5. december 2003 - 6.
januar 2004
TANJA VUJINOVIĆ & ZVONKA
SIMČIČ
Sašo Vrabič
STIGME - tekst ob razstavi
Umetnostni zgodovinarji in likovni kritiki so že nekaj časa v situaciji,
ko je definicija umetnosti prepuščena kaotični svobodni interpretaciji
sodobne likovne - vizualne ustvarjalnosti. Seveda, bi lahko časovno
delo Tanje Vujinović in Zvonke Simčič uvrstili v dela, ki formalno spominjajo
na načine dela video umetnikov 80-ih in 90-ih let, lahko bi jima nadeli
naziv manieristične umetnosti novega tisočletja, ampak to ne bi rad
počel. Prav tako ne bi smel iti mimo vplivov konceptulne umetnosti in
avantgardnih filmov, uporabo montaže in kolaža, ki se je pojavil v začetku
20. stoletja, če bi hotel delo umetnic spraviti v predalček in če bi
bil zgodovinar. Vse to se je v zgodovini res zgodilo in mogoče pomembno
vplivalo na delo umetnic, po drugi strani pa so dela, ki jih ustvarjata
in danes predstavljata, produkt trenutka, ki mu z enostavnimi besedami
pravimo tukaj in zdaj.
Izraz "duh časa (zeit geist)", ki zveni nekako arhaično, a
je vseeno še vedno uporaben za razumevanje projekta, nas lahko lepo
vpelje v delo avtoric. Lingvistično in simbolično nas "Duh",
kot spiritus, kot duhovno in nevidno, in po drugi strani - duh, kot
izpeljanka za duhati (v slovenščini), vonj, duh parfuma, izdelka, nedotakljivega
eksponata na razstavi, vodi skozi rdečo nit postavite zanimivih avtoric.
Čas, kot druga beseda izraza "duh časa", ki je povezana z
zgodovino, sedanjostjo in prihodnostjo je prav tako vpet v dela avtoric.
Pravzaprav se v tem svetu že težko znajdemo in vsakodnevno posegamo
po eskapističnih metodah, metodah pobega od realnosti, kot so televizija,
obisk veleblagovnic, cerkva, navideznih svetov računalnikov in animiranih
video iger. Tehnologija nam je že domača, elektronika že stara stvar,
ki nekaterim od nam seveda pomaga, druge moti, in nam vsem hkrati nalaga
toliko balasta, da ne znamo več ločiti zrno od plevela. In prav ta razlika,
ločiti informacijo od podatka je tisti, ki je za človeka pomemben. Večkrat
poudarjam, da pravzaprav ne živimo v informacijski dobi, ampak v hudi
podatkovni dobi z veliko odpadnega in nepomembnega materiala, ki ga
dobimo v vsakodnevnem t.i. "večopravnem" delu (multitasking).
Galerija nima enake moči, kot jo ima recimo televizija ali popularna
revija, in ne doseže toliko obiskovalcev, kot jih ima recimo duhovita
obcestna reklama, po drugi strani pa bolje locira dela, ki jih čas in
opazovalci označijo za umetniška, poduhovljena in pomembna.
PLASMA je naslov serije del Tanje Vujinović in Zvonke Simčič, ki jo
sestavljajo parfumi, digitalne fotografije in 'reklamni' video spot,
video dela in interaktivno delo na njunih spletnih straneh. Ta včasih
parodična mešanica je skonstruirana iz elementov modnega medijskega
glamurja in materiala, ki dokumentira škandale znotraj katoliške cerkve,
trače in pripovedi o ljudeh, ki naj bi se jim odpirale stigme. V njunem
delu prisotno obravnavanje navidezne resničnosti, ki ni vezana izključno
samo na uporabo elektronskih medijev in opisovanja izraza za računalniške
vizualne efekte. Čeprav so skoraj vsa dela nastala s pomočjo elektronskih
medijev, digitalne video kamere, računalnika, sodobnih digitalnih tiskalnikov,
je pravzaprav tema iluzije čudeža, oz. pojem odpiranja stigem kot pojav
krščanskega čudeža, ki za verskega fanatika pomeni tisti del navidezne
resničnosti, ki prepriča v drugo resničnost, bolj zanimive. Parfum je
v tem primeru dodatna dimenzija vonja, ki spremlja postavitev in pravzaprav
tudi opozarja na znano frazo, da videz sam vara, zato je zanimivo razstavo
doživeti z vsemi čutili. Ime parfuma in tudi ime celotnega projekta
PLASMA je vezano na pojav izcedkov, ki navadno prikapljajo iz odprtih
t.i. 'svetih skulptur' in seveda tudi iz stigem živih. Tovrstnim izcedkom
se navadno pripisuje tudi čudodelnost. Umetnici sta tako na izviren
način združili elemente oblik prisile čistosti - te so del propagandnih
kampanj velikih kozmetičnih hiš - z medijsko poplavo verskega fanatizma.
Poudarek je na ljudeh, tako popolnih 'goljufih' kot tudi tistih 'originalnih'
nosilcih fizičnih svetih znamenj, kot so npr. stigme, odprte rane na
delih telesa, kjer je bil Jezus iz Nazareta križan. Slednje so vezane
izključno na krščanski del svetovne populacije in tako je pravzaprav
reklamiranje parfuma, kot objekta lepote, komentar na trženje čudežev,
komentar na simulacijo nedotakljivega, komentar navidezne resničnosti,
komentar lažnega potrošništva, ki pri kupcih, vernikih, povzročajo reakcije
hotenja in željo imeti stvari, ki jih v bistvu ne potrebujejo. Zaradi
lažnosti zdravilstva jim čudežna mazila plazme ne morejo prav dosti
pomagajo, so ji pa lahko v veliko navidezno zadoščenje, če zavračajo
možnost resnične zgodbe oz. poznavanja resničnega ozadja.Kaj je bolj
resnično? Resničnost ali virtualnost (virtual reality)?
Asociacije, ki jih sprožajo dela Tanje Vujinović in Zvonke Simčič so
vsekakor povezane tudi z realnim, torej tistim, kar je okoli nas in
se nas dotika ta trenutek, sploh v družbenem in političnem smislu. Problematiziranje
krščanstva vzporedno z kapitalizmom ne gre vzeti kot kritiko, ampak
kot nevtalni komentar na sodobno družbo, ki v svojem prepričanju goji
določene navade in kateri sistemi ukalupljajo človeška razmišljanja
in jim postavljajo norme in meje. Kritika sistema oz. kritika zlorabe
vere je pravzaprav če že, kritika kapitalizma. Pretekla realnost, ki
bi ji tudi lahko rekli virtualna, ker ne obstaja več tukaj in zdaj,
je bila na področju bivše Jugoslavije zaznamovana z blagim komunizmom
in socializmom in percepcija je sedaj osredotočena na hitro rastoči
kapitalizem in blagovno bogatenje. Noben sistem ni popoln.
Ljudje se danes težko ustavijo in opazujejo likovno - vizualno delo
v galeriji ali v privatnih prostorih, ker se jim z izjemami ne zdijo
več čudežne. Čudež in največji vizualni draž je za večino današnje populacije
mogoče filmska verzija trilogije - pravljice Gospodar prstanov ali znanstveno
fantastična prav tako trilogija Matrica. Zanimivo je tudi, da sta Matrica
in Gospodar prstanov posneta v treh delih in zanimiva je njuna navezava
na krščanstvo. Pisatelj Gospodarja prstanov, John Ronald Reuel Tolkien
je svoje delo označil za najbolj teološko, versko delo, ki ga je ustvaril.
Pri Matrici pa je glavni akter Neo tisti, ki je pravi, tisti ki je izbran
in obkrožata ga dva lika Morfej in ljubezen glavnega junaka s pomenljivim
imenom Trinity - Trojica. Trikotnik še bolj poudarja krščansko strukturo
svete trojice. Aktualna slovenska politična tema uvedbe verske vzgoje
v šolah je seveda logična posledica evropske krščanske miselnosti, ki
močno zaznamuje tukajšnji prostor. Če se malo spustim tudi v zvok in
glasbo, ki je v sodobnih vizualnih delih vseskozi del celote in tudi
v tem primeru eden ključnih elementov postavitve, potem prav tako ne
morem mimo krščanstva, ki je vseskozi prisegal na tričetrtinski takt,
ki ga bolj poznamo pod imenom valček. Pomen števila tri v krščanstvu
je zelo pomenljivo v smislu svete trojice. Zmernost in zadržanost krščanske
evropske civilizacije je vsekakor zagovarjala duhovno miselnost in melodijo
v glasbi, zavračala pa telesnost in ritem. Čisto konkretno je jazz glasbo
definirala kot peklensko, saj je temeljila na ritmu in telesnosti, ki
je v krščanstvu še vedno tabu. Torej je vzporednica iz zgodovine glasbe
na mestu, saj je v delih Tanje in Zvonke opazen ponavljajoč ritem v
zvočnik vzorcih, podobah, in stalno zanimanje za telo.
Podoba je torej vseeno vedno manj vredna zaradi tehnologije. Zanimivo
je, da računalniki sicer deloma olajšajo naše delo, po drugi strani
pa krepijo kapitalistično idejo po večji produkciji in večjem zaslužku.
To pomeni, da je računalnik z razvojem vedno boljše tehnologije zastarel
po enem letu in kar je še huje zaradi računalnikov ljudje več delamo,
saj vlagamo več energije v obnovo strojev, arhiviranja ter brisanja
nepotrebnih elektronskih sporočil ter pojava dostopnosti in dosegljivosti
z mobilnimi telefoni in elektronsko pošto kjerkoli in 24 ur na dan.
Seveda je izbira prepuščena nam, da vse stvari enostavno izklopimo.
Umetnost, ki je v sodobnem svetu tako odprta in svobodna v izbiri motivov,
idej, konceptov ter materialov in medijev, ki jih izbira, bila v svojem
bistvu zmeraj svobodna in je k tem tudi težila ter bila napredna v razumevanju
resničnosti in vizionarsko slutila prihodnost. Pesniki včasih pravijo,
da svoje pesmi razumejo šele čez nekaj let, ko jih zopet preberejo ali
jih slišijo iz ust drugih. Vizualni umetniki ter gledalci, opazovalci,
so v podobni situaciji, ko zopet ugledajo bistvo svoje ustvarjalnosti,
svojih kvalitet v časovnem odmiku.
TANJA VUJINOVIĆ je bila rojena leta 1973 sedanji republiki Srbije
in Črne gore. Svojo osnovno izobrazbo je pridobila na šoli za industrijsko
oblikovanje in na fakulteti za upodabljajoče umetnosti v Beogradu. Svoj
študij je nadaljevala leta 1998 pri prof. Jan Dibbetsu na Umetniški
akademiji v Düsseldorfu. Od leta 1996 intenzivno razstavlja svoja dela
po deželah celotne Evrope in severne in južne Amerike. Je video in zvočna
umetnica, fotografinja računalniška programerka in grafična ter spletna
oblikovalka.
Njeni ponavljajoči zvočni in vizualni vzorci so glasne, kompaktne strukture,
ki odsevajo ideloške parametre sodobne družbe.
ZVONKA SIMČIČ je bila rojena leta 1963. Diplomirala je na ALU
v Ljubljani leta 1994 in na isti ustanovi končala specialistični študij
leta 1996. Intenzivno razstavlja od leta 1988 po deželah celotne Evrope
in severne in južne Amerike. Vsa njena dela so močno povezana z družbenim
okoljem skozi prizmo raziskovalnega laboratorija njene lastne izkušnje.
V delu se osredotoča na človeško življenje ter posledice, ki izhajajo
iz socialnega ter političnega dogajanja. Je slikarka, performerka, fotografinja,
video in zvočna umetnica.
Obe sta ustavanovni članici raziskovalnega in produkcijskega centra
za umetniške eksperimente CrossConversationCut. Skupaj delata že dve
leti in za svoje delo sta prejeli že vrsto priznanj in nagrad.
tekst: Sašo Vrabič