Hommage Tisnikarju
Razstavo s skupnim imenovalcem Hommage Tisnikarju smo
zasnovali na poseben način. Preizkusili smo se že v soočenju poetik
Jožeta Tisnikarja in Mirsada Begića: naboj je bil tako močan, da je
vzpodbudil nove izzive in nove poglede. Možnost proučevanja subtilnih
odnosov ustvarjalne mitologije je kar klicala po postavitvi razstave
del Zdenka Huzjana v odnosu do ustvarjanja Jožeta Tisnikarja. Še posebej
zato, ker je primerjanje njunega ustvarjanja na videz logično, pa vendar
so distinkcije in približevanja nanizane v bogatem registru formalnih,
mitoloških, filozofskih in drugih razlik. Gre za umetnostno zgodovinsko
interpretacijo z analitičnim pristopom in distanco časovnega okvira
med obema umetnikoma. Huzjana je s Tisnikarjem povezovalo tudi osebno
prijateljstvo.
Njuna pogleda sta se srečala v pokrajini
koroške melanholije, v »Trpki deželi človeka«1
, ki ji je duhovna pokrajina2 Prekmurja
bila pravi pendant, molk in redkobesednost pa način njunega dialoga.
Leto 1978. Slikar, ki slika Műrišča, Gnezdilce, Telesa (Telesna stanja),
Zemeljsko nemo…, je v starejšem kolegu eksistencialne izpovedne nuje
odkril sorodno dušo. Oba zajemata iz globin lastnih spoznanj in jima
metje služi za udejanjenje subjektivnih pričevanj. Tisnikarja ne bi
mogli označevati kot slikarja, ki je zgolj izbral smrt (umiranje) za
ikonografsko temo, bilo bi preplitvo, saj je osebno občutenje smrti
in okolje bolnišniške prosekture za vedno zaznamovalo njegov življenjski
kredo. Znamenita upodobitev simbolista Odilona Redona - Smrt (1889)
izraža notranjo resničnost in skrivnost, pa vendar je v primerjavi s
Tisnikarjevimi deli le pravljična metafora smrti. Sugestivnost in skrivnostnost
nista nosilki sporočila niti v Tisnikarjevih niti Huzjanovih delih.
Simbolov, ki bi jih mogli iskati v njunih delih in ki bi namigovali
na etimološki imaginarij, preprosto ni. So le oblike, iz notranjosti
iztrgane podobe, ki so utelešene v objektu - sliki. Postale so kri in
meso. Skupna jim je elementarnost, a hkrati vzvišenost. Gotskost Tisnikarjega
načina odslikavanja realnega sveta se kaže skozi podobo njega samega,
saj je prevzel nase težo življenja in jo v nezavednih stanjih samega
akta slikanja (ustvarjanja) pojasnjeval. Luščenje bistva iz spoznavnih
globin je tudi vzrok za Huzjanov zavesten odmik v transcedenco, da bi
mogel doumeti bistvo bivanja. Obema, tako Tisnikarju kot Huzjanu, pa
je skupno občutenje tesnobe. Po začetniku eksistencializma -
Kierkegaardu ustreza tesnoba tako smrti kot rojstvu. Smrt je zanj preobrazba,
kajti v trenutku smrti naj bi se človek nahajal na vrhuncu sinteze.
Kierkegaard pravi, da je bila poganska čutnost naivnejša, njeno časno
življenje pa brezkrbnejše, tako je bil tudi njihov pogled na smrt blažji
in prijetnejši, vendar brez vzvišenosti. Tesnoba in nič pa sta v stalni
medsebojni odvisnosti, kakor je tudi usoda enotnost nujnosti in naključja.3
Naslikati občutenje tesnobe in usodnosti pa je dejanje šamana, ki se
mu nezavedno približata Tisnikar in Huzjan. Pri tem dobi oblika, najbolj
izražen likovni element pri obeh slikarjih, pomembno vlogo in se utelesi
kot fetiš: celo dvojno kot slika - objekt in kot forma v telesu. Forma
pa je umetnikova mentalna podoba (kot takšno jo označi tudi Panovsky),
kajti v umetniku je polno nadčutnih form, ki jih mora izraziti. Postane
polje pogleda v tostranstvo in onostranstvo, ki vzbudi drugačna čustva
in odzivanja (po Adornu je umetnost spoznanje4)
kot jih spodbujajo forme, ki jim je vodilo estetika ugodja. Sprejeti
tesnobo in grožnjo niča je posebno občutenje; temu sledi katarza. Tisnikar
in Huzjan sta skozi svoja dela, kamor sta vtkala del sebe, postala katalizatorja
tesnobe in strahu pred minljivostjo. Takšno ustvarjanje pomeni zajedati
se v lastno substanco, v vsako stvaritev dati del sebe, se darovati,
kajti v umetnika je vtkana tekstura sveta in dano mu je spoznavno izkustvo.
Umetnost je »enigma«, ki pretrga površinskost forme kot nečesa spektakularnega
in nas uvede v poglobljeno izkušnjo »zunanjosti«, v kateri se slikar
počuti blizu stvarem. To je daleč od vitalističnega senzualizma: slikar
se ukvarja s spoznavnim početjem, ki išče logos črt, svetlobe, barv,
reliefnosti, gmot (Merleau-Ponty).5
Črta, barva, svetloba, gmota - substanca in forma označujejo obličje.
Izpišejo obraz, avtoportret in po lastni podobi podobe drugih. Forma
glave je simbol duha v nasprotju s telesom, ki manifestira materijo.
Poudarjene glave so tako pri Tisnikarju kot pri Huzjanu še posebej izražena
duhovnost. Po Platonu je glava mikrokozmus, zaradi okrogle oblike primerljiva
z univerzumom. Simboliko glave poznajo v vseh mitologijah, v krščanstvu
jo sv. Dionizij nosi v naročju: mučencu je krvnik sicer vzel življenje,
vendar je ta še vedno živ in deluje duhovno. Najintimneje pa je duhovna
komponenta izražena v pogledu na obraz. Lastno podobo lahko spoznaš
le v ogledalu ali s prividom. Tisnikar in Huzjan sebe nista spoznavala
v odsevu ogledala, njuna podoba ni v smislu Narcisovih pogledov, temveč
je odsev notranjega življenja; na obrazu se kažejo misli in čustva.
Umetniška dela kot avtoportreti svojih tvorcev se skozi njun opus udejanjajo
toliko bolj, ker avtoportreti niso le med njunimi najpogostejšimi motivi,
temveč jih odkrivamo v nezavednih formah in »pokrajinah« umetnikove
duše. Ne gre le za edinstvenost lastne podobe, za spoznavanje samega
sebe, temveč za izpoved pogojeno iz psihičnih vzgibov, ki je sporočilo
spoznanj, med nebom in zemljo razpetim jazom.6
Posebno simboliko nosijo tudi njune upodobitve oči. Človeško oko kot
simbol spoznanja nezavedno dominira na obrazih Tisnikarjevih likov,
tudi na avtoportretih; včasih delujejo pogledi zlovešče. Te oči bi lahko
poistovetili z očmi na Egipčanskih sarkofagih, ki naj bi pokojniku omogočale
gledati predstavo iz zunanjega sveta - pogled v tostranstvo. Huzjanove
oči pa so v nasprotju s Tisnikarjevimi najpogosteje velike vdolbine
na obrazu nemih ust: takšne so zato, da skozi njih gledamo v onostranstvo.
Huzjan slika okrnjena telesa, ki lebdijo v prostoru. Nadja Zgonik govori
o vmesnem prostoru nedoločljive eksistence in o tem, da je lebdenje
prikaz poti v onostranstvo, v višjo sfero.7
Tisnikar pa ustvari prizorišče na videz realno, čeprav prav tako govori
o minljivosti. Govorimo lahko o njunem pogledu približevanja in razhajanja.
Veže ju občutenje minljivosti, čeprav njune ustvarjalne vzgibe ne moremo
enačiti. V kolikor je pripeljalo Tisnikarja travmatično doživljanje
okolja bolnišniške prosekture v krog eksistencialno izraznih umetnikov,
je pri Huzjanu, kot pravi dr. Nadja Zgonik, meditacija o minljivosti
omogočila začetek subjektivizacije vseh velikih vprašanj človeškega
obstoja.8 Skupna ostaja njuna moč v naravnem
zavezništvu edinstvene mitologije, ki se kaže skozi opus obeh. Opus
Tisnikarja je že sklenjen in ga vrednotimo kot izjemnega. Huzjan pa
je na vrhuncu ustvarjalne potence. Umetnik, ki hodi samosvojo pot in
se ne podreja premenam trenutne aktualnosti, je toliko bolj samosvoj,
saj je hkrati razgradil in osvojil medij, ki mu pravimo Slikarstvo.
Iluzija postane resničnost, skozi telo slike uzremo odsev metafizike.
Ne po naključju se je iz take duhovne substance rodila tudi umetnikova
poezija, ki diha kot
Hommage Tisnikarju:
»tavajoče, v nejasni sen
pne dolina se v nebo,
zlije njiva se s peruti vran
kot da nad ljudi prihaja zlo«
Milena Zlatar
1 Poimenovanje pesniške zbirke
Ernsta Golla (Slovenj Gradec 1887 - Gradec 1912), pesnika, ki je bil
blizu slovenske moderne in ekspresionizma. Domača duhovna pokrajina
mu je bila podlaga za ustvarjanje, človečnost pa vrednota, ki se ji
je pesniško poklonil.
2 O duhovni pokrajini govori tudi dr. Nadja Zgonik, ki pravi, da genius
loci poleg prostorske zajema tudi duhovno komponento. »Plasti preteklega
kulturnega spomina, ki se je ohranil v pokrajini.« Monografija Zdenko
Huzjan, Pomurska založba (zbirka Monumenta pannonica), Murska sobota,
2001
3 Sóren Kierkegaard: Pojem tesnobe, Slovenska matica, Ljubljana 1998
4 Perniola povzema, da si Theodor Adorno (1903 - 1969) sarkastično privošči
hedonistične in vitalistične estetike, ki postavljajo v prvi plan ugodje
in okus: označi jih za zgolj »kulinarične«. Mario Perniola, Estetika
20. stoletja, Zbirka Sophia 4/2000, Znanstveno in publicistično središče,
Ljubljana 2000, str. 86
5 Maurice Merleau - Ponty (1908 - 1961), fr. filozof, eden izmed glavnih
predstavnikov eksistencializma.
6 Luc Menaše pravi za avtoportret: »V upodabljajoči umetnosti je slikar
razkril svoj občudovani in prezirani, med nebom in peklom razpeti »jaz«.«,
Avtoportret v zahodnem slikarstvu, Slovenska matica, Ljubljana 1962
7 Nadja Zgonik: Zdenko Huzjan (Monumenta Pannonica), Pomurska založba,
Murska Sobota, 2001, str.
8 prav tam, str. 69
1928 Rojen 26. februarja v Mislinji.
1948 Služi vojaški rok in se usposablja za bolničarja.
1951 Zaposli se v bolnišnici v Slovenj Gradcu.
1954 Dr. Strnad ga seznani s slikarjem in galeristom Karlom Pečkom,
ki mu postane mentor.
1955 Naslika prvo oljno sliko Obdukcija iz ambienta prosekture.
1958 Prvič samostojno razstavlja v Ljubljani ob kongresu kirurgov.
1970 Prejme nagrado Prešernovega sklada za slikarska dela razstavljena
v letu 1969.
1974 Izide prva monografija pri založbi obzorja v Mariboru.
1978 Izide knjiga Svet obujenih mrtvecev (Revija Beograd) avtorja Nebojše
Tomaševića, ki skupaj s filmom predstavi slikarja v tujini.
1983 Razstavlja v New Yorku.
1986 Naredi scensko zasnovo za Lutkovno gledališče v Ljubljani po besedilu
Svetlane Makarovič Mrtvec pride po ljubico. Izide monografija pri založbi
Mladinska knjiga v Ljubljani.
1989 Naredi scenske predloge za dramo Singer za Shakespeare Theatre
v Londonu.
1990 Nastopi v predstavi Brigade lepote v režiji Vlada Repnika v Cankarjevem
domu v Ljubljani. Igra samega sebe.
1996 Izide monografija risbe pri založbi EWO v Ljubljani.
1997 Izide knjiga Dane Zajc / Jože Tisnikar: Krokar (EDINA, Ljubljana)
1998 Velika retrospektivna razstava v Galeriji likovnih umetnosti v
Slovenj Gradcu.
1998 30. oktobra umre v prometni nesreči.
Tisnikar je več kot stokrat samostojno razstavljal doma
in v tujini ter sodeloval na številnih skupinskih razstavah. Tudi po
smrti mu zlasti Galerija likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu prireja
razstave doma in v tujini, med zelo odmevnimi je bila razstava skupaj
s kiparjem Mirsadom Begićem v Berlinu leta 2001. V Sloveniji hranijo
zbirke Tisnikarjevih del Galerija likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu,
vdova Marija Tisnikar, zasebni zbiralec Alojz Ovsenik iz Kranja in firma
Gorenje v Velenju.
1948 Rojen 13. septembra v Lendavi.
1964 Že kot dijak gimnazije prejme 2. nagrado na razstavi mladih v Galeriji
likovnih v Slovenj Gradcu.
1970 Prvič samostojno razstavlja v Lendavi (Galerija na gradu)
1971 Prejme Študentsko Prešernovo nagrado za slikarstvo na Akademiji
za likovno umetnost v Ljubljani.
1972 Diplomira na ALU v Ljubljani pri prof. Gabrielu Stupici in dr.
Špelci Čopič.
1972 - 1974 Obiskuje specialko za slikarstvo na ALU pri prof. Janezu
Berniku.
1978 Naslika portret Jožeta Tisnikarja in razstavlja v Likovnem salonu
na Ravnah na Koroškem.
1983 Ustanovni član TDS Equrna - galerije Equrna v Ljubljani.
1988 Prejme nagrado Prešernovega sklada za leto 1987
1992 Izda pesniško zbirko Mačuhice in je habilitiran za izrednega profesorja
za risanje in slikanje.
1994 Pregledna razstava grafik, opus 1983 - 1994, v Galeriji likovnih
umetnosti v Slovenj Gradcu in galeriji Equrna v Ljubljani. Izda pesniško
zbirko Živalice.
1995 Pregledna razstava v Moderni galeriji v Ljubljani.
1996 Portret Zdenko Huzjan, Televizija Slovenija, scenarij Jože Hudeček,
režija Brane Bitenc.
1997 Habilitiran v naziv redni profesor za risanje in slikanje. Izda
pesniško zbirko Mačuhice.
2000 Monografska razstava v Galeriji Murska Sobota in pregledna razstava
risb v Mednarodnem grafičnem centru v Ljubljani.
2001 Objavi članek utelešenje in reprodukcijo Avtoportret v »Jaz, čas
in zgodovina«, Nova revija XX
2002 Razstava Hommage Tisnikarju v Galeriji likovnih umetnosti v Slovenj
Gradcu. Naslika Tisnikarjev portret.
Več kot sedemdesetkrat je samostojno razstavljal
ter sodeloval na preko 290 skupinskih razstavah doma in v tujini. Prejel
je več pomembnih nagrad in priznanj. Njegova dela se nahajajo v pomembnih
zbirkah v Sloveniji in tujini. Veliko študijsko potuje.
****************
Ob razstavi Zdenko Huzjan:Hommage Tisnikarju, se
je zgodila tudi predstavitev monografije: Zdenko Huzjan, ki je
bila v sredo, 27.marca 2002, ob 18.
uri. Knjigo, ki jo je leta 2001 v zbirki Monumenta Pannonica izdala
Pomurska založba, so predstavili:
dr. Nadja Zgonik, avtorica strokovne študije, Milojka Žalik
Huzjan, ureditev in likovna podoba monografije, ter umetnik Zdenko
Huzjan, ki je tudi avtor avtobiografskega zapisa. Gostiteljica:
Milena Zlatar, direktorica Galerije likovnih umetnosti in avtorica
razstave Zdenko Huzjan: Hommage Tisnikar
Skupno
občutenje tesnobe, M.Vo., Delo, Kultura, str.8, 20.3.2002
