VZGOJA
Poglavitna težava pri vzgoji je cepljenje pravkar vzkaljenih rastlinic, katerih premer pogosto ni večji od milimetra.
Po večletnem preizkušanju različnih metod se zdi, da smo na pravi poti, saj je odstotek uspešno sprijetih cepičev kar visok. Postopek zahteva precejšnjo ročno spretnost, pravo izbiro trenutka, popolnoma nepoškodovane cepiče in podlage v polni rasti. Seveda pa je pomembna še ustrezna sterilnost orodja in prostora, v katerem poteka cepljenje in posebna nega v prvih dveh tednih po cepljenju.
Kasneje je vzgoja kaktusov brez klorofila dokaj enostavna, skorajda se ne razlikuje od vzgoje normalnih (zelenih) rastlin. Le pršenja ne prenesejo. Njihova povrhnjica je bolj občutljiva od povrhnjice normalnih kaktusov. Tekoča gnojila ali pesticidi jo kmalu načnejo. Najboljše sredstvo za varovanje pred pršicami je sesalec za prah!!!
Podlage, ki so primerne za cepljenje, so zelo redke. Po mnogih poskusih kaže, da je za prvo cepljenje najboljši sejanec vrste Harrisia jusbertii, za večje brste pa Trichocereus macrogonus.
Razmnoževanje z brsti je težavnejše, kot izgleda na prvi pogled. Mnoge vrste namreč nerade brstijo. Brsti ne nastajajo iz povsem identičnih celic, zato se med tako razmnoženimi kaktusi istega klona pojavljajo manjše razlike v obarvanosti in obliki. Že pri drugi generaciji z brsti razmnoženih kaktusov opazujemo postopno zmanjševanje oziroma rastline postajajo bolj kompaktne. Tudi obarvanost je znatno šibkejša, ravno tako velikost in debelina bodic. Med cepljenci se pojavljajo čedalje večje razlike. Kaktusi so še občutljivejši, njihova povrhnjica ni več zadostna zaščita pred glivicami. Odmiranje brez očitnega razloga (nekroza) se pojavlja zlasti v pozni jeseni in ob koncu zime.
Količina kloroplastov, ki v tkivu vendarle obstajajo in prisotnost ostalih barvil, odloča o obarvanosti kaktusov. Zanjo je pomembna tudi jakost in valovna dolžina svetlobe. Še najboljše uspehe smo dosegli pri uporabi polikarbonatne zaščite, najslabše pa se barvitost izraža v steklenjakih.
Nekateri primerki vsebujejo toliko zdravih kloroplastov, da se tvorijo večje zaplate zelenega tkiva. Brsti, ki poženejo iz teh mest, so navzven povsem normalni, zeleni. Razlago tega pojava povzemam po dostopni literaturi:
Sl.1: V trenutku tvorbe nove celične stene pri delitvi celice je razporeditev zdravih (temno obarvanih) in nefunkcionalnih (svetlo obarvanih) klorofilnih zrn v hčerinske celice naključen in je lahko v korist enih ali drugih. Če se celica deli v smeri A - B, dobimo obe hčerinski celici enako obarvani, v primeru delitve v smeri C - D pa neenako. Ena od hčerinskih celic vsebuje dovolj veliko količino zdravih kloroplastov, da zeleno barvilo prevlada nad ostalimi. Če je ta celica zametek stebelnega tkiva, bo ta del rastline bolj ali manj zelen (po Muntzingu, 1967).
Razlaga je morda kar preveč enostavna, saj izkušnje kažejo tudi na drugačno možnost, namreč vpliv nekaterih substanc (morda hormonov?), ki izvirajo iz podlage, na ozdravitev kloroplastov. Zelo močne (orjaške) podlage povzročijo, da rumen primerek rastline postane vsaj na pogled spet normalen. Sprememba je trajna, četudi precepimo tak kaktus na manjšo podlago. Pojav smo opazili le pri nekaterih vrstah.
Pri mnogih primerkih se pojavlja spremenljivost obarvanosti tkiva. Zlasti pogost je pojav, da je najmlajši del kaktusov močneje zeleno obarvan, starejši pa je rumen oziroma rdeč. Žal je dokaj pogost tudi pojav, da je starejše tkivo plutasto in izgubi vsakršno obarvanost. Zato stari primerki kaktusov brez klorofila niso prav posebno lepi. Estetsko najlepše so 2 - 3 leta stare rastline.
