O ZAČETKIH VZGOJE KAKTUSOV BREZ KLOROFILA

Popolne albine rastlin cvetnic, ki jih lahko gojimo tudi izven laboratorija, tako srečamo le med kaktusi. Prve take primerke sta vzgojila Eiji Watanabe in Kazuo Kitoh na Japonskem. Leta 1940 je Watanabe posejal okoli 10 000 semen – križancev z vrsto Gymnocalycium mihanovichii var. friedrichii in našel dva bledo-rdeče obarvana primerka, ki ju je cepil na hitrorastočo podlago, od katere sta rastlini lahko črpali vse potrebne snovi za svojo rast. Ker rastlina močno brsti, je njeno vegetativno razmnoževanje dokaj enostavno. Po mnogih precepljanjih je leta 1948 vzgojil prvi povsem rdeči primerek, imenovan 'Hibotan-nishiki'. Po letu 1955, ko so začeli s tkivno kulturo, so preplavili svet pod raznimi vzdevki, ki si jih kupci pač lažje vtisnejo v spomin, kot so: "Red cap", "Nishiki", "Hibotan", "Optima rubra" itd. Njihova cena niti ni dosegala vrtoglavih višin in so bili zato zlahka dostopni slehernemu kupcu. Zanimivo je dejstvo, da med zbiralci kaktusov v Zahodni Evropi, strokovnjaki in raziskovalci kakega zanimanja zanje ni bilo, kvečjemu je bilo čutiti nekakšen prezir do teh rastlin. Morda je vzrok ljubosumje, da je tako pomembno odkritje nastalo v deželi brez posebne tradicije v vzgoji kaktusov ali pa kaj drugega, kdo ve? Morda je vzrok tudi do takrat nenavadna podlaga (Hylocereus undunatus), ki je Evropejci niso uporabljali.

Po prvem presenečenju so se pojavile še rumene, oranžne in vijolične oblike iste vrste ter mutanti drugih vrst. Njihova proizvodnja - tako lahko imenujemo njihov način množenja s pomočjo tkivne kulture, je ostala domena Japonske, v zadnjem času po so se priključile še nekatere države jugovzhodne Azije. Danes se na Japonskem z velikoserijsko gojitvijo ukvarjata le še dve vrtnariji. Ishikawa je leta 1983 sestavil spisek priznanih kultivarjev 'Hibotanov', ki jih je ločil na 16 barv, 'Hibotan-nishiki' pa na 10 barv.

Dokaj trdoživi so rumeno obarvani križanci Chamaecereus x Lobivia. Nekateri vsebujejo toliko klorofila, dalahko rastejo celo na svojih koreninah.

Vendar tudi v Evropi nismo držali križem rok. Ne toliko pri množični komercialni proizvodnji kot pri vzgoji takih rastlin.

Še največ poročil o vzgoji kaktusov brez klorofila je prihajalo iz nekdanje Češkoslovaške in Madžarske, pri nas pa se je prvič pojavil tak kaktus leta 1978. (Proteus, februar 1984).