Veit Loers
PINO POGGIJEVI SIMBOLIČNI AKCIJSKI MODELI
Kdor prelistava umetniške kataloge sedemdesetih let, ta bo postal pozoren
na improvizacije, katerim se je zapisal layout: idejne skice, »concetti«,
»zapiski, osnutki, fotografske atitude z občinstvom, opremljene z napisi,
sama znamenja, bolj znanstvena kot umetniška dela. Vsekakor znanost,
ki kaže izrazito veselje do čutnega širjenja svojih škatel s papirčki,
katerih modeli so najbolj učinkoviti tam, kjer se misijonarska gorečnost
njihovih namenov sprevrže v popoln nesmisel. Poggijeva Arte Utile, usmerjena
v neposredno človeško dejavnost, pa vendar uradno razglašena z manifesti
in s pojasnili kot bralna umetnost, je bila del tistega družbenega konceptualnega
gibanja, ki ga nazadnje lahko skrčimo le na knjigo in na model. Njena
dejavnost je zapustila za seboj le osebne šifre in sledi, ki bi lahko
služile kot seme novih umetniških dejavnosti, ki pa so pri vsem naredile
sebi dobro s tem, da so se odpovedale prazni napihnjenosti v obliki
fotografskih tabel ali skulpturalnih dokazovanj.
Od leta 1969 se Pino Poggi ukvarja z modeli za delovanje in prehodnimi
environmenti (instalacijami), ki prejšnje zamisli premeščajo v čudno
območje. Z action figuricami opremljeni razstavni modeli prestavijo
opazovalca v teatralni položaj. Znotraj in zunaj, prej in potem so dramaturški
standardi teh uprizorjenih zgodb. Poggi sam razlikuje več stopenj svojih
pohodnih okolij, od komunikacijskega ali animacijskega modela vse do
raznovrstnih, večplastno zasnovanih AU modelov. V prvo skupino štejemo
tisti prostor, v katerem se morajo obiskovalci premikati skozi mrežo
napetih gumijastih trakov, ki pri premočnem razširjenju počijo. Komičnost
medsebojnih trkov je postavljena v razmerje z alegorično skupno podobo:
obupnim bojem posameznikov za napredovanje znotraj njihovega življenjskega
okolja. Seveda je zajeta tukaj značilnost Poggijevih modelov, ki se
vedno znova ponavlja: cilj te dejavnosti je sposobnost razlage obnašanja
občinstva samega. Ta vzorec je tudi vodilna misel večdimenzionalnih
modelov, pri čemer v zadnjem času njihov akcijski značaj vedno bolj
prehaja v arhitektonsko uravnovešenost in prispodobno obliko.
V modelu »Incontro con la realta« (Srečanje z resničnostjo) postane
vodoravna os dogajanja navpična. Dve diagonalni steni razdelita kvadraten
prostor v štiri ločene trikotne predele. V vsakem odseku se spenjajo
stopnice do svetle opazovalnice v sredini. Obiskovalec lahko pogleda
navzgor v neko drugo resničnost, vendar ga pri odhodu iz njegove prostorskega
območja ovira nekakšna vrečasta folija. To kar vidi, je v sredini najprej
nekakšna jajčasta tvorba, ki bi lahko utelešala izvor/začetek vsega.
Okrog jajca so ohranjene tri druge ploščadi za obiskovalce, prikrite
s folijo, ki se jim morajo zdeti tuje, vendar zrcalijo njihov lasten
obstanek. Preko tega zagledajo okrog sebe, nekako iz žabje perspektive,
v prostorskih območjih te druge, zgornje resničnosti okolja, ki opozarjajo
na bolezen, lakoto in smrt. Tudi pri tem modelu gre za doživljajski
potek znotraj jasne, uravnotežene osnovne oblike, ki načrtuje resničnosti
in jih relativira ter določi obiskovalca za estetsko orodje umetniške
celovitosti.
V velikem modelu »Mi sono seduto nel mondo, mi sono guardato nel fondo«
(Sedel sem na svetu in gledal v notranjost) prehaja arhitektonska zgradba
stopnjo učnega modela. Ogromne rampe omogočajo namišljenemu opazovalcu
vpogled v dogajanja v notranjosti in na zapisani moto kot tudi na knjigo-spomenik.
Luč/svetloba, ki človeka vabi in vodi, medtem ko je spomenik skrivnostno
osvetljen, zajema središčni položaj. Rešetke, prehodi, ki se dotikajo
telesa in ogledala, ponavljajoče se prvine notranjosti simbolizirajo
človekovo življenjsko pot, labirintske prehode in stvarno tesnobo. V
modelu »Autoritratto di ognuno di noi« (Lastna podoba vsakega izmed
nas) se obiskovalec preko enosmerne ulice sooči s svojo zrcalno podobo,
z izrezanim portretom človeka, ki mu na nasprotni strani ceste prihaja
nasproti in s praznino belega prostora v višini njegovega obraznega
polja. V »Damocle« (Damokleju) ogrožajo pohodno površino visečim kapnikom
podobni koli, izmed katerih so se nekateri že zarili v tla. To kar je
pri Poggijevih AU zasnovah prej veljalo kot zmedenost, je sedaj postalo
resnično prizorišče »conditio humana«. Kot pri Platonovih nivojih so
tudi tukaj ljudje vodeni, manipulirani in voyersko opazovani. Izpostavljeni
so igri skrajnosti obstoja. »Smrt in blaženost« sta en trenutek, strah
za življenje pa drugi. Notranje doživetje v to vživetega opazovalca
je neločljivo povezano z radovednostjo tistega, ki je zunaj. Ostane
vedno le sled, ki jo za seboj pustijo igralci. Prisotna je v skupnem
opazovanju kot arheološki prelomi v Piranesijevih vedutah.
Iz Poggijevih čisto družbenim AU umetniško - animacijskim idejam zavezanih
AU dejavnosti so nastali simbolni akcijski modeli, katerih novost leži
v strogi organiziranosti in raznovrstnosti njihovih sestavnih delov.
Z lahkoto lahko ponovno najdemo tiste sestavine, ki jih je umetnik že
pred enim desetletjem uvedel v to igro: komičnost, grotesko, sledi in
odpadke civilizacije, kletko in osamljenost. Vse skupaj se ujema z zamislijo
»Commedia mundi«, srednjeveškega misterija. Novoplatonska ideja odrešitve
je kombinirana s kognitivnim voyerstvom. Pogledaš lahko nazaj na razvoj
družbene skupnosti, vidiš rojstvo, življenje, smrt kot prispodobno umetnostno
dejanje v estetsko organizirani prostorski inštalaciji. Zagledaš bližnjega:
poleg sebe, nad seboj, pod seboj. Vendar je to nekdo drug. Kajti odrski
iluzionizem umetniškega sveta dopušča le varljivo skupnost. Da lahko
sodelovanje občinstva, kraj in čas sklenejo neko novo sintezo/spojitev,
je možno le, ker so se navidezno odpovedali svojim starim idealističnim
zahtevam in zaenkrat skrbijo le za uresničitev svoje lastne oblikovne
razsežnosti. Za mene predstavljajo Poggijevi modeli neko možnost popeljati
družbeno zasnovano angažirano umetnost šestdesetih in sedemdesetih let
iz njene prazne moralne abstrakcije k novi čutnosti in prozornosti.
gor
