NOVO ŽIVLJENJE: fotografije in zvočne slike
Maja Šivec & Lado Jakša

Fotografinja Maja Šivec se že vrsto let posveča upodobitvi človeškega telesa, na način, ki ga je uveljavil veliki mojster fotografije Robert Mapplethorpe. Z mojstrom ju druži svetloba, ki poudari monumentalno lepoto čistih form, razhajata pa se v občutenju telesa. Če Mapplethorpove fotografije preveva heroično vzdušje kot dotik božanskega v iskanju idealnih form, so fotografije Maje Šivec kot dotik s pramaterijo in človečnostjo. Ustvarila je prepoznavne cikle kot so Svetloba na telesu, Ženski pogledi, Cyborg, Moški in ženski akt in cikel Bodoče mamice, ki ga je za pričujočo razstavo Novo življenje nadgradila z novimi stvaritvami. »Zvočno sliko«, ki ni v vlogi zvočne kulise ali glasbena spremljava k fotografijam,  temveč je njen enakovreden del,  pa je ustvaril Lado Jakša, skladatelj in tudi sam fotograf, ki so ga dela Maje Šivec nagovorila tako prepričljivo, da so v njem vzbudila željo ustvariti posebno partituro.  

Richard Avedon je zapisal, da ljudje prihajajo k njemu na fotografiranje kot bi prihajali k zdravniku ali vedeževalcu, da bi ugotovili, kako je z njimi. Mojster jih mora pritegniti in zbranost mora priti od njega, da potem zaobjame tudi njih ter jih poveže intenzivna zaupnost.¹

Nekaj podobnega bi lahko rekli tudi za Majo Šivec, ki je povabila k fotografiranju noseče ženske ter z njimi vzpostavila  zaupen odnos, da so ji pozirale, oz. več kot to, z njo vred so se predale posebnemu ritualu. Njihove poze in geste, četudi inscenirane, postanejo spontane in naravne. Linije izrišejo in forme poudarijo posebna duhovna stanja ženske in moškega v pričakovanju rojstva otroka in zavedanja o nadaljevanju življenja. Gre za prvinska čustva. Modeli pozabijo, da so pred kamero goli,  prepustijo se čutnosti in posvečenosti posebnega stanja; nemalokrat se gibljejo pred kamero vzneseno, v navidez izumetničenih pozah. Tudi kadar gre za dvojni akt, običajno za dominantno žensko telo, ki ga moški zaščitniško objema, delujejo telesa na poseben način; odkrito in hkrati skrivnostno, kot je skrivnostno nastajajoče življenje: spočetje, nosečnost,  rojstvo, fizična posebnost telesa, zlitje in preplet teles. Gibi so skladni, ubrani v prisluškovanju bitja lastnega srca, srca otroka in partnerja ter stanja (ne)zavednega čutenja in doživljanja. Zavedanje lastnega telesa, utripanje src, duhovna povezanost in spomini skozi slike in zvoke, preizkušanje gibov, poz in stanj nas vodijo v svet novih spoznanj.

V ta vrtinec čutenj in gibov se je vključila fotografinja, ki je hlastno beležila ta posebna stanja, da bi jih mogli ob fotografijah zaznati tudi gledalci. Z osvetlitvijo, umetna luč izpostavlja oblike in čutno utripanje teles v povsem običajnih ali bolj posebnih pozah pred bližajočim se porodom, je avtorica spremenila telesa v enkratne napete forme, kot bi jih izdelala kiparjeva roka. Nevtralno ozadje in izrezi še bolj poudarijo formo in spremenijo telo v  novo entiteto, ki se pne v mehki liniji do skrajnosti (še možne) napetosti…

Ne preseneča torej, da je skladatelj in fotograf Lado Jakša zaznal, da fotografije Maje Šivec niso le »napete svetločutne opne rojstva«, temveč tudi »navdihujoča zvočna partitura«. K slikam je ustvaril zvok nastajajočega življenja. Z avtorjevimi besedami: »Zaslišimo zvok otroške igrače, ki se postopoma odpre v širši zvočni prostor, vanj pa začnejo vstopati vibracije novega življenja; zvoki otročička v materinem trebuhu, utripa srca, dihanja, obračanja. V skladbi zvočni prostor nekajkrat zaniha, gre za variiranje pozicije kanalov v stereo zvočni sliki, da bi povečal vtis magičnega in hkrati dramatičnega dogajanja v materinem telesu. Ostali uporabljeni instrumenti, predvsem pihala, melodično in ritmično sonihajo z naravnimi zvoki in hkrati vnašajo dimenzijo dialoga z zunanjim življenjem, ki otroka že v materinem telesu obdaja s svojimi vibracijami. Tako so Majine fotografije simbolne glasbene partiture za avtorsko glasbo, ki zvoke nastajajočega življenja združuje z glasbenimi instrumenti  v enovito sonorno plastenje«.²

Dialog med fotografijami in zvočno sliko nas tako na intuitiven način vodi v pokrajino telesa in spomina. Preplet zvočne partiture z zapisom ujetega trenutka – fotografijo –  odstira skrivnosti novega življenja in življenja nasploh. Slika in zvok vzdražita čuta vida in sluha ter zapredeta misli v refleksiji spomina. Znanstveno (nevroznanost) se spomin reprezentira v zmožnosti delovanja nevronov, spomin tudi najbolj opredeljuje človeka, v umetnosti pa nas zanima tudi tisto nezavedno duhovno stanje, ki nas preveva ob gledanju in poslušanju umetniškega eksponata in zvoka. Vsak dan nas obdaja toliko zvokov in slik, izpostavljeni smo vizualnim in zvočnim dražljajem, da je videti pravo sliko in prisluhniti zvoku srca ter prazvokom (praslikam) spomina posebno doživetje. Gre za posredovanje izkušnje rituala, ki je postal umetniška izkušnja, tem bolj, če se prepletejo najbolj posvečena človeška občutja – pričakovanje rojstva novega življenja, umetniško ustvarjanje in izkušnja dojemanja nove stvaritve - artefakta: slike ali zvoka ali spoj obeh. Fotografija in vzpostavljeno vzdušje rituala omogoči stik z neko drugo realnostjo, magičnost neponovljivega ujetega trenutka pa se prenese v trajen zapis, lasten le kulturi. Morda je Susan Sontag prav zato dopolnila besede francoskega pesnika in prijatelja mnogih umetnikov Stéphana Mallarméja, ki je nekoč dejal, da vse na svetu obstaja zato, da bi se končalo v knjigi, še z besedami, da vse obstaja zato, da bi se končalo na fotografiji.³ K temu bi lahko dodali, da vse kar obstaja in se rojeva, vstopa in odzvanja v zapisu univerzalnega (pra)zvoka.

Milena Zlatar

¹ Susan Sontag, O fotografiji, Študentska založba, zbirka Koda, Ljubljana, 2001, (poglavje: Kratka antologija citatov, str. 173)
² Citat je povzetek avtorjevega opisa za nastale Zvočne slike
³ Susan Sontag, O fotografiji, Študentska založba, zbirka Koda, Ljubljana, 2001, str. 28