ŠTEFAN PLANINC
PRASVETOVI

Umetnik se je rodil leta 1925 v Ljubljani. Šolal se je na Akademiji likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1954 je diplomiral pri G. A. Kosu in šolanje nadaljeval na specialki pri prof. Mariju Preglu. Leta 1961 je prejel štipendijo za študijsko izpopolnjevanje v Parizu, kjer je skupaj s kolegom Marijanom Dovjakom obiskoval Lothovo šolo. Uspešno je razstavljal doma in v tujini. Leta 1965 je sprejel nagrado Prešernovega sklada za slikarstvo. Večkrat je bil nagrajen za mladinsko ilustracijo (Levstikova nagrada), prejel pa je tudi Župančičevo nagrado (leta 1970) in Jakopičevo nagrado (1984), med pomembnimi tujimi nagradami pa zlato medaljo na XIX. Bienalu del Fiorino, Firence. Leta 2005 je podaril Koroški galeriji likovnih umetnosti 135 slik, 271 del na papirju in 40 ilustraciji. 

Ilustracije za knjigo Milana Dekleve
"Pesmi za lačne sanjavce"
Mladinska knjiga, Ljubljana 1981

NADREALNI - PRASVETOVI

V Slovenj Gradcu imamo v atriju galerije kip Ossipa Zadkina Spomenik Guillaumu Apollinairu, francoskemu pesniku, ki je leta 1917 svojo dramo Tirezijeve dojke poimenoval nadrealna in tako utemeljil izraz, ki je dal pozneje ime pomembnemu gibanju – nadrealizmu. Pozneje so izraz pogosto uporabljali umetniki iz kroga pariškega lista Littérature.  Z nadrealističnim manifestom Anrea Bretona leta 1924, ki je izšel pod vplivom Freudove psihoanalitične teorije, pa so umetniki začeli odkrivati nove načine izražanja, ki jih je pogojeval notranji vzgib brez  kontrole razuma. Umetniki so običajno presegali uveljavljene estetske norme, odkrivali prvobitne skrivnosti in magične razsežnosti bivanja, v nasprotju z (do takrat prevladujočo) razumsko in materialistično kulturo. Razvoj nadrealizma je omogočil dadaizem, ki je z rušenjem konvencij prav tako postavil temelje poznejšim konceptualnim likovnim praksam in drugim oblikam avangardističnih načinov. Vzpostavili so nove norme, naključnost in nezavednost sta postali gonilni sili umetniškega ustvarjanja, kar je pomenilo tudi začetek osvobajanja izpod »vzpon umetniške nesvobode«, temelječe na tradicionalni likovni praksi in akademizmu: začne se vzpostavljati moderna umetnost.  Podzavest je postala primarno jedro poetične intuicije in nadrealistično gibanje je iskalo predhodnike tako v Boschevih halucinacijah, v manierizmu, simbolizmu in metafizičnem slikarstvu, kot tudi v prvobitnem ustvarjanju primitivnih ljudstev. Nadrealistični manifest pa ni mogel kar narediti reza in vsesplošno usmeriti način izražanja, saj je npr. Chagall ustvarjal nadrealistične slike veliko pred nastankom nadrealističnega gibanja in bil kot pravijo »zavestno nezavesten«!
Slovenska umetnost, torej tudi slikarstvo, ni imela nadrealističnega manifesta. Govorimo lahko le o odsevih, ki jih je spodbudilo gibanje v tridesetih letih, kajti tudi slovenski umetniki so se oddaljili od akademskih vzorcev in svobodneje zadihali. Pri tem ni šlo za radikalne spremembe, govorimo lahko le o intimni čustvenosti slovenskih slikarjev, ki so sprejemali tuje vzore, vendar so jih dosledno predelali in bolj plaho izrazili. Preveč ambiciozno bi bilo namreč trditi, da so hodili v korak z evropskim časovnim tempom. Odsevi kulturne klime velikih središč so prihajali v naš kulturni prostor z zamudo, saj jim družbene razmere med obema vojnama in desetletje po 2. svet. vojni niso bile naklonjene; likovna kritika pa je svarila pred tujimi vzori in imitacijami. Vendar so nadrealistične prvine odsevale že veliko prej. France Kralj, vodilna osebnost slovenskega ekspresionizma, je bil prav tako kot Marc Chagall »zavestno nezavesten«. Stane Kregar, pozneje pionir abstraktne umetnosti v slovenskem slikarstvu, pa je bil edini predstavnik nadrealističnega slikarstva pred 2. svet. vojno. Fantastičnim in nadrealističnim prvinam so v petdesetih in šestdesetih letih sledili še Miha Maleš, France Mihelič, Marko Šuštaršič, Izidor Urbančič, Štefan Planinc, Marjan Dovjak, Ive Šubic in delno tudi Gabriel Stupica, čeprav je bil njegov imaginarij skoraj fetišističen poklon predmetom, ki pa imajo na gledalca magične učinke. Odseve fantastik in nadrealizma lahko odkrivamo tudi pri Jožetu Ciuhi, kljub njegovi filozofsko podprti poetiki in zavestnih fantazmagorijah, ki so se pri Jožetu Tisnikarju porodile ob eksistencialnih vzgibih in se izrazile na nezavedni ravni. Najizraziteje pa sta se (neo)nadrealizmu zapisala slikarja Avgust Lavrenčič in Štefan Planinc, ki je sledil t.i. nadrealnemu kredu vse do danes in ohranil pristen imaginarij in samosvojo držo. Planinčevo posebnost je odlično opisal dr. Milček Komelj v študiji, ki je izšla v umetnikovi Monografiji (Zbirka Arkade, založba Arkadija, Ljubljana 2002). Pravi: » Tak svet je samo Planinčev, a vendar njegova vsebina nenehno izpričuje, da se Planinc od sestavin realnosti ne more odmakniti, pa četudi jo v njegovi fantastiki doživljamo le kot umetnikov privid, gledan z notranjimi očmi, ki pa niso in nočejo biti okno v osamosvojeno fantazijo njegovega duha, marveč prej pogled v notranjost zemeljske arheologije, sedanjosti in prihodnosti, polne vsakršnih inštrumentov in izumov, zajet med življenjska brezna in neznana obzorja.«

 

Milena Zlatar