RAZMNOŽEVANJE

Razmnoževanje s setvijo je težavno. Redkost je že, če tak kaktus sploh cveti. Pri mnogih kaktusih namreč izguba klorofila ni edina okvara, ki jo imajo. Še najbolj pogost spremljajoč pojav pri tistih, ki preživijo, je sterilnost generativnih organov. Če že cvetijo in so njihovi reproduktivni organi normalni, pa včasih težko najdemo v tistem trenutku primernega partnerja za opraševanje. Rastline, ki izvirajo vegetativno od iste rastline, se med seboj tako ali tako ne plodijo. Nekaj uspešnih poskusov opraševanja z zelenimi rastlinami iste vrste je prineslo naslednje rezultate:

Kaljivost semen je od 0-45 %.

Razmerje med obarvanimi in zelenimi sejanci je od 0-50 %.

Število obarvanih rastlin, preživelih vsaj eno sezono, je od 0-100 %.

Uspela so že opraševanja med generativno vzgojenimi potomci albini, pa tudi nekaj primerov samooprašitve smo že opazili. Kaljivost tako pridobljenih semen je zelo nizka (do 1%). Potomci F₂ generacije niso, kot bi pričakovali, kakšne idealne slike svojih staršev, pač pa v večini primerov nekakšne himere zelenih in obarvanih primerkov. (Statistika v teh primerih je zaenkrat neadekvatna, saj je število poskusov in ponovitev še mnogo premajhno.)

Sejanci kaktusov, med katerimi je tudi nekaj normalnih rastlin.

Življenska doba kaktusov brez klorofila je okoli 5 let. Obarvani kaktusi propadejo dokaj nenavadno. Poleg nesreč je najpogostejši vzrok propada zamašitev žilnega tkiva med podlago in cepičem. Pojav spoznamo po intenzivnem poganjanju brstov iz podlage, medtem ko cepič izgubi svojo intenzivno obarvanost. Tako stanje traja lahko kar nekaj mesecev, potem pa nenadoma, v enem dnevu, cepič povsem propade.

Drug zelo pogost vzrok je invazija parazitov, ki jih pri tovrstnih kaktusih zelo težko zatremo. Pri zatiranju s škropivi lahko tako poškodujemo tkivo kaktusa, da si ta ne opomore več, če pa škropiva ne uporabimo, pa paraziti prej ali slej uničijo vso rastlino.