Elektronsko poslovanje

mag. Janez Toplišek

Ne vidimo razloga, da bi kibernetskemu prostoru pripisovali večji pomen, kot ga lahko pripišemu smodniku ali atomski bombi. Z navideznim prostorom se bo dogajalo to, kar bo dopustil človek sam. Problem je torej v njem samem in ne v "zlobnih, neobvladljivih tehnikah". Del družbenega človeka je tudi pravni red; z njegovo pomočjo naj bi poskrbeli za znosno predvidljivost pomembnejših razmerij.

Internet se pogosto enači z odprtim globalnim prostorom. A to ni utemeljeno. Svetovno omrežje je le fizična struktura, ki omogoča doslej nepredstavljivo pretakanje podatkov. V resnici bo velik del podatkovnih transakcij potekal v pravno zamejenih okoljih. Tako je bilo že v zametku interneta, saj ameriški vojaški strategi niso imeli v mislih, da bo ves svet lahko bral dopisovanje med generali. Želeli so le podatkovno prenosno strukturo, ki ne bo imela nekaterih omejitev dotedanjega načina komuniciranja. Kljub navidez neomejenim razsežnostim kibernetskega prostora gre torej predvsem za nepregledno množico prepletajočih se podprostorov. Čeprav bo spletna knjigarna trgovala z nedoločljivo množico kupcev, bo šlo za tehnično in pravno opredeljiv prostor. Opredeljiv do takšnih meja, da bo poslovanje še predvidljivo in zato uporabno.

Globalnost in navidezna neomejenost kibernetskega prostora seveda sprožata vprašanje globalne pravne ureditve. Ali je takšna ureditev res potrebna in kakšna naj bo? Predvsem pa, kdo naj jo uveljavi, saj pravna ureditev brez možnih sankcij ni vredna dosti. Pri odgovorih na ta vprašanja so nebogljene celo gospodarsko najmočnejše države. In vendar dogajanja v kibernetskem prostoru že podpirajo nekatere zanimive pravne premike. Različni pravni sistemi se pričenajajo zbliževati in pri tem sta doslej najznačilneje stala vsaksebi anglosaški in evropski celinski sistem. Čeprav je osnovni vzgib severnoameriškega prava "pustimo življenju in interesom, da bodo izdelali pravila", se je prav v tem delu sveta pojavil prvi zakon, ki ureja elektronsko podpisovanje (država Utah, 1995). Ob silnem tehničnem in poslovnem razmahu interneta bi bilo tvegano čakati, da bo zgolj sodna praksa "za nazaj" urejala pravna razmerja. Kljub anarhičnemu individualizmu prebivalcev kibernetskega prostora in odporom anglosaške pravne logike so prav v ZDA kar preplavljeni s predlogi novih predpisov o elektronskem poslovanju ("electronic commerce"). In ker velik del teh predpisov sprejemajo zvezne države, so se že zgodaj znašli pred najtežjim vidikom urejanja kibernetskega prostora, to je globalnostjo. Kako urediti objavljanje nespodobnih vsebin, če si vsako kulturno okolje po svoje predstavlja spodobnost? Kakšno moralno oporo naj bi imel že večkrat propadli ameriški zvezni zakonski projekt o varovanju pred nespodobnimi vsebinami, če pa hkrati njihov parlament po internetu objavlja podrobnosti o spotakljivem spolnem dogajanju v predsednikovih prostorih?

Izenačevanje pogojev poslovanja vedno pomeni dodatno prednost za tistega, ki se je že uveljavil ali pa ima za to boljše možnosti. Ameriški odvetnik po internetu agresivno reklamira svojo pravno pisarno, medtem ko v nekaterih državah še vedno negujejo svetniški sij odvetniškega poklica, čeprav vanj niti odvetniki sami ne verjamejo. Pravila poklicne etike odvetnikov v Hong Kongu morajo popuščati zato, ker jim bodo sicer delo pobrali britanski odvetniki. Strokovnjaki opozarjajo, da pravo obravnava včerajšnje tehnične rešitve, če pa je potrebno še meddržavno usklajevanje globalnega prostora, gre pogosto že za kar predvčerajšnje stanje (Čebulj). Čeprav se pravo v zadnjih letih trudi, da bi dohitevalo tehnični razvoj, še vedno ostaja notranje razvojno neskladje, ki škoduje razvoju novih prostorov.

Najtemeljitejše premike pri pravnem urejanju kibernetskega prostora lahko pričakujemo tam, kjer bosta posebej ogrožena posameznik ali inštitucija države in če bo ovirano poslovanje. Ob vseh nerazvidnostih interneta je zanesljivo dejstvo, da bo posameznik čedalje bolj odvisen od tehnik kibernetskega prostora, ki ga bodo hkrati razgaljale in dovoljevale, da bodo vsi vprek sproti sestavljali preseke posameznika, družine ali kakega drugega zasebnega okolja. nekatere tehnike "živijo" od takšnega začaranega kroga. Elektronsko poslovanje bo moralo biti ustrezno varovano, hkrati pa bodo varnostne rešitve zagotavljale množico podatkov o komer koli, ki se bo varovanemu sistemu približal. V Sloveniji bodo v naslednjih letih vso trgovino obvladovale 2-3 družbe (ali še manj). Ker boste želeli imeti kartico ugodnosti trgovske družbe, bo vsak magnetni bralec v vaškem marketu ažuriral vaš porabniški profil. Satelitski sistem bo sledil gibanju našega avtomobila, pri sosedovem kmetu pa bo ugotavljal, ali redi 5 prašičev in dve tepki preveč. Prisiljeni bomo kupovati po internetu in stik s trgovcem bomo lahko vzpostavili le, če bomo dovolili, da bo vzel nekaj naših osebnih podatkov. Če mu ne bomo dovolili, da bi podatke zapisal (morda kar na našem računalniku), vas prihodnjič ne bo prepoznal. Ali ste se že vprašali, za koga mora delati skrbnik računalniškega omrežja v vaši organizaciji? Komu preusmerja kopijo vaše elektronske pošte in podatke o vaših kibernetskih povezavah? Ali vas je kdo opozoril, da v službi nimate pravice do elektronske zasebnosti?

Varstvo osebnih podatkov je eno redkih področij, kjer pravila narekuje Evropa. To je dobro, kajti v Ameriki se brezobzirno prodaja prav vse. Tudi seznami "naključnih" porabnikov interneta. In potem se vsuje nenaročena elektronska pošta, ki postaja že prava nadloga. In čeprav smo že videli kakšen zgleden judikat, države še nimajo učinkovitih pravil, ki bi preprečevala nenaročeno e-pošto. Pošiljatelji se spretno zakrivajo, država pa včasih udari kar po najlaže dosegljivem; to je ponudniku internetnih storitev.

Eden najtrših pravnih orehov je, kako naj država neko kibernetsko dejavnost poveže s svojim pravnim redom. Klasična pravila krajevne in stvarne pristojnosti so uporabna le v nekaterih primerih. V globalnem elektronskem prostoru je na hudi preskušnji  staro pravno načelo ignorantia iuris nocet (nepoznavanje prava škoduje, domneva se, da vsakdo pozna veljavno pravo). Kako naj prebivalec kibernetskega prostora pozna predpise več sto različnih pravnih redov? Če je dovoljeno pred sodiščem dokazovati, da ne poznamo prava, to prav gotovo velja še posebej za poslovanje po internetu. Seveda ne kar na sploh, ampak v posebej utemeljenem posamičnem primeru. Tako npr. pošiljatelj e-pošte morda sploh ne ve, v kateri državi živi prejemnik sporočila, saj tudi slovenski državljan brez posebnih težav lahko dobi svoj brezplačni elektronski poštni predal v ZDA. To velja tudi za spletni prostor. Torej iz elektronskega naslova ni možno zanesljivo sklepati, s katerim pravnim sistemom (sodiščem) je povezano naslovnikovo poslovanje.

Spletna stran brez posebnega "ukazovanja" sega hkrati v vsako državo, kjer je možen dostop do interneta. Zato je kibernetska javnost z veliko nelagodnostjo pričakovala prve judikate, ki so povedali, katere navezne okoliščine je sodišče vzelo kot dovolj močne, da je stvar presodilo kot pristojno sodišče. V večini primerov državni organi niso sklepali, da spletna objava pomeni objavo kjerkoli (in zato tudi v njihovi državi) ali da dejavnost preko spletne strani samodejno pomeni dejavnost v državi organa. Zlasti v civilnih zadevah so vedno iskali dodatne okoliščine, ki naj bi potrjevale, da je bila sporna dejavnost usmerjena k njihovi jurisdikciji. Bolj ko je spletna stran zastavljena interaktivno, večja je možnost, da jo povežejo s pristojnostjo zainteresiranega državnega organa. Če gre za kazniva dejanja ali druge primere, za katere je neka država posebej občutljiva (npr. odtekanje monopolnih igralniških dohodkov), bo zainteresirana država hitro izoblikovala potrebne navezne okoliščine.

Civilnopravna in kazenskopravna odgovornost za vsebine v kibernetskem prostoru je zelo spolzko področje. Vloge udeležencev v navideznem prostoru so prepletene. Vsebine so zaradi povezovanja, okvirjanja, anonimiziranja in drugih razpoložljivih spletnih tehnik gibljive kot še nikoli. Operaterjem, še zlasti tistim, ki so v tehnološki zgradbi najvišje, je možno pripisati odgovornost le, če so za nedovoljene vsebine vedeli ali bi zanje morali vedeti. Podobno velja za operaterje raznih elektronskih forumov. Lastniku cyber cafeja ni treba nadzirati, katere informacije iščejo uporabniki njegovih računalnikov, možno pa si je predstavljati razmere, ko bi bil tudi tak "kavarnar" odgovoren, če bi npr. imel brskalnike privzeto nastavljene na številne nedovoljene vsebine enake vrste.

Splošna "ekonomija dajanja", kot imenujejo še vedno prevladujoče ponujanje informacij po internetu, je sprožila tudi dvom, ali klasična avtorskopravna načela lahko brez pridržkov uporabimo tudi v spletnem prostoru. Zlasti spletno povezovanje omogoča, da tuje avtorsko delo v kibernetskem prostoru uporabimo mimogrede in na mnoge načine, ki v fizično omejenem svetu papirja ali drugega klasičnega nosilca dela niso izvedljivi. To je nekatere opogumilo, da že trdijo, da je tisto, kar je ponujeno po spletu, splošna oz. nikogaršnja last. Tak način razmišljanja hitro najde plodna tla v anarhoindividualističnem kibernetskem prostoru. Spletne tehnike imajo še vedno razmeroma omejene izrazne možnosti, kljub temu pa je večini spletnih strani težko odreči ustvarjalno individualnost, ki je glavni pogoj za pravni nastanek avtorskega dela. Za vsakim spletnim dokumentom je hipertekstna programska koda, tako da lahko rečemo, da gre za avtorsko delo, ki ga krmili računalniški program. To delo je tudi izjemno gibljivo, saj se nenehno prepletajo lastne in tuje vsebine, zemljepisno pa morda položaj avtorskega dela sploh ni določljiv. V tej množici vsakršne navlake in ekshibicionizma so tudi pravi avtorski biseri, ki pa jih predpisi o oddajanju obveznih izvodov sploh ne morejo doseči. Ko pa jih bodo dosegli, bodo le še posnetki nečesa hitro minljivega. Kako bomo shranili našo preteklost iz navideznega prostora? Ali zgodovina ne bo več učiteljica ali pa se bomo sprijaznili s tem, da bo zgodovina veljala le še na papirju? Kaj ostane od človeka brez preteklosti? Ali tudi to ne kaže, da smo zapeljali proti neki civilizacijski slepi ulici?

Na pravne razmere v kibernetskem prostoru bo močno vplivala tudi t.i. elektronska demokracija. Zanimivo, je da kibernetski prostor ne potrebuje izrecne "ustavne" določbe, da je svoboden, tako kot je potrebno (deklarativno) zagotavljati npr. svobodo javnih občil ali kakšnih drugih deklarativnih "svobod", pri katerih nikoli ni čisto jasno, ali državljan in trenutna oblast mislita na isto stvar. Zaradi informacijske narave navideznega prostora se bodo seveda največji premiki pokazali na področju informacij, ki bi se morale pretakati med državo in državljanom. Upravičeno pa opozarjajo, da je informacijska tehnika sama po sebi nevtralna in da sodobne tehnologije niso tiste, ki bodo prinesle več demokracije. Marsikaj bo v prihodnje možno lažje izpeljati, toda še vedno bo potreben človekov vzgib in človekova zamisel, kakšen vsebinski svet bomo želeli. Celo demokracij je toliko vrst, da se bomo najprej morali sporazumeti, kakšno bomo hoteli.

Najmanj, kar bomo lahko storili, bo da bomo preprečili zgodnjekapitalistični grabež na področju javnih informacij. V Sloveniji je za to najboljši primer elektronska ne-dostopnost predpisov. Trgovci s pravnimi informacijami so "z mafijskimi prijemi" prigrabili vse tisto, kar bi morala država ponuditi državljanom zastonj, tako kot delajo v večini drugih držav. Pri nas pa davkoplačevalec predpisov Uradnega lista ne plača le enkrat. Državnemu zboru ni mar, kdo bo po elektronski poti objavil predpise še drugih slovenskih organov, Vrhovno sodišče mirno proda judikate, ki so javna last, trgovcu, kjer jih lahko svobodno kupujemo. Cene, ki naj bi jo državljan plačeval za to, da bo zvedel za predpise EU, rajši ne omenjamo. Vse to so gibanja, ki nas oddaljujejo od večje pravnosti sodobne države. Standardi pravne države bodo namreč v informacijski družbi drugačni, kot so bili v predkibernetskem času. Razvoj, kakršnemu smo priča v Sloveniji, daje misliti, da sploh ni nujno, da naj bi bil kapitalizem kibernetskih storitev mehkejši od kapitalizma zgodnje strojne industrije. Ali pa to velja le za otoke v navideznem prostoru?

Na vrh