profesor glasbe vodil gimnazijski pevski zbor, za katerega je tudi ogromno pisal. Z njim je izvajal vse svoje cerkvene in posvetne skladbe, nastale
pred drugo svetovno vojno. Od leta 1932 pa je zaèel sodelovati s takratnim dirigentom APZ-ja Francetom Maroltom. Njuno sodelovanje je prviè rodilo sadove na koncertu »Korotan - Bela krajina« leta 1934, ko sta v skrbnem izboru predstavila koroško in belokranjsko ljudsko
pesem. Takrat je izšla tudi najpomembnejša Tomèeva zbirka belokranjskih pesmi, »BELOKRAJINSKE«.
Matija Tomc je prirejal ljudske napeve iz vse Slovenije. Od skladb, ki jih je sam opredelil po pokrajinah, je najveè koroških in belokranjskih, potem gorenjskih, dolenjskih, prekmurskih, manj pa je goriških, primorskih, rezijanskih, notranjskih ter štajerskih.
Posamezne skladbe je objavljal v slovenskih glasbenih revijah, manjši del jih je ostalo rokopisnih. Najdemo jih še v zbirkah: Igraj kolce, Priredbe ljudskih pesmi za moški zbor, v Slovenski pesmarici in v Pesmarici za uporabo v vseh vrstah šol.

Nazaj

Med Tomèevimi belokranjskimi najdemo po vsebini razliène pesmi: ljubezenske, nabožne, pivske in zdravice, izštevanke, domoljubne, svatovske, kresne in obredne. Tomca so zanimali predvsem starejši in v melodièno-ritmiènem smislu posebni napevi:
¨ Metliško kolo - izstopa zaradi svojega obrednega znaèaja in plesnega ritma
¨ Zeleni Jurij - je prav tako obredna pesem, ki je skladatelja verjetno pritegnila tudi zaradi arhaiènega modusa
¨ napev Treh jetrv - v sekundarnem dvoglasju
¨ obredne kresne pesmi: Koleda - ima znaèilen antifonalen odpev
                                     Oj, Mara Županova (izKresnih) - ima recitativ

Tomc je ob svoji osemdesetletnici napravil »inventuro« svojega dela. Do vkljuèno junija 1979 je bilo 492 cerkvenih, 786 svetnih, skupaj 1278 skladb. Tomèeve cerkvene skladbe bi lahko razdelili v tri skupine: pesmi za ljudsko petje, zborovske in vrhunske.
V novi pesmarici Slavimo Gospoda najdemo 14 Tomèevih pesmi (Gospod, vodnikov nam daj, V Kristusa ste kršèeni, Kristus, vate verujemo,...).
- Napisal je pet latinskih maš, med katerimi je dosegla vrh maša v èast Marijinemu brezmadežnemu Srcu (1943) in jubilejna maša ob 500-letnici ljubljanske škofije (1961).
- Vseh njegovih del ni mogoèe našteti, je pa treba omeniti kantato Slovenski božiè (1938). To je oratorij, ki ga je mogoèe izvajati na odru kot božièno igro ali pa v cerkvi kot oratorijski koncert. Je priredba starih slovenskih božiènih napevov na besedila, ki jih je zbral dr. Niko Kuret.
- Med izvirnimi Tomèevimi zborovskimi stvaritvami so pomembne: Vlahi, Ponoèna potnica, Rošlin in Verjanko, Pomladna romanca.
- Napisal je celoveèerno kantato Stara pravda na Aškerèevo besedilo o velikem slovensko-hrvaškem kmeèkem uporu leta 1473 za soliste, zbor, klavir in recitatorja
- Ustvaril je tudi opero Krst pri Savici - 1974

Nazaj

* Aj, zelena je vsa gorá [Glasbeni tisk]: priredbe belokranjskih ljudskih pesmi za otroške, mladinske in dekliške zbore / Matija Tomc; uredil Mitja Gobec.- Metlika: Belokranjsko muzejsko društvo, 1999
* Ognjišèe, december 1999; str. 20, 21
 
 

Nazaj