Valentin Oman
Ecce Homo
14. 5. - 30. 6. 2004
foto: Tihomir Pinter, 1999
O SLIKARJU IN PROJEKTU
Valentin Oman se je rodil leta 1935 v Štebnu (St. Stefan) pri Beljaku (Villach). Maturiral je na Marijanišču na Plešivcu, likovno izobrazbo pa si je pridobil na Dunaju (Akademija za uporabno umetnost, specialka za slikarstvo pri prof. Hilde Schmid – Jesser) in v Ljubljani (Akademija za likovno umetnost, specialka za grafiko pri prof. Riku Debenjaku). Danes živi in ustvarja na Koroškem v Avstriji (Finkenstein) in na Dunaju.
Valentin Oman, Okameneli spomini, mešana tehnika na platno, 200 x 145 cm, 2002
V Sloveniji je bil Oman vseskozi prisoten, tako z razstavami, pogosto pa tudi kot udeleženec likovnih kolonij. V Slovenj Gradcu je večkrat sodeloval na skupinskih razstavah, sedaj pa se prvič predstavlja na veliki samostojni razstavi, kjer bo pred likovno publiko razgrnil cca 100 del v veliki razstavni hali t. i. »nove galerije«. Ob vstopanju v skupen »prostor« Evrope želimo kot prvo likovno razstavo v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu predstaviti prav Omanova dela, kajti ob želji pokazati v Sloveniji dela tega evropsko pomembnega ustvarjalca, je bilo odločilno tudi vedenje, da je umetnik znan po intenzivnem delovanju v prostoru treh sosednjih držav ter zato tudi »poznavalec« problemov, ki so mu jih predstavljale meje.
»Ko padejo državne meje in ne bom imel težav pri prevažanju slik iz ene države v drugo, pa bom pri vas razstavljal«, mi je septembra 2001 v Galeriji Šikoronja v Rožku na Koroškem (v Avstriji) obljubil slikar Valentin Oman. To se je zgodilo po otvoritvi ob prijetnem druženju s prijatelji umetnosti na vrtu galeristke Marije Šikoronja, potem ko je naš pogovor o Tisnikarjevih in Begičevih delih krenil v bolj posvetno smer. Seveda smo morali pri pripravi razstave Hommage Jožetu Tisnikarju v Rožku spet pripraviti kup papirjev, pa »Ata carnet«, zlasti pa smo si postavljali vprašanja in »iskali« rešitve, kako bomo vračali nazaj v Slovenijo tista dela, ki jih je naredil kipar Begić na koloniji v Svečah in smo jih prav tako vključili na razstavo. V Svečah je bila klima za ustvarjanje ugodna (Begić je dobil začasni atelje v hiši kiparja Franceta Goršeta), zato je nastalo kar nekaj eksponatov, ki jih je želel avtor nesti domov v Ljubljano. Budnim očesom carinikov ne bo moč prikriti nekaj deset eksponatov. Naša galerija kot organizatorica razstave jih ne bo mogla peljati čez mejo skupaj z drugimi eksponati (in tvegati hud prekršek), ki smo jih legalno začasno »izvozili« za razstavo v Avstriji. Bo potrebno ta Begićeva dela izvoziti in plačati carino?! Kako jih sploh ovrednotiti?! Umetnik, ki jih je ustvaril naj torej za svoja dela plača carino?! Ali pa naj enostavno reče, da nimajo nobene vrednosti, jih naj podari, proda, celo zavrže?! Begić se bo moral znajti sam. Oman je povedal nekaj svojih bridkih izkušenj, ki so šla celo tako daleč, da je moral za dela, ki jih je naslikal v Sloveniji dobiti posebno dovoljenje, kjer je pisalo, da ta dela nimajo za Slovenijo večjega pomena in se lahko izvozijo v Avstrijo. Oman pa je le peljal svoja dela domov. Tudi Unescov člen o pravicah umetnikov, ki umetnike postavlja v malo drugačno pozicijo, nobenemu cariniku ni nič pomenil, pravzaprav sploh niso vedeli, da obstaja. Sedaj pa pričakujemo, da bodo umetniki pri prehajanju meja imeli manj težav (čeprav se bodo morali o tem še prepričati), zato pa bodo južne meje, ki ostanejo, še bolj moteče.
Nekatere meje so torej padle. So z njimi vred padli tudi vsi naši predsodki in bo kultura brez vsakršnih omejitev?! Bodo izginile tudi psihične omejitve, ne le fizične?!
Že pred dvajsetimi leti je Peter Paul Wiplinger zapisal (prav v kontekstu z Omanovo ustvarjalnostjo), da tem prostorom daje pečat nestrpnost, »…da je nestrpnost posledica predsodkov in obsojanja, ki tistega, ki ni tak in ne živi tako kakor drugi, kakor masa, kakor etablirana družba, ki tistega, ki se na ravna po vprašljivih vrednostnih predstavah in družbenih predpisih, ki vodijo zgolj v prisilno prilagajanje, takoj označi za obstranca in sovražnika, ga potisne na družbeni rob, v izolacijo, v območje, kjer je nezavarovan izpostavljen vsakovrstni sramotitvi.« Wiplingerjeva spoznanja so šokantna, a ne veljajo le za našo družbo, temveč mnogo širše. Pa vendar so takšna ravnanja prav tako človeška. V Sloveniji, v Avstriji, na Koroškem… povsod. Negirajo jih lahko ljudje, ki so se dvignili nad vrednostnimi predstavami večine in tudi tisti, ki umetnost ne jemljejo in uporabljajo zgolj kot razvedrilo, ampak za premislek in spoznanja. Gotovo drži staro spoznanje, da umetnost ne bi smela biti plehka in lahkotna. Pa mnogokrat je. Ampak to ni prava umetnost - je le njen plagiat.
Posamezniki pa se lahko dvignejo nad to povprečje. Nekateri nezavestno, drugim pa takšna načela tudi dejansko živijo, med njimi slikar Valentin Oman. O njem Wiplinger, kritik človeških slabosti v prostorih, ki so z rojstvom postale tudi Omanovo duhovno okolje pravi: » V središču celotnega umetniškega ustvarjanja Valentina Omana je človek. Človek v svoji končnosti, v svoji minljivosti, v svoji časnosti, v svoji brezčasnosti. Človek s svojimi mnogoterimi možnostmi samouresničitve, pa tudi samouničenja.«
Valentin Oman je izšel iz okolja, kakršnega opisuje Wiplingerjev kritični pogled; pa vendar se zdi, kakor da bi prišel iz povsem drugega sveta. Njegova »kozmična« inteligenca rojeva umetnine, ki so na prvi pogled asketske. Delujejo kot ostaline zgodovinskega spomina, so spokorniške in radostne hkrati, govorijo o življenju in smrti s pesniškim jezikom. Njegova poetika izgoreva v človekoljubju in se sprašuje o bivanjskih vprašanjih. Dobiva vlogo oraklja. Njegove napovedi so v smislu razumevanja prav tako dvoumne, kot so antični svečeniki navadnim smrtnikom sporočali božja sporočila, kar je tudi pri Omanovih napovedih begajoče, saj je za neobčutljivega gledalca sporočilo preveč učeno. Umetnikove slike so več kot religiozne zakladnice podob, v njih je vpeta vsa filozofija preteklosti in sedanjosti ter umetnikov življenjski kredo: absolutna vera v človeka. Prav zato imajo njegova dela tako močan naboj: preprosto, globoko se nas dotaknejo. Umetnikova osebnost je svetniška, docela zavezana svojemu poslanstvu. Da bi mogli doumeti njegovo spraševanje o svetu moramo imeti intuicijo in znati prisluhniti slikam, ki so antiretorične. S pozornim branjem bomo na dobri poti razumevanja in umevanja, spoznati vsa skrita sporočila in napovedi oraklja pa bo dano le nekaterim.
Oman je bil med prvimi, ki je za svoja dela poiskal mesto komunikacije v sakralnih stavbah. (Ena takšnih simboličnih postavitev je bila nedavno, otvoritev 24. aprila 2004, v po potresu obnovljeni gotski cerkvi Marije v Polju na Goriškem) Tja tudi najbolj sodijo. Tudi pozoren bralec in poslušalec njegovih del kaj hitro spregleda, da v galerijskih prostorih živijo le napol, kajti vzpostavljena je enaka situacija kot pri muzejskih postavitvah, ko so muzealije iztrgane iz celotnega konteksta (iz kraja in časa ko so nastala in služila življenju, sedaj pa so le pričevalci minulih časov in svetov) in lahko pripovedujejo le fragmentarno zgodbo (preveč pogosto na način sodobnega Disneylanda v preveliki želji ustreči vsem obiskovalcev, v maniri ponuditi instant »kulturo« razumljivo vsem). Posamezni eksponati sicer ohranijo moč relikvije, vendar veliko bolj prikrito in zato je tenkočutnost bralca - gledalca toliko bolj potrebna. Zbrano in premišljeno dojemanje na nivoju kontemplacije pa je za takšne stvaritve, ki nimajo družbeno kritične note niti razsodniškega načina razmišljanja o vseh velikih in malih problemih človeštva, edini možen način, da jih osvojimo, oz. da postanejo del nas samih. Koliko pa je v nas ostalo zmožnosti vživljanja v tiha sporočila, ki so kot molitev, pa ve le vsak posameznik: več je takšnega dojemanja v tistih, ki ne želijo na vsak način vse takoj razumeti in pojasniti. Drugi pol teh tihih sporočil pa je ekumenska vloga, ki jo Oman namenja umetnosti (to dejstvo je pri Omanu zaznal že dr. Ivan Sedej) in zajema vesoljni svet. Krščansko ekumenstvo je vzporednica, kar bi v umetnosti rad vzpostavil Oman. Njegove slike so običajno palimpsesti, čas pa je parameter, ki jih opredeljuje. Njegovo gesto vodi misel o ontološkem bistvu in nastajajo spominski fragmenti, katerih sintaksa je jasna in enotna, podvržena le enemu načelu, da je umetnost ideja absolutnega. Gre za utelešenje slikarstva, njegove notranje stvarnosti, ki je bolj psihična kot fizična podoba. Spraševanje o svetu na način miselnega in predstavnega zavedanja, pomeni dojeti bit in bistvo in zgraditi psihične opne na telesu slikovnega polja. Mentalne predstave o človeku in njegovi eksistenci pa vodijo v zavedanje o minljivosti in krhkosti eksistence. Umetnina je tako spoj umetnika in substance njegovih predstav, ki je pri Omanu psihična in fizična stvarnost hkrati. Gre za utelešenje slikarstva (telo slike), katerega rezultat je dokončnost podobe, četudi se zdi, da se venomer spreminja. Sublimacija je popolna. Peter Baum je zapisal : » Oman želi, da je umetnost povod in odhod, nujen, nenaličen zapis intuitivnih dogajanj, in ne estetske špekulacije.« Zato je plastenje njegovih »fresk« sled naše eksistence, sled, ki je nekaj relativnega in nestalnega, pa vendar vseprisotna.
Razgrnitev umetnikovih stvaritev v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu bo za nas in umetnika velik izziv. Konkurirati duhovnemu naboju sakralnih prostorov s praznino velike razstavne hale skoraj ni mogoče. V naši zavesti se bodo zvrstile vse predstave o umetninah, ki so nas nagovarjale skozi zgodovino galerije. Omanova dela bodo spet postala palimpsest: prekrila bodo vsa prejšnja »besedila«. S tem pa jih umetnik ne bo izbrisal, le dodal bo svoja. Mi pa bomo brali in se učili. Omanova razstava del – slik, ki so živo utripanje njega samega, bo pomemben in prepoznaven kamen v mozaiku naše galerije, spodbuda za vsa novo nastajajoča »besedila« v času, ki prihaja.
Milena Zlatar
Otvoritev je bila 14. maj 2004 ob 19. uri,
v prostorih galerije na Glavnem trgu 24.
Program: Gordana Hleb, sopran, Jerneja Grebenšek, klavir
Razstava slik,
prva likovna razstava Koroške galerije likovnih umetnosti v »združeni Evropi«! Meje smo »preizkusili« v torek, 4. maja 2004 na Holmcu pri Prevaljah, v opoldanskem času, ko je transport z umetninami – deli Valentina Omana - prispel iz Dunaja. Prevoznik je bil Pavle Bernik in njegov ARS TRANS. Slikar je spremljal transport, galeristi iz Slovenj Gradca pa smo jih počakali na »nekdanjem« mejnem prehodu.
Vabljeni so tudi novinarji in druga zainteresirana javnost!
Z razstavo bomo vzpostavili tudi vez med Goriško (V Bovcu v cerkvi Marije v Polju so z odprtjem razstave Omanovih del 24. aprila in simboličnim ogledom razstave 30. aprila pričeli prireditve posvečene vstopanju v EU, konec maja bo sledila tudi razstava umetnikovih mediteranskih motivov v Pilonovi galeriji v Ajdovščini) in Koroško v Sloveniji in Avstriji. Umetnikova dela so hkrati prestavljala tudi galerija Šikoronja v Rožeku (Rosegg) v Avstriji, kjer se je rodila zamisel o projektu. Najobsežnejša predstavitev Omanovih del pa bo v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Predstavljenih je cca 100 del na 700 m 2 razstavnih površin. Omanova dela so vzpostavila tudi pristen dialog s stalnimi zbirkami galerije (z deli slikarjev Bogdanom Borčićem in Jožetom Tisnikarjem).
gor
