Obisk na pošti - spisi 

          OBISKALI SMO POŠTO

Danes smo učenci 2. razreda obiskali pošto v Novi Gorici. Hanina mama nas je lepo sprejela in nas popeljala na ogled vseh prostorov. Kmalu smo ugotovili, da je rumena barva za pošto najznačilnejša. Izvedeli smo, zakaj je črni rog na rumeni podlagi povsod prisoten. Nanj so v starih časih trobili poštni jezdeci, ko so prinašali pošto. Ogledali smo si poštne predale, pa ne samo spredaj, tudi zadaj smo pokukali. Zanimiv mi je bil prostor v prvem nadstropju, kjer smo naleteli na poštarja, ki je pravkar zlagal pošto po predalčkih. Tam so otroci, ki stanujejo v Novi Gorici, lahko našli vsak svoj predal. Ogledali smo si še furgone, se še enkrat poslikali, veseli pospravili v torbe poštne BILTENE in zloženke s podobami novih znamk, ki predstavljajo like iz otroških slikanic in se zadovoljni odpravili proti Solkanu. Veliko novega smo izvedeli.
Emanuel, 2.a

P- ZGODBA

POŠTAR POLDE PRINESE PISMO POČASNEMU POLŽU PEPETU. POŠTAR POZVONI, POČAKA. POLŽ POČASI, POČASI PLAZI. POŠTAR PONOVNO POZVONI, PA POTRKA PO POLKNIH. POLŽ PRILEZE PO PISMO. PREBERE PISMO. PISMO PRAVI: POZDRAVLJEN, PEPE! PRIDI POPOLDNE PO POTICO. POLJUBČEK, POLONA. » PRELEPO PISMO,« PRAVI PEPE. POMAHA POŠTARJU.
URŠKA

POŠTNI NABIRALNIK V HODNIKU NEKEGA BLOKA

Pritrjen sem na steno v hodniku nekega bloka. Poleg mene je na levo in desno še cela vrsta nabiralnikov. Razlikujemo se po tem, da ima vsak drugačen priimek. Na mojem piše Batagelj. Vsak dan, od jutra do večera, hodijo mimo mene ljudje. Včasih še ponoči ni miru. Vedno ob istem času pa pride gospod, ki mu pravijo poštar in vrže vame kakšno pošto. Včasih je to pismo ali razglednica, katere se Batageljevi zelo razveselijo. Ko pa dobijo v roke položnico, niso prav nič veseli. Tudi reklam ne marajo. Preveč jih je vsak dan. Vem pa, da so naročeni na NOVICE, saj jih poštar že navsezgodaj vrže vame. Ko gredo Batageljevi na dopust, sem zelo poln, ker me nihče ne izprazni. Zelo težko diham in komaj čakam, da se vrnejo in poberejo pošto. Bojim pa se tudi kakšnih nagajivih otrok, ki kar s pestmi udarjajo po meni. Joj, to pa tako zelo boli! 
ANJA

POŠTNI NABIRALNIK PRIPOVEDUJE

Sem rumene barve, krasi me lep črn rog. Pritrdili so me na zid pred trgovino. Streha me varuje pred dežjem. Pozimi me zelo zebe, poleti pa mi je vroče. Ljudje mečejo vame pisma in razglednice skozi ozko odprtino. V temi jih varujem, dokler ne pride ponje poštar. S ključem me odklene in izprazni moj trebuh. Potem sem lažji. Največ pisem dobim okoli Novega leta, ko otroci pišejo dedku Mrazu. Po mestu imam še veliko bratov, vendar jih nisem še nikoli videl. Vem pa, da stoji pred pošto v mestu nabiralnik, ki je pravi velikan. Vesel sem, ker me vsi poznajo in vem, da sem zelo pomemben.
PATRIK

PREPIR V POŠTNEM NABIRALNIKU

Nekoč je živel poštni nabiralnik. Zelo osamljen je bil. Nekega dne pa se je skozi ozko režo vsulo cel kup pisem, razglednic in voščilnic. Bližali so se prazniki. Nabiralnik se je razveselil. Sedaj ni več osamljen. Toda zaradi prevelike gneče se je vnel hud prepir. Belo pismo se je jezilo na modro pismo in trdilo, da je dosti lepše v svoji snežni barvi. Modro pismo je modro izjavilo, da je pomembnejše, saj potuje na občino. Bela barva pa je najbolj dolgočasna barva pod soncem. Veliko rjavo pismo se je jezilo, ker je imelo premalo prostora in se napihovalo, da je največje med vsemi in ima največ znamk. Pa še priporočeno je. Deklici v modrem in roza krilcu na voščilnici sta zviška gledali na vse. Čisto jasno je, kdo je tu najlepši. Poštni nabiralnik je nenadoma zahrepenel po prejšnji tišini. Tedaj je nekaj zaropotalo, prikazala se je roka in vso pošto stresla v veliko torbo. Vendar pa se prepir tudi v torbi ni polegel. Le majhna, skromna dopisnica se je poslovila od poštnega nabiralnika, preden je izginila. Poštni nabiralnik si je oddahnil. Kakšen mir, kakšna tišina! Utrujen je zaspal.
URŠKA