Softver - pravna vprašanja

mag. Janez Toplišek

Shareware, freeware in public domain softver

Pred približno dvajsetimi leti, ko so se pojavili prvi osebni računalniki, je bilo na trgu izjemno malo računalniških programov zanje, pa še dragi so bili. Če je hotel kdo svoj osebni računalnik koristno uporabiti, si je moral program napisati praviloma sam. Pred pojavom IBM PC računalnika je bila ideja Public Domain softvera (softvera v javni lasti) že dobro ustaljena med uporabniki osrednjih računalniških sistemov. Število programov je iz leta v leto rastlo in uporabniki so si jih veselo izmenjavali med seboj na različnih seminarjih, v računalniških klubih in preko elektronskih oglasnih desk (BBS).

Jim Knopf (alias Jim Button) je v začetku osemdesetih let za osebni računalnik izdelal program Easy File, podatkovno bazo, ki ga je kopiral in delil tudi svojim prijateljem. Program je razvijal in dopolnjeval in nove verzije pošiljal uporabnikom. Kmalu je ugotovil, da mu to vzame precej časa (in denarja), zato je začel s programom pošiljati tudi sporočilo, da lahko tisti, ki mu je program všeč in ga uporablja, pošlje prostovoljni prispevek 10 USD za pokritje stroškov razvoja in distribucije. Eden prvih uporabnikov, ki mu je odgovoril, ga je opozoril, da podoben način distribucije s prostovoljnimi prispevki uporablja tudi Andrew Fluegelman (mimogrede, pravnik po stroki), avtor programa PC-Talk. Oba avtorja sta se povezala, navdušeno združila ideje in začela s skupno distribucijo obeh programov (Knopf je svojega preimenoval v PC-File in povišal predlagani prostovoljni prispevek na 25 USD, da se je izenačil s Fluegelmanovim). In tako je bil rojen shareware. Nadaljevanje zgodbe je tipično ameriško: Knopfov program, oziroma še dodatni njegovi programi, so imeli takšen uspeh pri uporabnikih, da je v naslednjih petih letih Knopf zapustil IBM, ustanovil lastno podjetje ButtonWare, ki se je ukvarjalo izključno s sharewareom in zaslužil letno več kot 4.5 milijona USD.

Odločilno vlogo pri uspehu shareware koncepta so imele pred leti tako imenovane elektronske oglasne deske (BBS), pri nas je med pravniki gotovo najbolj znan IUS-INFO BBS, s pojavom Interneta pa dobiva ta koncept nov razmah. Lahko pričakujemo, da se bo že v bližnji prihodnosti večina (tudi običajnega komercialnega) softvera distribuirala preko Interneta. To je najhitrejši, najcenejši in tako za avtorja kot za uporabnika najprimernejši način distribucije.

Definicija sharewarea
Avtorji, distributorji, BBS-i in uporabniki shareware programov so se leta 1987 organizirali v neprofitno združenje ASP (Association of Shareware Professionals), ki skrbi za promocijo in razvoj shareware koncepta kot alternativo običajnem komercialnemu softveru. ASP je postavil tudi pravila za avtorje shareware softvera, ki zagotavljajo uporabnikom zgleden nivo profesionalizma na trgu in spoštovanje etičnega kodeksa združenja. Glavni cilji ASP so:

*informirati uporabnike o shareware programih in o shareware konceptu kot načinu distribuiranja in trženja programov,
*vzpodbujati širšo distribucijo shareware programov preko skupin uporabnikov (Users Group) in prodajalcev programov, ki se strinjajo s konceptom in naravo shareware programov,
*pomagati članom pri trženju njihovih programov,
*zagotoviti pristojno mesto, preko katerega lahko člani ASP komunicirajo, izmenjujejo ideje in se učijo eden od drugega (javna informacijska mreža),
*vzgajati visok nivo profesionalnosti med avtorji shareware programov s postavitvijo programerskih in tržnih standardov ter standardov podpore, ki naj jih upoštevajo člani.

ASP definira shareware na naslednji način:
Z dovoljenjem proste distribucije shareware verzije programa ima uporabnik možnost preizkusa softvera, preden ga kupi. Ko uporabnik preizkusi shareware program in nadaljuje z njegovo uporabo, se pričakuje, da ga bo registriral. Posamezni programi se v tem razlikujejo med seboj - nekateri registracijo predlagajo, drugi jo zahtevajo, nekateri tudi določijo najdaljše obdobje preizkušanja. Z registracijo lahko uporabnik dobi od osnovne pravice do uporabe programa, pa vse do nove verzije programa s tiskanim priročnikom.

Avtorsko pravna zaščita velja tako za shareware kot za običajni komercialni softver, zato obdrži avtor na sharewaru vse pravice, razen tistih, ki se jim izrecno odpove. Avtorji shareware programov so enako usposobljeni programerji, kot tisti, ki izdelujejo običajni komercialni softver, zato so tudi njihovi programi kakovostno primerljivi. V obeh primerih obstajajo tako dobri kot slabi progami! Glavna razlika je v načinu distribucije. Avtor izrecno prepusti pravico do kopiranja in distribuiranja softvera vsem in vsakomur, oziroma le določeni skupini subjektov. (Na primer: nekateri avtorji zahtevajo pisno dovoljenje preden lahko komercialni prodajalec kopira njihov shareware.)

Shareware je način distribucije in ne vrsta softvera. Uporabnik lahko najde softver, primeren njegovim potrebam in finančnim zmožnostim tako med sharewarom kot med običajnim komercialnim softverom. S shareware konceptom uporabnik lažje ugotovi svoje potrebe, ker lahko softver preskusi, preden ga kupi. In ker so spremljajoči stroški nizki, je tudi končna cena softvera nizka. Shareware koncept vsebuje tudi t.i. Money-back guarantee (povrnitev kupnine, če kupec ni zadovoljen z blagom) - če produkta ne uporabljate, zanj tudi ne plačate!

O primernosti uporabe nekaterih izrazov v slovenščini
Angleški izraz shareware je sestavljen iz besed share (deliti, imeti delež, skupno uporabljati, dati na razpolago, sodelovati, prispevati) in ware (blago, izdelki). Za shareware večina slovenskih računalniških revij in drugega računalniškega tiska uporablja slovenski prevod (pravzaprav bolj priredbo) preizkusni programi, neprimerno bolj redko pa se uporablja tudi izraz skupni programi. Prevladujočega izraza preizkusni programi nikakor ne bi mogli podpreti in mu pritrditi, ker vnaša med že ustaljene pojme zmedo. Kako naj bi potem prevedli izraz Test Programs? Najbrž spet preizkusni programi, ker gre res za programe, s katerimi običajno preizkušamo zmogljivost računalniške strojne in programske opreme, zato je tak prevod dober in dosleden. Kot rečeno, pri shareware programih ne gre za določeno vrsto softvera, temveč za način njegove distribucije. Zato je za shareware po našem mnenju najprimernejši izraz "programi na poskušnjo" (ali računalniški programi na poskušnjo oziroma softver na poskušnjo). Gre za pogojno pogodbo o nakupu licence za programe, ki je sklenjena s pogojem, da jo kupec odobri. V dvomu gre za odložni pogoj, kjer kupec (uporabnik) ni vezan na sklenitev pogodbe pred odobritvijo, prodajalec (distributer, avtor) pa preneha biti vezan, če kupec do poteka določenega roka programa ne odobri. Morda bi lahko ugotovili določeno analogijo s pravnim pojmom kup na poskušnjo, seveda ob upoštevanju specifičnosti narave pravnega razmerja v zvezi s prodajo softverske licence (ne gre za klasično blago, temveč posebne vrte pravic z vsemi posledicami, ki iz tega izhajajo). Postavlja se samo še vprašanje, ali lahko izenačimo izraz programi na poskušnjo z izrazom programi za poskušnjo. Če sledimo analogiji s kupom za poskušnjo, ugotovimo, da gre za dva različna razmerja, kajti pri kupu za poskušnjo gre za običajen, nepogojen nakup, pri katerem je kupec le izjavil svoj nagib, da bo kasneje sklenil še nadaljnje pogodbe, če bo zadovoljen. Podobno razlago bi lahko sprejeli za izraz programi za poskušnjo.

Pri shareware programih avtor dovoljuje brezplačno distribucijo oziroma prepoveduje distribuiranje za plačilo, če to presega več kot so manipulativni stroški, vključno s stroški prenosnega medija (ponavadi skupaj največ do 6 USD). Uporabnik lahko program, ki je lahko popolna ali nepopolna, vendar delujoča verzija, poskusi in se odloči, če je primeren za njegove potrebe. Če je primeren, se pri avtorju registrira kot uporabnik in za licenco plača zelo nizko, včasih celo simbolično ceno oziroma drugo dajatev (ponavadi od 1 USD do 50 USD, redko več), avtor pa mu običajno pošlje popolno verzijo programa (ee se je distribuirala nepopolna), natisnjena navodila za uporabo, ga redno obvešea o novih verzijah programa in mu morda omogoči še katero ugodnost. Nepopolnost programa se kaže v tem, da gre npr. za starejšo verzijo programa; za program, kjer so določene funkcije omejene (npr. možna obdelava le določenega števila vnosov) ali prepreeene (npr. tiskanje); za program, ki ima vgrajene razliene moteee elemente (npr. program vedno znova opozarja, da gre za verzijo, ki ni registrirana oziroma ni plačana); ali pa ima program vgrajeno časovno varovalko (deluje le določen čas, po preteku tega časa ne deluje več in uporabnika na to opozori). Seveda ni nujno, da se distribuira nepopolna verzija, vse je odvisno od avtorja.

Priznati moramo, da glede uporabe izrazov, ki pokrivajo shareware koncept, vlada določena zmeda, tudi po zaslugi nedosledne in neenotne uporabe posameznih izrazov med samimi avtorji.

V nadaljevanju pojasnjujemo nekaj takih izrazov:
careware (care: skrbeti) - softver, pri kateremu avtor predlaga uporabniku, naj kot nadomestilo za uporabo plača prispevek v dobrodelne namene na navedeni naslov dobrodelne ustanove ali dobrodelne ustanove po lastni izbiri
cardware (card: kartica) - softver, pri kateremu avtor predlaga rednim uporabnikom, naj se registrirajo tako, da mu pošljejo poštno kartico svojega kraja, to je hkrati tudi edino plačilo in obveznost uporabnika
charityware (charity: dobrodelna ustanova; usmiljenje) - podobno kot careware
crudware (crude: neobdelan; nezrel) - zaničljiv naziv za različni shareware, freeware in Public Domain softver, ki se ga v velikih količinah dobi na elektronskih oglasnih deskah (BBS) in ki naj bi bil v veliki meri slabe kvalitete
crippleware (cripple: pohabiti) - softver, pri kateremu je avtor namenoma zmanjšal uporabnost tako, da je omejil ali odstranil določene funkcije (npr. tiskanje; obdelava le določenega števila podatkov, itd.), pri čemer lahko potencialni uporabnik proti plačilu dobi popolno verzijo programa
freeware (free: prosto; brezplačno) - nekaj časa je bila to blagovna znamka enega od očetov shareware koncepta Andrewa Fluegelmana, sicer pa naziv za softver, ki ga avtor daje v prosto, brezplačno uporabo, pri čemer zadrži moralno avtorsko pravico
guiltware (guilt: krivda) - softver, ki poskuša pri rednemu uporabniku vzbuditi občutek krivde zaradi neupravičene brezplačne uporabe in ki ga krasi opozorilo, da ni zastonj ter opisuje, koliko truda in časa je avtor vložil v njegovo izdelavo, zato naj redni uporabnik zanj plača predlagano vsoto
nagware (nag: sitnariti) - softver, ki na začetku, med delovanjem ali ob zaključku prikazuje opozorilo, da se uporabnik registrira oziroma plača zahtevano vsoto, če namerava softver redno uporabljati
postcardware (postcard: dopisnica; poštna kartica) - podobno kot cardware

V kategorijo shareware softvera ne spadajo naslednji pojmi oziroma izrazi:
brochureware (brochure: prospekt) - podobno kot vaporware obstaja in se promovira le v prospektih, dejansko pa ne obstaja
firmware (firm: čvrst) - softver, ki je materializiran (zapisan) v integriranih vezjih ROM (Read-Only Memory) ali PROM (Programmable ROM) in je pravzaprav sestavni del strojne opreme, zato ga je težje spreminjati, kot tistega, ki se nahaja na disku ali delovnem pomnilniku (RAM)
fritterware (fritter: odpadek; drobec; košček) - softver ali njegov del, ki je pravzaprav odveč in ne služi večji funkcionalnosti programa, temveč troši le nesorazmerno veliko časa uporabnika, ki pa ga je prisiljen uporabljati
liveware (live: živeti) - podobno kot wetware
meatware (meat: meso) - podobno kot wetware
payware (pay: plačati) - nasprotno od Public Domain softvare, freeware in shareware, torej običajni komercialni softver, ki se normalno kupuje
shelfware (shelf: polica) - softver, ki se ga kupi, odloži na polico in se ga dejansko nikoli ne uporablja (npr. softver, ki ga kupujejo po posebnih pogodbah velike firme v skladu z njihovo politiko, vendar se dejansko sploh ne uporablja
shrink-wrap software (shrink-wrap: vakuumsko pakiran) - komercialni softver, narejen za neznanega uporabnika, torej običajni softver, ki ga prodajajo softverske hiše v vakuumsko pakiranih paketih (npr. MS Excel, Lotus 1-2-3, itd.), za razliko od softvera, ki je izdelan po naročilu za znanega kupca
vaporware (vapor: para; hlapi; slepilo) - softver, ki se ga reklamira in napoveduje daleč pred njegovim dejanskim izidom, da se drži v pričakovanju tako konkurenco, kot potencialne uporabnike (znan po vaporwareu je Microsoft: Windows 95, MS Exchange, itd.); včasih tak softver sploh ne izide
wetware (wet: moker) - nasprotje od hardware (strojna oprema) - sinonim za človeške možgane in njihov način dela v primerjavi z računalniki.

Freeware

Freeware (Free Software - brezplačni, svobodni softver) je softver, za katerega avtor izrecno ne zahteva plačila za njegovo pravico uporabe, ohrani pa ostale avtorske pravice. Nekaj časa je bil ta izraz zaščitena blagovna znamka enega od očetov shareware koncepta Andrewa Fluegelmana. Terminologija izraza Freeware z vidika samih avtorjev ni popolnoma dosledna in jasna: nekateri avtorji dovolijo brezplačno uporabo svojega softvera v celoti, nekateri brezplačno uporabo le v neprofitne namene (vsi, ki ga uporabljajo v komercialne namene, pa morajo za uporabo plačati), spet drugi avtorji izključujejo svoja dela iz brezplačne uporabe oziroma sploh iz vsake uporabe, ki bi imela npr. vojaški ali protiekološki namen. Posamezni avtor brezplačnega softvera (Freewarea) je torej tisti, ki v vsakem posameznem primeru določa obseg brezplačnosti uporabe svojega dela. Freeware ni Public Domain softver (softver v javni lasti), ker avtor obdrži na softveru avtorsko pravico (vsaj moralno).

Public Domain software

Public Domain pomeni, da se je avtor dela brezpogojno odpovedal vseh svojih pravic do dela. Vsakdo lahko s tem delom naredi kar hoče, ga spremeni, izda, prevede, itd. Public domain ne pomeni, da ni nihče lastnik dela, temveč, da so lastniki vsi. Public Domain je neke vrste odlagališče tistih avtorskih del, ki so iz katerega koli razloga izgubila avtorsko pravno zaščito in jih kot taka lahko vsakdo uporablja svobodno, bez posebnega dovoljenja, lahko jih vključi tudi v svoje avtorsko delo.

V Public Domain štejemo:
*dela, ki po svoji naravi niso sposobna avtorsko pravne zaščite
(Ideje, načela, odkritja, dejstva, nazivi, imena, kratke fraze, prazni obrazci)
*dela, ki so last in avtorstvo državnih zakonodajnih, upravnih in sodnih organov
(Kakor hitro gre za prevode ali zbirke, če ne gre za uradne izdaje, jim gre avtorsko pravna zaščita)
*dela, ki so jih avtorji darovali v javno dobro (Avtor mora svoje delo izrecno v celoti prepustiti v javno dobro)
*dela, katerim se je avtorsko pravna zaščita izčrpala - ljudske književne in umetniške stvaritve
(Po preteku zakonito določene dobe zaščite oziroma zaradi neobnovitve avtoskih pravic v nekaterih pravnih sistemih vsa avtorska dela postanejo javno dobro)
*dela, ki so izgubila avtorsko pravno zaščito (V izjemnih primerih so lahko nekatera avtorska dela v nekaterih pravnih ureditvah (Common Law) izgubila ustrezno avtorsko pravno zaščito zaradi neizpolnitve formalnih zahtev - neveljavno opozorilo o avtorstvu)

Public Domain softver je torej tisti softver, ki je dan v prosto uporabo brez omejitev in ni avtorsko pravno zaščiten (ni materialne ne moralne pravice avtorja).

Avtorskopravna in dejanska zaščita

Avtorsko pravo ščiti individualne intelektualne stvaritve, ki so na kakršen koli način izražene. Praviloma je stvaritev zaščitena takoj, ko je fiksirana v neki izrazni obliki. Ne obstaja neko univerzalno mednarodno avtorsko pravo, ki bi enotno urejalo avtorsko pravno zaščito, temveč le nacionalne avtorsko pravne ureditve, ki pa se medsebojno harmonizirajo z mednarodnimi sporazumi, konvencijami, priporočili in podobnimi pravnimi akti. Po našem pravu in večini drugih pravnih ureditev pripada avtorska pravica avtorju na podlagi same stvaritve dela.

Za razliko od Public Domain softvera (softvera v javni lasti), kjer avtor ni znan oziroma se je v celoti odpovedal vsem avtorskim pravicam (materialnim in moralnim - zato se avtorja ne navaja več), se pri shareware programih avtor nikoli ne odpove svojim moralnim avtorskim pravicam, glede obsega odpovedi materialnim avtorskim pravicam pa je treba slediti njegovim izrecnim izjavam, v kolikšnem obsegu jih zadržuje oziroma se jim odpoveduje. Če se v celoti odpove plačilu, obdrži pa moralne avtorske pravice, gre za t. i. Freeware, brezplačni softver. Načeloma je tudi softver v javni lasti brezplačen, vendar menimo, da je izraz brezplačni softver (oziroma brezplačni programi) primeren za tisti softver, kjer avtor obdrži moralne avtorske pravice, v celoti pa se odpove materialni avtorski pravici plačila za uporabo softvera (softverska licenca je brezplačna).

Kot smo že poudarili, je ena glavnih značilnosti sharewara to, da avtorji vzpodbujajo njihovo kopiranje. Z računalniki ni le lahko kopirati, celo popolnoma naravno je, da se to počne. Tako naravno, da če želijo proizvajalci programov preprečiti kopiranje svojih stvaritev, morajo nenaravno preoblikovati podatke na disku, torej modificirati zapis na disku. Torej je nenaravno ne kopirati računalniških disket. Popolno in enostavno kopiranje softvera sta dva glavna razloga, ki sta računalniško piratstvo naredila tako popularno in razširjeno.

Cel segment računalniške industrije je bil zgrajen na dejstvu prepovedi kopiranja softvera in zaščite pred kopiranjem. Vsak večji proizvajalec softvera je zato zainteresiran za zaščito. Utrdilo se je prepričanje, da softver, ki ni zaščiten, dela proizvajalcu samo škodo in da ima ta od njega le majhen dobiček ali pa tega sploh ni. Ko sta pionirja shareware koncepta Andrew Flugelman in Jim Knopf vzpodbujala svoje uporabnike naj kopirajo njune programe in jih delijo z drugimi, je bila preostala industrija softvera presenečena. Večina je na tak koncept gledala podcenjujoče. Večina ga je poskušala ignorirati - in hkrati upala, da bo ideja zamrla sama od sebe in bodo avtorji sami propadli. Vendar niso propadli! Nasprotno - nekateri so uspeli, postali na ta račun celo milijonarji.

Že sredi osemdesetih letih so z izredno redkimi izjemami (npr. Magic Software; Autodesk AutoCAD, vendar so verzije za trg ZDA nezaščitene!) skoraj vsi največji proizvajalci softvera opustili kopirno zaščito. Do tega sta jih pripravila predvsem moč javnega mnenja in pritisk konkurence. Čeprav avtorji sharewarea niso v celoti zaslužni za tak razvoj, pa jim le ne moremo oporekati njihovega velikega prispevka k opuščanju zaščite pred kopiranjem. Shareware je bil odločujoč faktor pri prepričevanju trga, kako neumna je zaščita proti kopiranju in zagrožena kazen zanjo.

Zaključek

Shareware je način distribucije in ne vrsta softvera. S tem, ko distributor dovoli brezplačno distribucijo softvera, omogoča uporabniku, da ta softver poskusi, če je primeren za njegovo uporabo, preden ga kupi. Gre torej za kup softvera (oziroma pravice uporabe) na poskušino. Ta način distribucije je bil v začetku omejen le na posamezne manjše avtorje oziroma manjša softverska podjetja, sedaj pa ga uporabljajo tudi že največji svetovni proizvajalci softvera.

Prednosti shareware koncepta za avtorje je več Za mimimalno vsoto lahko da avtor svoje programe v sharewaresko distribucijsko mrežo. Od vseh uspešnih sharewareskih firm nobena ni nikoli jemala nikakršnih posebnih kreditov za financiranje prodaje. Posel se tako lahko začne kot hobi v prostem času. Če je program uspešen na trgu, se lahko avtor počasi prilagodi prihajajočemu zaslužku. Preskok na polno zaposlitev lahko počaka, dokler dohodki niso tako veliki, da bi to omogočali.

Vpliv shareware koncepta je vedno bolj očiten tudi na komercialne softwarske proizvajalce, saj so njihovi demo programi vedno bolj izpopolnjeni in boljši, s tem pa je odpravljeno veliko brezvrednega softvera. Prav tako poskušajo bolj uporabiti iste distribucijske metode, kot jih uporablja shareware - računalniške in softverske klube, ki razdeljujejo njihove demo programe, elektronske oglasne deske (BBS), v zadnjem času pa predvsem Internet. Celo veliki zaslužkar Microsoft deli svoj program Internet Explorer zastonj. Zaključimo lahko z ugotovitvijo, da se je v svoji dosedanji zgodovini shareware potrdil kot glavna nova sila v softverski industriji in dokazal popularnost pri uporabnikih ter opravičil dobičkonosnost za avtorje ter trgovce s softverom.

Na vrh