p o e t i k a

14. junij do 6. september 2008 

Jiri Bezlaj – Otroštvo.
Sergej Kapus – Domišljija.
Andrej Trobentar  – Izkušnja.
Jiri Kočica – Zorenje.
Maksim Sedej ml. –Skrivnost.
Gustav Januš – Meditacija.
Iztok Osojnik – Sprememba.
Marija Flegar – Erotika.
Stojan Špegel – Dotik.
Andraž Šalamun – Odnos.
Rok Predin – Môra.
Silvester Plotajs Sicoe – Ljubezen.
Štefan Marflak – Strah.
Ksenija Čerče – Čutnost.
Matjaž Kocbek –­ Naslada.
Jože Ciuha – Spomin.
Štefan Planinc – Sanje.
Uršula Berlot – Svetloba.
Janez Bernik – Samota.
Ted Kramolc  – Žalost.
Ifigenija Simonović – Hrepenenje.
Tone Stojko – Starost.
Marijan Tršar – Občutje.
Zdenko Huzjan – Smrt

Iz besedila v katalogu avtorice razstave Tatjane Pregl Kobe:

 
Svet umetnosti, še danes stkan iz spleta domišljije, sanj, medijev, vizij, meditacij ali prisluhov, je hkrati s tehnološkim znanjem in možnostmi vsakega posameznega ustvarjalca upodobljen v želji po celoviti vizualni podobi, ki naj gledalca pritegne, ujame njegov pogled, osvoji njegovo dušo. V pričujočem izboru obravnavamo ustvarjanje štiriindvajsetih umetnikov, katerih poezija je navzoča v njihovem likovnem izrekanju. Zapisi so ustvarjeni po vnaprej določenem konceptu, ki se vizualno razkrije v središčnem delu z naslovom Krog življenja. Besedila o avtorjih niso postavljena v antologijski okvir, za tem ne stremi niti izbor niti način obravnave posameznih umetnin in umetnikov, omogočajo pa pogled v del njihove likovne in literarne ustvarjalnosti, kot smo jo lahko spremljali (predvsem) v zadnjih desetletjih. Prav tako posamezni zapisi ne predstavijo celih opusov umetnikov, temveč poudarjajo likovna dela, nastala v določljivem ustvarjalnem obdobju, povezana s poezijo: podan je eden izmed možnih pogledov sozvenenja besedne in likovne izpovedi pri istem avtorju. Pri načinu obravnavanja posameznih ustvarjalcev, ki so me bolj ali manj izzvali s posameznimi deli ali celimi cikli, je bila odločilna kvaliteta tako poezije kot likovnega dela, pa tudi skupna notranja vsebina – tisti posebni žar, ki napolnjuje naše čutenje in videnje. Avtorji so predstavljeni po vrstnem redu simbolnih življenjskih vsebin, ki jih osmišljajo tako s svojimi verzi kot s svojim likovnim delom. Nekateri izmed njih govorijo o človeku, njegovem razmerju do sveta in soljudi odprto, kjer je vsebina poezije in likovnega dela očiščena nebistvenega, drugi prikrito s poetičnim simbolnim pisanjem ali z abstraktno likovno govorico. Povezuje pa jih poezija.

Od nekdaj je v zraku vprašanje, ali mora biti pesnik nesrečen, če hoče pisati poezijo. Ali mora biti nesrečen slikar, kipar ali konceptualni umetnik, da poleg likovnega ustvarjanja piše pesmi? Za vsakega avtorja posebej velja, da je poezija sama sebi skrivnost, ki jo išče in (morda) odkrije vsak posameznik zase. In čemu pesniti v tem času? Čemu ustvarjati podobe? Vprašanje je zavezujoče za vsakega ustvarjalca in v svoji vprašljivosti odprto. Pesnjenje je odgovornost in pesem je odgovor pesnika, tako kot je likovna umetnina odgovor vizualnega umetnika. V skupni poetični govorici – v podobi in z besedo –  izbrana dela največkrat presevajo življenjske zgodbe, ki (večinoma) prikrito slikajo avtorjevo podobo. Umetnikov avtoportret. Vznikajo različni pesniški postopki, ki, medtem ko dopuščajo več plasti prekrivanja pomenov v pesmih, to tradicionalno ali svobodno izpovedovanje prav tako na različne načine vpletajo v likovne podobe. Med vsemi se da potegniti vzporednice – vsi ustvarjajo na osnovi tematike pojasnljivega sveta. V verzih je navzoča paleta občutenj in bolj ali manj globokih razmišljanj o bivanju. Upesnjene so impresije v dotiku z naravo ali dogajanje v urbanem okolju, ki pogosto govori o stiskah današnjega časa. Ali pa so med stkane besede na pritajen način vpletene vse bistvene sestavine eksistencialne izkušnje. Med njimi najdemo celo poezijo, ki bi jo lahko označili kot angažirano. V črke ulovljene misli izkustva in spoznanj.

Likovna izrazila imajo miselne, čutne in snovne komponente. Med mislijo in snovjo posreduje in ju povezuje nazorni pojem. Likovna izrazila so temelj likovne misli in jezika. Iz teh izbranih del mora umetnik sestaviti svojo umetnino. Podobe same postajajo, v igri videzov in resničnosti, sogovornice, vznikle iz pomnjenja, postajajo gibljive, so gibanje samo: v prehajanju besed in prelivanju podob. Spraševanje o pesniškem jeziku, o pesnjenju samem je tokrat povezano z vidnim izpovedovanjem umetnikovega videnja sveta in sebe v njem.