POLITIKA:
    Politično je Bela krajina do 12. stoletja spadala pod hrvaško državo. Nekje med letoma 1135 in 1172 je Albert Višnjegorski, ki je imel velika posestva na Dolenjskem, udaril v Belo krajino in jo zasedel ter jo iztrgal Hrvatom. Poskušal je srečo tudi onstran Kolpe, pa so ga odbili in je tako Kolpa okoli leta 1200 postala mejna reka med Kranjsko in Hrvaško. Tej politični priključitvi je sledila tudi cerkvena, ko je leta 1228 prišel v Belo krajino oglejski patriarh Bertold, svak Albertove hčere Zofije Višnjegorske. 18. oktobra 1228 je bila podpisana ustanovna listina (pisana je bila v latinščini) Črnomaljske župnije, kateri je dodal še štiri podružnice v Metliki, Podzemlju, Semiču in Vinici. V času višnjegorske okupacije Bele krajine so prišli v Belo krajino, na območje Črnomlja, gospodje, pozneje imenovani Črnomaljski.
 

Ustanovna listina Črnomaljske župnije

    Med Ogrsko in Kranjsko je potekala tranzitna pot, namenjena civilnim potrebam po soteski potoka Črmošnjice: od Krke skozi Kočevske Poljane, Črmošnjic in Semiča vse do Črnomlja in naprej čez Kolpo v smeri Vinice. Ta pot je imela tranzitno funkcijo med obema državama že med višnjegorsko okupacijo Bele krajine. Njej se ima zahvaliti Črnomelj za svojo dominacijo nad Belo krajino vse do 14. stoletja. V tem času so Goriški izkoristili strateški položaj pokrajine, navezali stike s sosednjim hrvaškim plemstvom in omogočili Beli krajini vzpon. Na račun Črnomlja se je začela dvigati Metlika, ki je v 14. stoletju postala sedež grofovega namestnika za Slovensko marko in Belo krajino. Trgovina je začela teči po cesti Novo mesto-Mehovo-Metlika. Goriški niso Bele krajine nikoli priključili Kranjski. Današnja Bela krajina se je tisti čas imenovala Metliška marka ali kratko Metlika (marka = grofija). Pozneje, leta 1335 so iz dela Dolenjske in Bele krajine izoblikovali posebno grofijo "auf der Windischen Mark und in der Mötling".
    Če so bili v začetku 13. stoletja njeni gospodarji Višnjegorci, pa so se v naslednjih stoletjih z ženitvami in dednimi pogodbami lastniki Bele krajine pogosto menjali. Tako so že okoli leta 1209 Višnjegorce nasledili grofje Andechs-Meranci, za katerimi je deželo 1228 spet podedovala grofica Zofija Višnjegorska. Že dvajset let kasneje najdemo tu koroške grofe Spanheime. Po smrti
    Ulrika III. Spanheimskega (1269) je sledilo kratko obdobje češkega kralja Premisla Otokarja II. Po njegovem porazu v bitki pri Durnkrutu (nedaleč od avstrijsko-moravske mejne reke Morave) je ozemlje med Donavo in Jadranom dobil zmagovalec Rudolf Habzburški. Kranjsko in s tem tudi Belo krajino pa je v zakup dobil Majnhard, goriško-tirolski grof. Goriški grofii so Belo krajino obdržali do leta  1374, ko je po smrti zadnjega njihovega predstavnika pripadla avstrijskim vojvodom. Novi gospodarji so jo sicer priključili Kranjski, vendar pa je ohranila svoje glavarje vse do leta 1556. Glavar je imel najvišjo sodno oblast in vojaško funkcijo nad plemstvom in s tem nad dogajanjem v grofiji oz. glavarstvu, poleg tega je nadzoroval knežje fevde in upravljal državno posest oz. gospodarstvo grofije.
    Že v letu 1223 je bilo nekaj poskusov prodiranja nemškega viteškega reda v Belo krajino. Ta red je nastal kot duhovniški red v času križarskih vojn (1190-1197) v Palestini in se je po umiku iz Palestine 1226. usmeril v pokristjanjevanje Prusije, jo vojaško osvojil leta 1283 in ustanovil fedvdalno državo, svoj red pa širil in osvajal nova posestva in pokrajine. Leta 1268 je vojvoda
    Ulrik III. Spanheimski poklonil faro z vsemi podružnicami in pravicami Nemškemu viteškemu redu v Ljubljani. To pa je storil zato, ker je želel Belo krajino ubraniti usode oglejske okupacije. Disciplinirani red je bil zagotovilo, da Oglej ne bo dobil, vsaj v cerkvenem oziru, Bele krajine popolnoma v svoje roke. Nemški viteški red je torej dobil kompletno cerkveno organizacijo v
Beli krajini, kjer ni bilo prostora za druge rodove in posvetno duhovščino. Sedež uprave je bil v Črnomlju. V letu 1255 si je viteški red sezidal svojo hišo - komendo, kjer so prebivali komendator (skrbnik) in pa vitezi oz. duhovniki tega reda, ko so "oskrbovali dušno pasterstvo". V tem času so Spanheimi tudi sistematsko izvajali kolonizacijo Bele krajine. Gostota prebivalstva je bila izredno majhna.
 

Križniška komenda v Metliki

ČRNOMELJ KOT TRG:
    V listini nemškega kralja Rudolfa Habzburškega z dne 14. januarja 1277 je Črnomelj prvič imenovan trg. V tej listini je navedeno, da Rudolf zastavlja Albertu, goriškemu grofu, za njegovo zvestobo in zasluge do rimskega cesarstva grad Mehovo in pripadajoči trg Črnomelj in vse, kar trgu pripada, za 600 mark. Ker je bila kavcija 600 mark vrnjena, je Albert Goriški ostal brez kupčije.
    Črnomelj je moral postati trg med letoma 1228 in 1277. Razen trga Črnomlja se v tem času ne omenja nobenega drugega meščanskega naselja v Beli krajini.
    Pravna osnova srednjeveških trgov je bil sejemski privilegij ter široka avtonomija in pa obzidje. Obzidje je Črnomelj dobil konec 14. stoletja. Utemeljeno predvidevajo, da so prav takrat naredili v najožjem delu takratne naselbine tudi prekop, po katerem je tekla Dobličica v Lahinjo ter nad njim dvižni most ali vavtaro pred glavnimi ali zgornjimi vrati. Zgornja vrata je imelo obzidje na kopnem delu pomola, spodnja pa pri vodi - Lahinji. Tako obrambno okrepljeno mesto je stalo pravzaprav na otoku in je postalo varno zatočišče.
    Do prve četrtine 13. stoletja je smel mestne in tržne pravice podeljevati le kralj, potem pa so se državni knezi močno okrepili in so mestne naselbine po postavi iz leta 1231 ustanavljali kar sami.

ČRNOMELJ IN METLIKA KOT MESTI:
    Črnomelj in Metlika sta bila dokončno povišana v mesto v 15. stoletju, in sicer predvsem iz obrambnih razlogov. Iz tega sledi, da sta počasi pridobivala meščanske pravice in podeljene privilegije. Zagotovo pa sta bila kraja dokončno mesti po letu 1407. Kot znamenje mestnih pravic sta mesti dobili svoja grba in pečata.
    Starejšim dolenjskim in kranjskim pa tudi slovenskim mestom so bila njihova mestna prava podeljena ustno, pa je zato neredko težko natančneje ugotoviti njihovo ustanovitev. Nedvomno velja to tudi za Črnomelj. Mesta so imela svojo upravo in lastno sodstvo ter pravico do letnih sejmov, ki so jih mestu podelili s posebno listino in jih je moral vsakokratni vladar znova potrditi. Avtonomna organa v kranjskih mestih sta bila: sodnik, kot zastopnik mestnega gospoda in skupščina vseh meščanov, ki je kmalu prenesla večji del svojih pristojnosti na mestni svet, ki so ga vsako leto volili meščani. Vanj pa so bili izvoljeni (tako je zagotavljal volilni sistem) premožni meščani. Zato so nastajala med svetom in širšimi plastmi meščanstva nasprotja in včasih je prišlo tudi do neredov. Sodnik je bil zaprisežen predstavnik mesta in najvišji nadzornik vseh mestnih uradov. Vodil je mestni svet in sodne razprave iz pristojnosti mestnega sodišča. Sodnika so volili meščani vsako jesen, njegovo izvolitev pa je moral potrditi deželni vicedom v Ljubljani. Mesto ni imelo samo svojega civilnega in nižjega latenskega sodstva, ampak do začetka 16. stoletja tudi pravice krvnega sodstva.
    Meščani, ki so bili podrejeni oblasti mestnega sodnika, so imeli več ugodnosti: oproščeni so bili tlake, mitnine in desetine. Brezplačno so dobivali les in drva iz mestnega loga in lahko so pasli živino na mestnih travnikih. Morali pa so popravljati in stražiti mestno obzidje ter plačevati deželnemu knezu davek.
 

Pečat mesta Črnomelj iz leta 1587

Metliški grad

TURŠKI VPADI:
    Komaj sta Črnomelj in Metlika formalno postali mesti, so se na Balkan že zgrinjale turške vojske in durgo za drugo osvajale balkanske države, njihovi plenilni oddelki pa so vse pogosteje vdirali tudi v Belo krajino. Kranjsko plemstvo se je najprej seznanilo z novim sovražnikom države, ko so med letoma 1408 in 1415 začeli svoje roparske pohode v južne predele dežele. Dobri odnosi med Celjani in osmanskimi vladarji so bili vzrok, da so ti napadi, zlasti za vlade Ulrika II., začasno prenehali, po izumrtju Celjskih pa je nastopilo obdobje najhujših turških vpadov (1469-83), ki naj bi deželo tako izčrpali, da bi pozneje postala lahek plen za osvojitev. Turški pritisk se je povečal, ko je v Carigradu leta 1520 zavladal sultan Sulejman in so poleg rednih vojsk pričele čez Kolpo vdirati iregularne turške čete. Turki so napadali v četah od 50 do 60 konjenikov.
    V Beli krajini je zaradi turških vpadov trpel le ozek pas, predel od Metlike do Mehovega, ki je predstavljal običajno vpadnico 15. stoletja. Turki so se vračali čez reko Kolpo pri Vinici, ki je bila v tistem času pomebna obrambna postojanka z močno utrjenim obzidjem. Zaradi strateškega pomena je naselje v tem času dobilo trške pravice, torej tudi lastno upravo, sodstvo in grb. Notranjost Bele krajine so presekali le občasni vpadi. Po letu 1578, ko so Turki doživeli poraz pred Siskom, so turški napadi prenehali. Kajti že naslednje leto je bil na sotočju rek Kolpe in Korane postavljen temelj za trdnjavo Karlovac, ki je bila določena za novi sedež vrhovnega poveljnika Hrvaške krajine. Tako je Karlovec postal ščit Metlike in Bele krajine in so se turški napadi odslej usmerili mimo njega, bodisi na Kras in Kočevsko ali pa ob Kolpi na hrvaško Turopolje.
    Ljudje so pred Turki živino in svojo siromaštvo poskrili po gozdovih in taborih, plemiška konjenica in vojaški oddelki domačih najemnikov in kmečkih vpoklicancev pa so se zbrali na določenih mestih. Na vrhovih za signalizacijo so pripravili možnarje in velike kupe suhljadi, ki so jih ob nevarnosti prižgali.

    Vpadi Turkov so nagnali vladajočega kneza, da je ukazal Črnomelj obdati z močnejšim obzidjem, v njem pa nastanil vojake in viteze. 9. oktobra 1408 so Turki prvič prihrumeli pred Črnomelj. Po naravi utrjeno mesto, obdano pa tudi z močnim obzidjem in skrbno zastraženo, je kljubovalo turškemu napadu. Prvemu napadu Turkov na Črnomelj so sledili še napadi v letih 1469, 1470, 1471, 1475, 1477, 1491, 1511, 1522, 1523 in še v letih 1527, 1529, 1543, 1547, 1559, 1575 in 1578. Skupaj 19-krat. Nikoli niso Črnomlja zavzeli.
    Ves čas turških napadov, posebno pa še od leta 1528, ko je bilo mesto določeno za zbiranje čet proti Turkom, je bila za mesto doba blagostanja. V njem so bili brambovci. Vedno so prihajali v mesto novi ljudje. Razbohotila se je trgovina, meščanom je bila dana možnost dobičkonosnega dela. V mestu so bile v tem času velike shrambe žita, smodnika in drugih vojaških potrebščin. Ko pa so med letoma 1570 in 1580 zgradili trdnjavo v Karlovcu na Hrvaškem, se je tja pomaknila     "brambna črta" proti Turkom, zato se je v Karlovec preselilo vojaštvo, s tem pa se je tudi prejšnja blaginja končala.

    Leta 1408 so Turki prvič pridivjali pred Metliko, jo zavzeli in izropali. Nato so se večje in manjše turške vojske v 170 letih še petnajstkrat prikazale pod metliškimi okopi. Slabo utrjeno mesto pa je kljub hrabremu odporu branilcev težko vzdržalo sovražnikov naval in tako so s skodlami in slamo krite metliške hiše le prehitro postale žrtev plamenov. Hujši napadi Turkov v naslednjih desetletjih so bili zlasti v letih 1547, 1559 in 1575. Pri slednjem napadu so Turki, kot že mnogokrat prej, spet zavzeli mesto, ga oropali, prebivalce pa pobili ali odpeljali v suženjstvo. Kakor poroča Valvasor, so mesto tudi požgali, da ni ostalo za Turki drugega kot pepel in razvaline. To je bil menda zadnji napad na Metliko.

Nazaj!