TUGO ŠUŠNIK
Otvoritev razstave v petek 13.2. ob 18 uri
Tugo Šušnik se je rodil leta 1948 v Ljubljani, kjer je leta 1974 diplomiral
na Akademiji za likovno umetnost. Leta 1979 je opravil specialko pri
prof. Andreju Jemcu in Jožetu Ciuhi. Leta 1979 in 1980 je s Fullbrightovo
štipendijo študiral na Pratt Institute v New Yorku. Od leta 1996 je
docent na Oddelku za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost v
Ljubljani.
Šušnikovo globoko poznavanje zahodno evropskega in predvsem ameriškega
modernističnega slikarstva je v slovensko slikarstvo vneslo svež veter.
Danes je gotovo eden najpomembnejših slikarjev visokega modernizma in
postmodernizma v Sloveniji.
![](susnikinzena.JPG)
Tugo Šušnik in žena v Koroški
galeriji, 14. februar 2003
Šušnikov opus lahko razdelimo na več ustvarjalnih faz v katerih ga
zanimajo različni likovno teoretski problemi, katerih skupni imenovalec
je topologija našega in naslikanega prostora . Prvo precej slikovito
obdobje se konča leta 1974. V slikah iz let 1974 – 1975 ne gre samo
za inspirativni vpliv Barnetta Newmna, temveč je Šušnik preiskušal zakonitosti
abstraktnega ekspresionizma do post painterly abstraction. Te slike
so najbolj minimalistične od vseh Šušnikovih del.
Proti koncu sedemdesetih postaja Šušnikovo slikarstvo zopet bolj slikovito.
Uporablja intenzivne barve in barvna polja se dotikajo drug drugega
z ostrimi robovi. Pri slikanju si pomaga z maskirnimi trakovi. Polja
niso pravokotna, kot pri Newmanu, temveč raznih oblik, tudi poševna.
Predvsem poševna polja in intenzivne barve dajejo sliki posebno dinamiko.
Ta dinamika kasneje izbruhne v seriji Rock 'n' roll. Funkcijo risbe
je Šušnik v tem obdobju sam opredelil kot sinkretistično, kar pomeni,
da ne razlikuje med figuro in ozadjem.
Po vrnitvi s študija v New Yorku je naslikal sliko Triptih, za katero
velja, »da je generirala rojstvo slovenske Nove podobe«. Šušnikovo slikarstvo
se je začelo izmikati ortodoksni abstrakciji, za katero je v New Yorku
ugotovil, da ne nosi več potrebnega umetniškega naboja, da je za mnoge
ustvarjalce postala le dekoracija. Na sliki Triptih prepoznamo profila
obrazov ali vazo. Gre torej za optično prevaro v Gombrichovem smislu,
za menjavanje ospredja in ozadja tako, da enkrat vidimo vazo, drugič
pa obraza. Seveda tu ne gre za noben realizem ali iluzionizem, gre za
raziskovanje sposobnosti človekovega dojemanja in načinov gledanja.
Tendenco spreminjanja pravokotnega formata slike je pokazal že leta
1980 v seriji Rock 'n' roll, kjer se je slika spremenila v koloriran
relief. To je naredil tako, da je sliko razrezal na trakove in jih potem
sestavil skupaj, enega prek drugega in na ta način ustvaril še tretjo
dimenzijo torej prestopil je v kiparstvo. Ta način dela potem znova
srečamo na slikah iz srede devetdesetih, ko je slikal slike skulpture.
Vendar to niso več na trakove razrezane slike, temveč slike različnih
geometrijsko nepravilnih formatov.
Proti sredini osemdesetih postanejo robovi barvnih polj na sliki bolj
zaobljeni. Barvna polja postanejo širša, slika se tako umiri, dinamiko
sedaj na sliko vnaša na drugačen način.
![](3---I.jpg)
3 - I, 210 x 140 cm, akril na platnu
V tem času je v abstraktno slikarstvo vpeljal dekorativne elemente:
draperijo, svetle, intenzivne barve, barvo je pošprical po platnu in
tako ustvaril poseben dekorativen vzorec. Ta način dela je kulminiral
v seriji slik Štirje letni časi, kjer je na sliko vnesel ne samo omenjene
elemente, temveč je razbil tudi pravokoten okvir slike in ga spremenil
vsaj na eni strani.
Leta 1986 se je v Maroku zopet navdušil nad Matissom. V njegovem delu
se takrat okrepi svetla in dekorativna komponenta. Serija Štirje letni
časi pomeni vrhunec dekorativne abstrakcije, ki jo je razvijal v drugi
polovici osemdesetih. Na slikah so svetle intenzivne barve, polite ali
pošpricane po platnu, ki jih prekrivajo geometrijske oblike ali dekorativna
draperija, kot nekakšna zavesa ali samo kot spomin na velika obdobja
evropskega slikarstva: gotiko in barok.
V sredini devetdesetih Šušnik kombinira geometrijske oblike z dekorativnimi
vzorci tako, da format slike spremni in mu dodaja polje nepravilne oblike
katerega je prej plastično oblikoval s tkanino. Nastane relief in v
tem detajlu zopet slutimo Šušnikovo težnjo po prostoru.
Slike s konca tisočletja so zopet bolj dekorativne, a vseeno bolj umirjene,
kot tiste izpred desetih let. Barvna polja so večja in barve ozadja
so postale nekoliko težje. Slike se razvijajo iz motivov diptiha in
triptiha.
Na slikah iz cikla Neskončno, ki je pred nami, prepoznamo reminiscence
vseh prejšnjih stanj nastajanja Šušnikove slike. Opazimo dekorativne
preplete, široke, prekrivajoče se poteze čopiča, ki ustvarijo vtis prostora.
Tu so barve rdečih odtenkov. V ozadju pa je vedno prisotna trdna shema,
ki jo ponekod poudari kar z geometrijskimi liki, drugod pa je ozadje
povsem izginilo za neprosojnimi nanosi barve. Ti debeli nanosi barve
v katere slikar vreže preplet tankih a globokih črt spremenijo sliko
v relief in povzročijo, da slika v spremenljivi svetlobi pred nami zaniha.
Na abstraktnih podobah iz cikla Neskončno prepoznamo geometrijske like
in telesa. Kadar je naslikano geometrijsko telo imamo na sliki iluzijo
evklidskega prostora. Iluzionistični prostor je natančno definiran z
geometrijskimi pravili, z matematičnimi formulami, z jezikom. Čeprav
je izvor naslikanega prostora zamegljen, zaščiten z jezikovnimi definicijami,
še vedno ni nič drugega kot iluzija.
Iluzijo prostora na sliki Šušnik doseže s poševnimi črtami ali barvami.
V tej iluziji ali optični prevari lahko ugotovimo povezavo s slikami
iz začetka osemdesetih – s sliko Triptih. Čeprav se videz slik spreminja
se Šušnik vedno znova vrača k nekaterim nerešenim vprašanjem, ki bremenijo
umetnike od renesanse naprej: ali je mogoče svet opisati, ali je mogoče
to storiti z matematiko? V matematiki in posebej v geometriji prej ali
slej trčimo ob dva limita: nič in neskončno. Oba pojma sta nepredstavljiva,
a vedno prisotna, kadar opisujemo svet z matematiko.
Geometrijska telesa na izpraskanem, ekspresivnem ozadju, za nekakšno
zaveso, ki naj zakrije njihov pravi pomen – minimalizem – nam sporočajo,
da narave znanost ne more opisati. V nekem komaj dojemljivem in prenesenem
pomenu je tega sposobna le umetnost.
Z v površino slike vrezanimi črtami Šušnik ustvari mrežo, ograjo, ki
simbolično loči iluzionistični prostor slike od prostora gledalca. Prav
tako so te črte zelo ekspresiven detajl in stojijo v dramatičnem kontrastu
s hladnimi geometrijskimi liki ter svetlimi in hladnimi toni, ki prevladujejo
na slikah. Te črte so tisto, kar hkrati določa sliko – jo ločujejo od
naše resničnosti, za njimi, za to ograjo je teritorij slike, in hkrati
so te črte vrezi, destruktivno dejanje, ki zanika ontološki status slike,
ji jemlje njeno imanentno prisotnost, uzorpirano mesto med nami, jo
zanikajo in diskvalificirajo.
Kot bi nam avtor želel povedati, da je sicer zelo mogoče, da bomo lahko
naravo nekoč opisali s pomočjo matematike, toda naše zaznavanje in dojemanje
sveta sta neposredno in usodno pogojena z našimi čustvi, s snovmi, ki
jih proizvajajo naša telesa, skratka z ljubeznijo.
Šušikovo varianto abstraktnega slikarstva lahko poimenujemo tudi slikovita
in posledično asociativna abstrakcija. Barve so nanesene pastozno in
prevladujejo nad formo in risbo. Risba in forma sta sinkretistični.
Pred nami je zanimiva dvojnost: na eni strani imamo suhoparen slikarski
jezik, ki govori le z barvnimi toni, le z nekaj potezami in malodane
kiparskim modeliranjem površine slike. Na drugi strani pa so te oblike
čustveno nabite, impulzivne, v mehkih barvnih prehodih začutimo patos
ustvarjalca, torej umetnika demiurga.
Slike iz cikla Neskončno pomenijo novo prelomnico v Šušnikovem ustvarjanju
in dvigujejo njegovo raziskovanje realnosti na povsem druge nivoje.