SAMUEL GRAJFONER
TEME LUKENJ
Galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec 2003
»… zvezda, ki bi imela dovoljšnjo maso in bi bila dovolj majhna,
/bi/ imela tolikšno gravitacijsko polje, da se niti svetloba ne bi mogla
izmuzniti iz njega: vso svetlobo, ki bi jo zvezda oddajala, bi njena
težnost potegnila nazaj, še preden bi kam prišla. /…/ Takšnim zvezdam
rečemo črne luknje, zakaj to tudi dejansko so: črne praznine sredi vesolja.
/…/ Dogodkovni horizont, meja območja prostora-časa, iz katerega ni
mogoče uiti, je kakor nekakšna opna okoli črne luknje, ki v eno smer
prepušča, v drugo pa ne …«
Stephen W. HAWKING, Kratka zgodovina časa. Od vélikega poka do črnih
lukenj, Ljubljana 1994, str. 81, 82, 88.
Samuel Grajfoner se je s svojim opusom zavezal predvsem klasičnemu
globokemu tisku, suhi igli in gravuri ter akvatinti in jedkanici, vztraja
pa tudi pri izražanju v črno beli tehniki. Likovni kritiki radi poudarjajo,
da je Grajfoner po osnovni izobrazbi kipar, vendar se je grafiki posvečal
od začetka šolanja na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in tovrstno
znanje poglobil še s specialističnim študijem. Verjetno pa smemo z Grajfonerjevo
kiparsko izkušnjo povezati njegov izrazit smisel za dojemanje prostora
in snovnosti, kar se odraža tudi v postavitvah njegovih razstav. Vedno
znova namreč išče in najde načine, da grafične liste iz ploskovitega
območja stene preseli v trodimenzionalnost razstaviščne dvorane.
Za Grajfonerja je matrica specifična materija, do katere goji intimen,
že kar erotičen odnos. Ko gravira v pocinkano ploščo, rad uporablja
nož, ki v grafičnih ateljejih sicer služi za razrezovanje matric. Vrezuje
z močjo celega telesa, vrezi pa so neobičajno globoki, kar kasneje zahteva
posebno pozornost pri vtiranju barve, na odtisu pa se uveljavlja nenavadno
visoka reliefnost. V zadnjem času eksperimentira z graviranjem v linolej,
pri obdelovanju kovinskih matric pa uporablja tudi kompresorsko voden
rezkar. Fizično moč, ki jo je doslej namenjal vrezu z nožem, je preusmeril
na vodenje rezkarja, ki je ob visokih vrtljajih in ob stiku z gladko
ploščo težko obvladljiv. Gravura ga privlači zaradi odpora, ki ga nudi
matrica, običajno pa jo dopolnjuje še s suho iglo in z akvatinto, ki
predstavlja nežni in krhki nasprotni pol globoko graviranim delom. Plošče
obdeluje tako dolgo, da z neštetimi vrezi in jedkanjem povsem izkoristi
njihovo maso. Odtiskuje tudi hrbtno stran matric, da lahko v kompozicije
premišljeno vključuje strukturo naključnih zarez in poškodb. Tako kot
doživlja matrico v vseh razsežnostih njene snovnosti, je za Grajfonerja
pomembna tudi snovnost tiskarske barve. Izdatni nanosi barve v globokih
vrezih spreminjajo grafični list v precizno strukturiran relief, na
katerem se plastično privzdignjene linije izmenjujejo z žametnim videzom
v tehniki akvatinte obdelanih površin.
Grajfoner bistva grafike ne vidi v njeni reproduktibilnosti, pač pa
v ustvarjalni izrabi možnosti, ki jih ponuja tehnologija. Vedno znova
poudarja razliko med klasično risbo, ki je samostojna likovna disciplina,
in graviranjem neposredno na ploščo. Slednje doživlja kot stik duha
z materijo. Z ene plošče odtiskuje le majhno število listov, najraje
zgolj enega. Bolj ga zanima nenehno dograjevanje matrice in nizanje
odtisov z ene plošče v serije, v katerih razbiramo zgodbe, ki se kot
v slojih nalagajo v spominski zapis.
Linija je Grajfonerjevo primarno izrazno sredstvo. Razume jo kot dokaz
energije v njenih časovnih in prostorskih razsežnostih. Rad pripoveduje,
da z linijami, ki jih polaga v različnih smereh, »tke« oblike. Temne
in težke forme na Grajfonerjevih gravurah so sestavljene iz številnih
vrezov, ki na odtisu povzročajo reliefno privzdignjeno strukturo tiskarske
barve, vmesni prostori pa so tanke linije z barvo neprekritih površin,
ki robijo in poudarjajo usmeritev črnih linij ter jih povezujejo v prostorsko
zaznavo objekta.
Za dosedanji grafični opus Samuela Grajfonerja je značilno vzpostavljanje
razmerij med svetlimi in črnimi površinami, v zadnjih dveh letih pa
se je odločil za izražanje v črni barvi, ki v celoti prekrije in zasiči
površino grafičnega lista. Črna ima posebno mesto v ikonografiji barv,
najpogosteje je označena kot njihova odsotnost, kot absolutni nič, a
ji je Malevič s svojim črnim kvadratom na beli površini, kultni sliki
20. stoletja, nadel tudi mistiko absolutne poduhovljenosti in s tem
najvišjega možnega izraza abstrakcije. Črna barva ima prav zaradi značaja
sublimnega, še pogosteje pa zaradi prevladujoče temačne, v tragičnost
naravnane simbolike, veliko ekspresivno moč. Več likovnih kritikov je
opazilo tudi, da črna deluje »mačistično«, celo v smislu moške spolne
moči. Grajfonerjeva črna je materija absolutne vrednosti, v njej se
zrcali razumevanje črne, kot jo pojmuje Richard Serra, ki opozarja na
njeno »grafičnost« in izražanje teže, saj posrka vase vse svetlobne
žarke. Formo črnih objektov zaznamujejo robovi na stiku z belinami,
bogastvo črne na Grajfonerjevih grafikah pa doživljamo tudi v kontrastih
med svetlečimi in reliefno strukturiranimi deli ter med žametno mehkimi
površinami.
Na najnovejših listih, graviral je v linolej, je Grajfoner forme »stkal«
v ovale. Navdih so mu bile številne ovalne odprtine na zgradbah rodnega
Maribora. Okna na cerkvenih pročeljih, v razgibanih pokrivalih zvonikov
in v frčadah na strehah mestnih hiš obdajajo bolj ali manj umetelno
okrašeni okviri, za njihovimi robovi pa zevajo temne luknje. Nemalokrat
se izkaže, da je praznina le navidezna, da se ob pozornem opazovanju
iz teme izluščijo obrisi ostrešja ali nametane krame, ali pa je ovalna
odprtina zabita z deskami ali zastekljena; tema postane oprijemljiva.
Ovalne oblike so simboli ženskosti, spominjajo pa tudi na kozmično jajce,
ki predstavlja ustvarjalno moč svetlobe in nesmrtnost, s čimer se ponovno
približamo pomenu črne barve, v kateri so že v antiki poleg mnogočesa
drugega videli tudi stanje pred stvarjenjem, kaos, iz katerega se bo
rodil začetek. Dva takšna ovala, enega obdelanega v tehniki gravure
in drugega v tehniki akvatinte, je Samuel Grajfoner pritrdil na veliko
slikarsko platno, ki ga je prevlekel s silikonom. Črna in neprodušna
materija se je kot koža razrasla po površini platna in se zajedla v
robove ovalnih črnih gmot. Na levi se izpod reliefno izstopajočih linij
tu in tam svetlikajo neprekrite beline papirja, na desni žametno mehka
površina neustavljivo vabi v neskončno globino. Samuel Grajfoner, kipar
in grafik, si je vprašanje o prostoru ter njegovem pretakanju iz ospredja
v ozadje (in obratno) tokrat zastavil na slikarski način.
Marjeta Ciglenečki
SAMUEL GRAJFONER se je rodil leta 1962 v Mariboru. Leta 1990
je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani na oddelku
za kiparstvo pri prof. Luju Vodopivcu, leta 1994 pa je končal grafično
specialko pri prof. Branku Suhyju. Študijsko se je izpopolnjeval na
Akademiji Minerva v Groningenu na Nizozemskem, v Paragon Centre v Londonu,
v Cité International des Arts v Parizu in v Printmakers Workshop v Edinburghu.
Je izredni profesor za grafično oblikovanje na Pedagoški fakulteti Univerze
v Mariboru. Razstavlja skupinsko in samostojno, v Sloveniji in v tujini,
za svoje delo je prejel več prestižnih nagrad, njegove grafike pa hranijo
mnoge galerije, med njimi tudi dunajska Albertina.
