Elektronsko poslovanje   mag. Janez Toplišek
Spletna predstavitev slovenskega odvetnika
Objavljeno v reviji ODVETNIK, 2/99, marec 1999, str. 13 (Priloga)

Ko je avtor prvič omenil, da razmišlja o naslovni temi, je bilo najprej slišati pomislek, da reklamiranje slovenskega odvetnika ni dovoljeno. Naslov torej odpira vprašanje, ali je spletna predstavitev odvetnika sama po sebi že reklamiranje. Drugo, s tem povezano vprašanje je, ali v Sloveniji res ni dovoljeno oz. smiselno nikakršno reklamiranje odvetnika. Na to vprašanje bi bilo seveda lažje odgovoriti, če bi bil nesporno znan obseg in oblike pojava reklamiranja nasploh. Če bi torej lahko pokazali na ostro mejo med tistim, kar reklama je, in tistim, kar ni.

Primerjalnopravni pogled dejanske oblike spletnega predstavljanja odvetnikov v drugih državah in prihajajoča globalna konkurenčnost na področju odvetništva opozarjajo, da pravna ureditev tega vprašanja v Sloveniji ne bo vzdržala. Že na začetku prispevka bi si torej upali trditi, da bi se moral zadnji odstavek 21. člena Zakona o odvetništvu glasiti vsaj takole: “Odvetnik sme reklamirati svojo dejavnost na način, ki je dovoljen”. Še bolje pa bi bilo uporabiti namesto reklamiranja drugačen izraz ali pa ga v istem členu ustrezno pojasniti.

Izhajamo iz domneve, da bralec ve, kaj je internet, svetovni splet, spletna predstavitev, elektronski naslov, hipertekstna povezava ipd. [1]

Odvetnik v novem delovnem okolju
Napovedujejo, da bo v naslednjih 10 letih preživelo le 10 odstotkov največjih 500 družb z lestvice Fortune. Ostale se bodo skrčile oz. razdrobile na nekdanje “delčke”, in to zato, ker se ne bodo zmožne vključiti v spletni trg, usmerjen k porabniku (customer-centric Web economy). Ne vemo, koliko slovenskih odvetniških pisarn sodeluje s temi petstotimi največjimi na svetu, toda pomembneje je, da se zavemo razsežnosti napovedanih dogajanj, ki ne bodo obšla tudi odvetniškega (pravniškega) poklica. Ogrodje velikih sprememb bo globalno elektronsko poslovanje.

Zaradi velikih regionalnih povezovanj ter globalizacije življenja in poslovanja bo čedalje več dejanskih možnosti, da bo odvetnik ali njemu sorodna dejavnost delovala na mnogo širših območjih, kot je današnja država. Regionalna povezovanja bodo sicer poskrbela tudi za okvirne standarde poklicne odvetniške etike, toda nastanek teh pravil bo praviloma počasnejši od naglega spreminjanja dejanskih življenjskih, poslovnih, socialnih in drugih razmer, ki se bodo porajale znotraj teh obširnih prostorov. V takšnih razmerah bo težko vztrajati zgolj pri klasičnih vrednotah odvetniške stroke državice, kakršna je Slovenija. Zato si je treba to stroko čim prej ogledati z vidika neizprosnega konkurenčnega pritiska, s katerim se bodo srečali tudi slovenski odvetniki.[2]  Eden od vidikov konkurenčnega nastopa je tudi način spletne predstavitve odvetniške pisarne.

V Nemčiji opozarjajo, da bi omejevanje odvetnikovega nastopanja na internetu zelo škodovalo njihovim odvetnikom. Tuji konkurenci namreč ni možno preprečiti, da ne bi prek interneta agresivno reklamirala svojih pravnih storitev. In prav prek interneta bo v prihodnje potekalo pridobivanje strank, ki bodo potrebovale “mednarodno” pravno pomoč. Konkurenčni razlogi pa niso edini, ki tudi odvetnikom narekujejo večjo rabo informacijske tehnike. Tudi pričakovanja mandantov glede kakovosti in učinkovitosti odvetnikov zelo naraščajo. Odvetnik, ki se ne bo vključil v elektronsko poslovanje, bo samega sebe izločeval iz nekaterih delov odvetniškega delovanja.

Velik del odvetnikovega poslovanja bo v prihodnje potekal po elektronski poti. To bo poslovanje s sodišči, s strankami – zlasti s tistimi večjimi, odvetnik bo prek interneta pridobival predpise in druge pravne informacije, večje pisarne bodo notranje poslovanje organizirale tudi s pomočjo intraneta.[3]  V vseh opisanih primerih bo največkrat prav lastna spletna stran tista, prek katere bo odvetnik vstopal v poslovanje. Ker bo pri javni spletni predstavitvi vsebinsko in oblikovno vedno deloma omejen, je možno, da bo zase razvil dva spletna pogleda, enega za javnost in drugega kot podlago za lastno elektronsko poslovanje (ali za poslovanje skupine odvetnikov). Pri tem ga bo spodbujalo tudi dejstvo, da priprava in vzdrževanje spletne strani ni pretirano zahtevno delo. Lahko celo rečemo, da odvetnikovo elektronsko poslovanje brez lastne spletne strani ne bo možno. Prek nje bo združeval vse glavne storitve interneta: spletno povezovanje, iskanje informacij, elektronsko pošto, pošiljanje in sprejemanje datotek in še kaj.

Velike spremembe se dogajajo tudi na strani možnih uporabnikov odvetniških storitev. Čedalje več ljudi išče pomembne informacije kar prek interneta. Na podlagi teh informacij se tudi odločajo. Omejevati odvetnike, da bi se predstavili po internetu, pomeni torej omejevati možne iskalce pravne pomoči, da bi jo našli hitro in na način, primeren času. Bodoči mandanti pričakujejo hitre, aktualne in podrobne informacije o odvetnikovih kvalifikacijah, posebni usposobljenosti ipd.

V Nemčiji je okrog 80.000 odvetnikov. Od teh jih ima v letu 1999 že več sto svoje spletne strani, medtem ko jih je imelo v začetku leta 1997 le okrog 70. Pravijo, da je spletna stran času primerna odvetnikova tabla z naslovom pisarne. Sicer pa so ugotovili, da so odvetniki na internet prodirali nekoliko počasneje kot predstavniki drugih poklicev (velja tudi za rabo elektronske pošte).

Spletna predstavitev je za odvetnika zanimiva tudi zato, ker ne zahteva velikih vlaganj, predstavitev pa lahko več ali manj opravi odvetnik sam oz. že narejeno sam vzdržuje. Skušali bomo utemeljiti, da je odvetnikova spletna predstavitev velika pridobitev za njegovo pisarno, za odvetniški poklic in ne nazadnje tudi za večjo učinkovitost sistema pravne pomoči.

Ali pravila poklicne etike dovoljujejo spletno predstavitev odvetnika?
Pravila poklicne etike niso nespremenljiva in dana za vselej. Njihovo prilagajanje spodbuja družbenoekonomski razvoj, politične in socialne spremembe, razvoj tehničnih in znanstvenih spoznanj ipd. Kdor se takšnim spodbudam ni zmožen prilagajati, se sam izloča, si zmanjšuje nekatere možnosti, si omejuje lasten razvoj, v končni posledici pa si celo pripravlja podlago za lasten neuspeh ali celo propad. Kodeks odvetniške poklicne etike Odvetniške zbornice Slovenije (1994, v nadaljevanju tudi “kodeks OZS”) v točki 2 izrecno poudarja, da je le-ta živa zbirka, ki se stalno izpopolnjuje.

Spletna predstavitev, ki bi bila samo v slovenskem jeziku in skladna s pravili etike slovenskega odvetništva, praviloma ne bi mogla biti v nasprotju s kodeksi mednarodnih ali tujih odvetniških organizacij. Drugače je pri objavljanju v jezikih, ki jih razumejo v več državah ali celo po vsem svetu. Pri slovenskih odvetnikih je tveganje, da bi bila predstavitev v nasprotju s kakšnim tujim kodeksom, omejeno le na ožja obmejna območja sosednjih držav, kjer še razumejo slovenski jezik.

Med evropskimi in severnoameriškimi razmišljanji o smotrih odvetniškega dela in o metodah dela so opazne razlike, vendar bi bila trditev, da pri ameriških odvetnikih ni omejitev za ceno njihovega dela in glede načina pridobivanja strank, preveč poenostavljena. Kodeksi etike zveznih držav ZDA, njihove obvezne razlage in celo objavljeni ukrepi zoper posamezne odvetnike kažejo, da mora tudi ameriški odvetnik upoštevati številne omejitve, ki jih pri drugih poklicih ne srečujemo.

Tekmovanje med odvetniki samo po sebi ni prepovedano. Sedanje sestavine, na katerih sme temeljiti tekmovanje med slovenskimi odvetniki, so: kakovost dela, znanje, skrb za stranko, iskanje in obramba resnice. Prepričani smo, da je ustrezna spletna predstavitev sodobna in kakovostna sestavina takšnega dovoljenega tekmovanja.

Reklamiranje in iskanje strank
Pojma reklamiranje in osebna publiciteta odvetnika v Sloveniji nista izdelana. Razpon možnih oblik “reklamiranja” je izjemno velik. Kot reklamiranje je možno razumeti že vsako odstopanje, ki poudarja odvetnikovo drugačnost od kolega (npr. opaznejša barva ali velikost napisa pisarne pri vhodu, oblikovanje glave dopisa, prodornejše grafično oblikovanje spletne strani ipd.). Na tej spodnji ravni se pričnejo oblike reklamiranja, ki segajo v širokem razponu možnih dejanj in pojavnosti vse do očitnih oblik reklamiranja v ožjem pomenu besede. Izhajamo torej iz ugotovitve, da je reklamiranje kot pojem, kakor ga uporablja Zakon o odvetništvu (21. člen), omejeno uporaben brez dodatne analize konkretnih primerov in brez usmerjevalnih stališč Odvetniške zbornice. Če vse to drži, je tudi vprašljiva opredelitev disciplinske kršitve v 77. členu Statuta odvetniške zbornice, kjer se šteje kot kršitev dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica, če odvetnik reklamira svojo dejavnost ali če na neprimeren način išče stranke. Možno je reči, da tako opisana dejanja ne izpolnjujejo znane kazenskopravne zahteve, da mora biti nedovoljeno dejanje določeno vnaprej.

Pravzaprav je nenavadno, da noben odvetnik še ni sprožil postopka, da bi ugotovili protiustavnost zadnjega odstavka 21. člena ZO. V Nemčiji štejejo, da bi bila splošna prepoved reklamiranja (kot je izražena v slovenskem ZO) protiustavna, saj je del ustavno zajamčene poklicne svobode tudi reklamiranje poklicne dejavnosti . Opozarjajo na razliko med oglaševanjem po časopisih, kjer aktivno nastopa oglaševalec, in na predstavitev po internetu, kjer informacijo poišče sam iskalec odvetnika.

Pojem reklamiranje iz ZO brez dodatnega pojasnjevanja ni uporaben oz. po nepotrebnem zožuje možnosti, da bi odvetnik javnost in iskalce pravne pomoči informiral o svojem delu. Kodeks OZS št. 22 ne dovoljuje reklame in reklamarskega nastopanja pred sodišči, drugimi organi in v sredstvih javnega obveščanja. Interneta (še) ne štejemo med sredstva javnega obveščanja, zato bi sodili, da spletna predstavitev po tej določbi ni prepovedana. Izogniti pa bi se morala “očitnemu namenu privabljati stranke”, kar je primeroma naveden nedopusten učinek nastopanja v javnosti. Težava je, da je namen privabljanja strank zelo raztegljiv pojem, saj vanj lahko štejemo tudi objavo na rumenih straneh telefonskega imenika.

Načela odvetniške profesionalne etike Mednarodnega odvetniškega združenja  ne omenjajo področja odvetnikove promocije oz. reklamiranja.

Kodeks odvetniške etike Sveta odvetniških zbornic EU (“kodeks EU”)  je glede pojma reklamiranja odprtejši. Za namene tega sestavka je treba predvsem poudariti dejstvo, da reklamiranja in osebne publicitete odvetnika ne prepoveduje nasploh (tč. 2.6). To je pomembno izhodišče, ki nas napoti, da razmišljamo o tem, kateri načini odvetnikovega reklamiranja so dovoljeni. Kodeks EU omenja dva konkretna primera, ki sta tudi v dejanski odvetniški praksi pogosta: naključna komunikacija z možnimi strankami in možnost, da odvetnik pristopi potencialnim strankam na določenem območju. Vendar mora biti v slednjem primeru takšna reklama dovoljena, tj. v konkretnem okolju morajo biti znane usmeritve, ki način pristopanja k strankam opredeljujejo dovolj razvidno.

V državah, kjer je odvetnikovo reklamiranje dovoljeno, se takšna dovoljenost samodejno nanaša tudi na internet. Odvetnik sam izbira kraj in čas reklamiranja, med tem ko razlog ni pomemben. Kljub temu pa opozarjajo, da je treba vsak medij obravnavati zase, saj so med nekaterimi pomembne razlike v učinkovanju. Tako npr. odvetnikovo sporočilo na plakatu deluje precej drugače kot na televiziji. Ta vidik narekuje ustrezno previdnost tudi pri spletni predstavitvi.

Odvetnikovo poslovanje prek interneta in promocija
Odvetnikovo nastopanje po internetu odpira tako kot tudi pri drugih dejavnostih nekatere smeri pravnih kolizij. Objava po internetu je tehnično/praktično objava kjer koli. Zato se lahko pojavi dilema, kako bodo predstavitev odvetnika sprejeli v državi, kjer takšna predstavitev ni dovoljena ali pa je dovoljena v bistveno ožjem obsegu. Kolizijska pravila konkurenčnega prava predvidevajo nekatera načela za urejanje razmerij s tujimi sestavinami . Pri nastopanju po internetu sta slabo uporabni navezni okoliščini strežnikovo mesto ali ponudnikovo državljanstvo. Kraj, kjer je možno spletno predstavitev videti, je neuporaben, saj je to lahko kjer koli. Zato ob reklamiranju še posebej pride v poštev sodilo, ali je bila objava/dejanje usmerjeno na določeno pravno ozemlje. Pa tudi takšna presoja malo pomaga, če gre za svetovanje s področja prava mnogih držav oz. za mednarodnopravne norme.

Globalnost vsake odvetnikove predstavitve po internetu (zlasti če je v jeziku, ki ga pozna veliko število ljudi) pomeni svojevrsten pritisk na meddržavno izenačevanje pravil, ki naj bi veljala za odvetnike. Če ne bodo želeli biti odvetniki države z zožujočo ureditvijo (sem lahko za sedaj štejemo tudi Slovenijo) v mednarodno podrejenem položaju, bodo morali svojo ureditev bolj približati liberalnejšim ureditvam. Opisanim izenačevalnim pritiskom ni videti konca, saj bo vedno obstajala kaka država, ki bo dopuščala več možnosti kot kaka druga. Konec začaranega kroga bo šele takrat, ko razlike med gospodarsko pomembnejšimi državami ne bodo več tako očitne in obsežne.

Sprotna pravna pomoč po internetu
Že sedaj je tehnično izvedljivo, da odvetnik katere izmed svojih storitev neposredno opravlja prek spletne strani. Prek interneta lahko neposredno svetuje strankam, sprejema njihova naročila ipd. Skratka, po tej poti lahko neposredno (online) opravlja svoje osnovno delo, kar imenujejo navidezna odvetniška pisarna  (primer: http://www.tvlf.com/tvlf). Takšna pisarna ne deluje prek fizičnega pisarniškega prostora, temveč preko spletne strani; vse poslovanje poteka elektronsko. Kraj njenega sedeža ni pomemben, njeni člani-odvetniki so lahko v različnih delih mesta, države ali sveta. S takšnim načinom delovanja bodo nastajale tudi dejanske societetne povezave med odvetniki po svetu, saj jim ponujajo, da si bodo izmenjevali razpršeno strokovno znanje.

V opisanem primeru gre načeloma za dve povezani, pa vseeno ločeni vprašanji: eno je predstavitev in meje glede reklamiranja, drugo pa je opravljanje storitev po elektronski poti. Stranka v elektronski obrazec na zaslonu vnese svoje podatke, pravna vprašanja in zahteve, obrazec pa zatem odpošlje odvetniku. Še negotova vprašanja varnosti (zaupnosti) elektronskega sporočanja bi pri tem lahko zanemarili, saj niso bistvena za ta sestavek, kaže pa nanje opozoriti, saj sta odvetnik in stranka v posebnem razmerju zaupnosti. V takšnem elektronskem dopisovanju se lahko pojavi vprašanje, ali je odvetnik dovolj skrbno varoval tajnost podatkov, izvirajočih iz razmerja s stranko. V Nemčiji primerjajo opisani položaj s sporočanjem prek telefona ali telefaksa; tudi ta dva nista povsem zanesljiva in zato primerljiva z e-pošto. Odvetniki gotovine pri takšnem poslovanju ne sprejemajo in na mnogih odvetniških straneh je dejansko že možno opaziti logotipe kreditnih kartic.

Menijo, da bi poslovanje prek spletnega obrazca olajšalo stike med odvetnikom in stranko pa tudi izvedbo svetovanja po že sklenjenem dogovoru o zastopanju.  Ne pričakujejo pa, da bi tak način poslovanja bistveno vplival na neposredne, osebne stike z odvetniško pisarno; le-ti bodo še vedno prevladovali (razen če bo nujno). Povsem drugače pa naj bi bilo v t.i. mednarodnih zadevah, torej pri svetovanju glede tujega ali mednarodnega prava. Predvidevajo namreč temeljite spremembe, saj bodo velike pravne pisarne, inštituti in fakultete izgubili prednostni položaj. Pojavile se bodo priložnosti tudi za srednje in majhne pisarne. To je pravzaprav sprememba, značilna tudi za področje gospodarskega poslovanja. Velikost organizacije in krajevna bližina postajata zaradi interneta skoraj nepomembni.

Drugačni vidiki reklamiranja se kažejo npr. pri elektronskih imenikih in katalogih, kadar gre za internetno sodelovanje odvetniških pisarn ali za reševanje sporov prek interneta (posebni forumi za izvensodno urejanje sporov, virtualne arbitraže ).

Odvetniški imeniki in katalogi
Odvetniški imeniki obstajajo na papirju in v spletni obliki; le-ta ponuja tudi ustrezna iskalna orodja. Odvetnike je možno na elektronski način iskati po različnih merilih, med drugim tudi po strokovni usmerjenosti/specializaciji. Nekaj znanih tujih elektronskih odvetniških imenikov:

Slovenski odvetniški imenik, ki ga ponuja firma Ius-Software, je v primerjavi s tujimi še precej skop in nepopoln, saj velika večina odvetnikov v imeniku nima objavljenega niti naslova e-pošte. Med 200 pogledanimi odvetniki v imeniku smo našli le kakšne štiri e-naslove (2%) in ni jasno, ali e-pošte res ne uporabljajo ali pa naslov ni objavljen.

Najbolj znani tuji ponudniki imenikov ponujajo odvetnikom še dodatne storitve, kot so najem spletnega prostora, svetovanje pri izdelavi predstavitve, ponudbo standardnih predstavitev, neposredno izdelavo in vzdrževanje strani ipd . Tiste odvetniške spletne predstavitve, ki so narejene pri istem ponudniku imenika/kataloga, so praviloma oblikovno in vsebinsko poenotene. Ponekod je izdelava predstavitve skoraj samodejna, saj odvetniška pisarna vnese podatke v elektronski obrazec, ki ga pošlje imeniku. Prednost tega je, da so vse predstavitve po učinku enakovrednejše, da med njimi ni nelojalnega predstavljanja ipd. Slaba stran pa je, da poenotene predstavitve ne morejo izrabiti posamičnega, premišljenega promocijskega učinka na možne uporabnike storitev. Verjetno se za standardizirano rešitev odločajo tisti, ki ne želijo vložiti preveč sredstev in časa za predstavitev, ker v njej še ne vidijo določnih prednosti.

Imeniki sami zase v nobeni državi niso sporni, saj je to spodnja meja za način objavljanja, ki uporabnikom še omogoča najti odvetnika. Imenika nikjer ne obravnavajo kot reklamiranje. Elektronski imenik je pomemben zato, ker z njim najdemo odvetnika, ki je kjer koli in ne le v lastnem kraju. Spletni imenik je možno povezati s posamičnimi predstavitvami odvetnikov (in obratno), razpršene informacije o odvetnikih pa dobijo pri tem novo zbirno informacijsko vrednost. V Nemčiji je zvezno sodišče že pred desetimi leti odločilo, da objavljanje odvetnikove “vizitke” po internetu ne pomeni usmerjenega reklamiranja . Elektronske imenike odvetnikov povsod obravnavajo kot pomembno sodobno orodje, ki uporabnikom olajša iskanje in uresničevanje pravne pomoči.

Opisana mnenja glede elektronskih imenikov je možno analogno uporabiti tudi glede odvetnikove posamične spletne strani, če le-ta vsebuje podatke, ki so predstavljeni na podoben način kot pri imeniku. Pravna ocena takšne strani se ne more bistveno spremeniti, če je odvetnikovi spletni vizitki dodan logo, fotografija, načrt ulic, ki naj bi zainteresiranega pripeljal do pisarne, ipd.

Če nimamo pri roki naslova, kjer je elektronski odvetniški imenik, je možno odvetnika po internetu najti tudi z iskalnim programom. V januarju 1999 smo na ta način v Sloveniji našli eno samo spletno predstavitev. V tujini je treba seveda uporabiti ključne besede v ustreznem tujem jeziku. V Sloveniji najdemo odvetnike tudi na internetnih predstavitvah, seznamih, imenikih, ki niso vedno povezani z odvetništvom v ožjem pomenu (društva, liste arbitrov, seznam zastopnikov pri uradu za intelektualno lastnino, urniki brezplačnih svetovanj pri raznih organizacijah ipd.).

Odvetniški katalog  se od imenika razlikuje po tem, da vsebuje obsežnejše podatke o objavljenih odvetniški pisarnah (zlasti specializacije, posebne usposobljenosti in članstvo odvetnikov v drugih združenjih). Nekateri katalogi posebej priporočajo določene pisarne. Primeri:

Razlike med imeniki in katalogi bodo vedno manjše, saj bodo iz teh zbirk večinoma nastajali pravi katalogi. To je tudi za iskalca pravne pomoči najugodnejši razvoj.

Značilnosti odvetniških spletnih predstavitev po svetu
Iz poizvedb in spletnih predstavitev, ki smo jih našli po internetu, bi sklepali, da je tak način promocije dovoljen  v teh državah: ZDA, Kanada in Nemčija, Finska (http://www.ahola-sokka.fi/), Avstralija (<http://www.ozemail.com.au/~djlane/why_connect.htm> - na tem naslovu odvetnik opisuje razloge, zakaj naj bi pravnik delal po internetu), Južna Afrika (http://www.hofmeyr.co.za/), Rusija (http://www.aha.ru/~alan/eng/resume.htm), Poljska (http://www.complex.com.pl/~gierada/ang.html), Brazilija (http://www.unikey.com.br/users/denis/), Velika Britanija (http://www.macroberts.co.uk/), Irska (http://www.tomkins.ie/), Francija (http://www.argia.fr/lij/vs/cve.html), Danska (http://inet.uni2.dk/~para-vin/), Jordanija (http://www.abdin-lawfirm.com/), Indija (http://www.legal.com/ssranaco/), Norveška (http://www.foyen.no/eng-n.htm).

Na Hrvaškem odvetniška zbornica spletnega predstavljanja ne dovoljuje. V Luksemburgu uradno ni izrecne ureditve, toda neuradno Odvetniški svet smatra spletno stran kot promocijo, ki ni skladna s kodeksom etike. V Belgiji spletno predstavljanje izrecno ni dovoljeno. V Hong Kongu štejejo tudi spletno objavo med nedovoljeno reklamiranje in to uporabljajo precej zožujoče celo glede odvetniških imenikov. Takšno ureditev želijo prav v tem času spremeniti, saj jim britanski odvetniki po spletu neovirano konkurirajo in so se zaradi tega znašli v podrejenem položaju.

V nekaterih državah je položaj nejasen, ker odvetniške organizacije niso uspele reagirati na hiter razvoj interneta. Takšno stanje je npr. v Grčiji, kjer se nekaj pravnih pisarn že predstavlja po spletu, čeprav je tam, gledano pravno, vsako odvetnikovo reklamiranje nedovoljeno. Podobno je tudi v Bolgariji, kjer ugotavljajo, da kljub temu zoper spletno pojavljanje ni še nihče ugovarjal. Menijo, da takšno stanje ni v redu in da je treba spletno objavljanje izrecno dovoliti ali pa ga prepovedati.

Zadnja, redkejša skupina držav, je tista, kjer odvetnikova promocija izrecno sploh ni urejena;  v Čilu npr. vsako odvetnikovo reklamiranje spremljajo etični pomisleki, vendar o tem ni nobenih izrecnih pravil.

Podrobneje smo pogledali dve značilni ureditvi odvetništva, in sicer nemško in tisto v ZDA. Obe sta občutno liberalnejši od slovenske, pri čemer štejemo nemško kot možen vzor za preureditev slovenske.

Nemčija
Že v začetku leta 1997 so v Nemčiji ugotavljali, da odvetnikova spletna predstavitev sama po sebi ni v nasprotju s stanovskimi pravili. V nemških predpisih uporabljena izraza informirati in poučevati (unterrichten) sta gotovo ustreznejše izhodišče za odvetnikovo javno predstavitev, kot v Sloveniji uporabljen izraz reklama, ki že sam po sebi v povezavi z odvetnikom zveni “grešno”. Čeprav drugi oddelek odvetniškega poklicnega pravilnika  govori o odvetnikovem reklamiranju, vsebina § 6 - §10 precej jasno pojasni, da odvetnik sme širiti informacije o svojih storitvah in o sebi, če navedbe stvarno (objektivno) poučujejo o odvetniški službi. Vsebinsko in oblikovno morajo biti informacije stvarne in ne smejo biti usmerjene v pridobivanje posamičnih naročil. Dovoljene so brošure o odvetnikovi praksi, cirkularna pisma in druge primerjalne informacije. Število uradnih odvetniških specializacij (Fachanwaltsbezeichnung) je omejeno, prav tako njihov naziv in način pridobitve naziva (poseben Pravilnik o odvetniških strokah ). Ne glede na uradno specializacijo, sme odvetnik še dodatno navajati svoje posebne interese (Interessenschwerpunkte) in strokovne usmeritve (Tätigkeitsschwerpunkte). Posebno strokovno usmeritev mu na dokumentirano zahtevo priznajo po dveh letih dela na takšnem področju.

Odvetnik sme objaviti podatke o skupnem poklicnem delovanju družbenikov in o članstvu svoje pisarne v evropskih gospodarskih in interesnih združenjih. Dovoljene so skrajšane oznake odvetniških družb in njihovih povezav. V dopisnih glavah morajo biti kljub dogovorjeni okrajšani oznaki, navedena imena vseh družbenikov, pri čemer mora biti vsaj en priimek naveden v celoti. Če odvetnik vzdržuje več pisarn, morajo biti na pisemskem papirju navedeni vsi njihovi naslovi.

Nemški odvetnik v svojih informacijah ne sme navajati finančnih podatkov o svojem prometu in uspešnosti. Sme pa objaviti, kakšne pristojbine oz. časovne honorarje obračunava.

Na posamezne mandate ali stranke se sme sklicevati le v brošurah in drugih dovoljenih pisnih gradivih oz. na posebno povpraševanje. Stranka se mora s takšno objavo izrecno strinjati. Mandatov ali strank ni dovoljeno omenjati v oglasih, po internetu, radiu in televiziji. Odvetnik ne sme sodelovati pri reklamiranju, ki bi ga zanj opravljala tretja oseba, če tudi njemu samemu ni dovoljeno.

Za odvetnikovo reklamiranje načeloma velja tudi pravo nelojalne konkurence. Poudarjajo, da na položaj odvetnikove promocije ne vpliva dejstvo, da je njegov spletni strežnik v tretji državi.

Na svoji spletni strani deluje tudi nemška odvetniška zbornica (http://www.brak.de). Poglejmo zanimive dodatke, ki smo jih našli na različnih nemških odvetniških straneh:

V ZDA redko najdemo predstavitev, ki bi bila še v kakem drugem jeziku, v Nemčiji pa je pogost tudi drugi (angleški) ali tretji (evropski celinski) jezik. Najdemo še nekatere druge sestavine, za katere nismo prepričani, da so skladne z odvetniškim poklicnim pravilnikom. Očitno je, da se nemški odvetniki glede spletnih predstavitev zelo zgledujejo po ameriških in da odvetniška zbornica nima dovolj vpliva na tako množičen in hiter razvoj. Morda pa so spoznali, da se morajo v konkurenčnem soočenju prilagoditi prodornejšim Američanom. Izid utegne biti kmalu znan.

Nemški odvetniki so se pri preurejanju svojih poklicnih pravil nenehno primerjali z revizorji in z davčnimi svetovalci. Ti dve poklicni skupini imata namreč z odvetniki marsikaj skupnega (neodvisnost, etiko, reklamiranje, zaračunavanje honorarjev…).

ZDA
Čeprav so severnoameriški odvetniki izjemno prodorno vključeni v poslovanje po internetu, so še leta 1997 ugotavljali, da se veljavna poklicna etika ukvarja s tradicionalnimi oblikami promocije, premalo pa z internetom. Na zvezni ravni imajo v ZDA le vzorčne kodekse , osnovna ureditev pa velja po državah. A tudi to je postalo problematično zaradi globalne narave interneta. Nekatere zvezne države menijo, da je spletno nastopanje možno obravnavati po pravilih, ki veljajo za druge medije, nekatere pa so razvile podrobne postopke in pravila, ki veljajo posebej za internet. Prvi judikat o nedovoljenem odvetnikovem reklamiranju po internetu je bil izdan junija 1997 v državi Tennessee (zadeva Lawrence A. Canter; zaradi množične elektronske pošte je bil izrečen suspenz licence za eno leto).

Ker se odvetnikova licenca nanaša na eno ali več zveznih držav, je odvetnikovo nastopanje po internetu lahko sporno že znotraj ZDA, saj promocijo lahko enako spremljajo v kateri koli zvezni državi. Da bi se v tako zapletenih razmerah izognili možnim ugovorom, odvetnikom svetujejo, naj se izogibajo neposrednejšim predlogom za posle, naj promocijo usmerijo samo na pravnike in naj izrecno omenjajo, da njihova promocija ne velja za države, kjer bi bilo takšno nastopanje v nasprotju z lokalnimi pravili. Ugotavljajo, da vsa ta opozorila bolj malo upoštevajo . Reklamiranje oz. odvetnikovo promocijo obravnavajo kot eno od sestavin prepletenih razmerij, saj je negotova tudi zaupnost elektronskega poslovanja, nenehno je možno ugovarjati, da gre za nepooblaščeno prakticiranje v drugi državi, ipd. Tudi odvetniki uporabljajo znane internetne tehnične zvijače, da bi prikrili svoje reklamiranje.

Julija 1998 je ABA izdala posebno belo knjigo predvsem zaradi javne razprave o spremenjenih okoliščinah odvetnikovega reklamiranja v novem elektronskem okolju. Predlagane spremembe imajo več namenov: jasnejša navodila odvetnikom, boljše varstvo za odvetnikove stranke, nova pravila morajo biti skladna z ustavo in naj bi ohranjala dosedanje “monopolne” okvire odvetniške stroke.

Ne glede na to, v kateri državi bo odvetnikovo spletno nastopanje dovoljeno, lahko rečemo, da bodo predvidevali mehanizme, s katerimi bo možno takšno poslovanje nadzirati in preverjati. Ena od možnosti bo ta, da bo shranjevanje (arhiviranje) gradiv v zvezi z oglaševanjem in vzpostavljanjem elektronskih stikov s strankami vnaprej predpisano, druga pa deponiranje predpisanega gradiva pri odvetniški organizaciji. Oba pristopa že uporabljajo v ZDA.

Kodekse odvetniške etike zveznih držav in uradna mnenja v zvezi s promocijo najdemo tudi po internetu . Nekaj značilnih mnenj odvetniških organizacij (iz različnih zveznih držav):

Ameriški odvetniki se po elektronskih listah radi pohvalijo, da zastopajo določeno stranko, še zlasti, če so bili pri tem uspešni. Hkrati na svoji spletni strani ali v prilogi e-pošte objavijo tudi judikat, iz katerega je možno to razbrati. Njihove pravne pisarne/družbe so težko primerljive z evropskimi ali celo s slovenskimi, saj zaposlujejo tudi po več deset ali več sto sodelavcev. Ker je pri nekaterih organizacijskoposlovni in strokovni vidik dela po internetu izpeljan izjemno inovativno in prodorno, bi bilo prav, če bi si ogledali značilne podatke iz ameriških odvetniških spletnih predstavitev: Potrebne oz. dopustne sestavine spletne predstavitve v Sloveniji

Splošni podatki o odvetniški pisarni
Za javno nastopanje odvetniške družbe smiselno veljajo predpisi o gospodarskih družbah, kar npr. pomeni, da na spletni predstavitvi družbe ne bi smela manjkati polna oznaka odgovornosti družbenikov in označba, da gre za odvetniško pisarno (oznaka “o.p.” – 38. člen ZO). Objavljeni bi morali biti tudi drugi podatki, ki jih mora na svojih pisanjih objavljati družba (podatki o registrskem vpisu, davčna številka ipd.). Ker je po zakonu predpisana neomejena osebna odgovornost družbenikov, bi morala biti na spletni strani objavljena imena vseh družbenikov in ne le nekaterih.

Število odvetnikov in število vseh zaposlenih v pisarni je pri večjih pisarnah pomemben konkurenčni podatek. Ker odvetniški kandidat in pripravnik v Sloveniji ne smeta samostojno in v svojem imenu opravljati odvetniškega poklica, bi bila vsakršna samostojna spletna predstavitev temu nasprotna. Zaradi takšne, časovno omejene vloge bi bilo tudi njuno osebno pojavljanje na predstavitvi pisarne neprimerno (razen v okviru podatka o številu strokovnih sodelavcev pisarne).

Objavljeni sedež mora biti tisti, ki je prijavljen pri Odvetniški zbornici. Spletno objavljeni naslov sedeža nekoliko relativizira zakonsko določbo, da podružnica odvetniške pisarne ni dovoljena. Spletna predstavitev namreč pomeni, da je odvetnik s svojo ponudbo prisoten kjer koli po svetu; še zlasti, če je predstavitev večjezična. Če je odvetnikov elektronski naslov pridobljen v tujini, kar v prihodnje ne bo nič nenavadnega, to ne pomeni, da ima odvetnik pisarno v državi svojega naslova. Spletna stran je še zlasti koristna, če se odvetnikova pisarna preseli, saj je lahko na spletu dalj časa objavljeno sporočilo o novem naslovu.

Če je spletna predstavitev dovoljena, sme odvetnik spletni naslov objaviti na svojih pisanjih, na posetnici ipd. Med začasno prepovedjo odvetniškega poklica, dela ali prakse (63. čl. ZO) bi moral odvetnik svojo spletno predstavitev odstraniti, oz., če je izvedljivo,  zadržati zgolj tisti del, ki ne kaže na opravljanje odvetniškega dela.

Po nemški praksi je na spletni strani dovoljen splošen opis odvetnikovega dosedanjega dela in njegov življenjepis. Prav tako je dopustna odvetnikova fotografija, fotografija njegove pisarne, fotografija kraja, v katerem je njegova pisarna, kartografska ponazoritev lege pisarne. Vsi ti dodatki pa niso dovoljeni, če oblikovno in vsebinsko kažejo na hvalisanje, če usmerjeno merijo na pridobivanje nove stranke.

Referenčni seznami mandatov in strank so težko izvedljivi, ker se mora z vsako objavo strinjati stranka, ki naj bi bila navedena. Če je ta pogoj izpolnjen, je referenčna lista po nemškem pravu dovoljena tudi na spletni strani.

Opis posebnega znanja in usposobljenosti
Odvzeti odvetniku možnost, da bi ustrezno predstavil svoje znanje, ki ga ločuje od drugih kolegov, je podobno, kot če bi avtomehaničnim delavnicam prepovedali navajati, za katere znamke avtomobilov so specializirani. Ponujeno znanje je dovoljeno področje tekmovanja med odvetniki. Kako pa naj bi iskalci pravne pomoči za to znanje zvedeli, če se ne bi smelo ustrezno predstavljati v javnosti? Gre torej za znanja in usposobljenosti, ki si jih je odvetnik pridobil z dodatnim usposabljanjem ali z daljšo prakso na določenem področju.

Brez dvoma je dovoljeno objaviti, da ima odvetnik status odvetnika-specialista, ki mu ga je priznala zbornica, saj zakon to izrecno dopušča (33. in 34. čl. ZO).

Sklicevanje na znanje tujega jezika je pri odvetniku treba povezati z vsebino njegovega dela: na to znanje naj bi se odvetnik skliceval le, če je zmožen stranki v tem jeziku strokovno zanesljivo svetovati in opisati stališče glede njenih splošnih pravnih položajev .

Po nemški praksi sme odvetnik navajati svoje izkazane posebne poklicne/strokovne usposobljenosti, kot npr. arhitekt, davčni svetovalec, revizor, patentni strokovnjak. Ni pa dovoljeno navajati prejšnjih položajev ali služb, ki bi utegnile pri stranki povzročiti zmoto ali napačno predstavo o vplivnosti odvetnika (npr. navajanje, da je bil nekdaj sodnik).

Objavljanje pravnih besedil, judikatov, predpisov ipd.
Odvetnik naj bi na spletni strani smel objavljati besedila predpisov in pravil. To bo storil, če takšna objava podpira njegovo strokovno usmeritev, če s tem širi pravilne pravne informacije ipd. Dokler v Sloveniji ne bo uveljavljene dolžnosti, da država vse pravne informacije (zlasti predpise) ponuja brezplačno in neposredno v elektronski obliki, bodo to morali početi drugi. Zakaj ne bi česa takšnega v povezavi s predstavitvijo svoje strokovne usmeritve, mogel storiti tudi odvetnik, in sicer neposredno v obliki besedila ali pa v obliki specializirane zbirke hipertekstnih povezav (čistih ali komentiranih)? Objavljanje besedila predpisa je seveda odgovorno početje, saj bi napaka v objavi pomenila zavajanje, zato bi morala biti takšna objava ustrezno zavarovana z vidnim opozorilom glede avtentičnosti. Tudi objavljeni pridržek pa odvetnika ne bi odvezal odgovornosti, če bi bila v objavi groba, očitna pomanjkljivost.

Če že odvetniška zbornica elektronsko ne objavi kodeksa poklicne etike, zakaj tega ne bi smel storiti odvetnik? Saj so ta pravila sestavina pravne varnosti vseh, ki uporabljajo sistem odvetniške pravne pomoči.

Ameriški odvetniki po elektronski poti radi objavljajo judikate v zadevah, kjer so “zmagovito” sodelovali. Ali ne bi mogel kaj takega početi tudi slovenski odvetnik? Menimo, da zgolj objava judikatov določenega pravnega področja ipd., ne da bi vsebovala komentar o udeležbi določenega odvetnika, ne bi smela biti sporna. To naj bi veljalo tudi za povzetke judikatov, ki bi jih izdelal sam odvetnik. Povzetke bi moral seveda označiti kot takšne in poskrbeti, da v njih ne bi bilo zavajajočih netočnosti. Vsak povzetek judikata je namreč deloma subjektiven, vendar ne bi mogli trditi, da bi bila vsaka takšna odvetnikova objava neobjektivna že zgolj zaradi same narave povzetka in, da bi bila že zaradi tega v nasprotju z etiko odvetnikovega javnega predstavljanja.

Ne vidimo zadržkov, da odvetnik ne bi omenjal, da je v zadevah objavljenih judikatov nastopal kot zastopnik ene od strani, navajanje zgolj “zmagovitih” judikatov pa bi bilo blizu neetičnemu hvalisanju. Še zlasti zato, ker ima uspeh v sporu pogosto več obrazov oz. gre le za delno zmago zahtevka.

Podatki o dovoljenem udejstvovanju
Ob odvetniškem poklicu se odvetnik lahko poklicno ukvarja tudi z znanstvenim delom (21. čl. ZO). Torej ne more biti zadržka, če bi odvetnik na spletni strani predstavljal tudi svoje nepoklicno znanstveno delovanje.

Odvetnik se sme ob svojem poklicu ukvarjati tudi s pedagoškim, umetniškim ali publicističnim delom (21. čl. ZO); bodisi poklicno ali nepoklicno. Takšno delo bi lahko na svoji spletni strani neposredno predstavljal ali pa povezoval na druge svoje predstavitve.

Po točki 12 kodeksa OZS bi bilo nezdružljivo z odvetništvom, če bi odvetnik prek spletne strani napeljeval komercialne dejavnosti, če bi delo svoje pisarne združeval z neodvetniško dejavnostjo. Nezdružljiva pa bi bila tudi vsebina, ki bi utegnila škodovati odvetnikovemu ugledu osebno ali ugledu odvetništva nasploh. Škodljiv učinek je na spletni strani lahko povzročen tudi posredno – s povezovanjem na sporne vsebine.

Odvetnik lahko opravlja posle stečajnega oz. likvidacijskega upravitelja in je lahko član upravnih odborov družb. V takšnih vlogah lahko pride do spornega spletnega povezovanja. Odvetnik se s svoje strani ne bi smel povezovati s stranjo organizacije, kjer kot odvetnik deluje, saj po kodeksu OZS št. 45 pri tem ne sme uporabljati naziva odvetnik, niti ne sme uporabljati svojega žiga. Sporno bi bilo tudi povezovanje omenjene organizacije k odvetniku ali navajanje odvetnikovega statusa na spletni predstavitvi organizacije.

Omejitve glede spletnega oblikovanja
Osebna odvetnikova pojavnost, ureditev njegovih prostorov in način njegovega dela mora ustrezati vlogi odvetnikovega poklica. Te pojavnosti so v primerjavi z mnogimi drugimi poklici strožje omejene in mora zanje poskrbeti odvetnik sam. Ko torej oblikuje ali naroča spletno predstavitev, mora paziti, da predstavitev ne bo nedostojna, kričava, kramarska, neokusna, hvalisava ipd. Za slog odvetnikove spletne predstavitve so kot pomoč uporabna načela 20. kodeksa OZS, ki govori o odvetnikovih vlogah. Ta načela so: vestna obrazložitev, dejanska in pravna utemeljitev, stvarnost, strpnost, jedrnatost, izčrpnost, temeljitost, vestnost, razumljivost. Z odstopanjem od takšnih načel bi se odvetnik približeval možnosti, da bo njegova predstavitev sporna.

Po mnenju nemške prakse odvetnik za svojo prestavitev ne sme uporabiti glasbe in posnetkov videa, razen če gre za konkretno in neposredno povezavo s prikazom pisarne.

Knjiga gostov je lahko mejni primer in jo po nemški praksi dovoljujejo, če je ob vpisnem mestu vidno napisano, da se vpis gosta šteje zgolj kot zaprosilo za informativno brošuro ali gre za kak podoben, vnaprej opredeljen namen. Dovoljeno bi bilo npr. šteti, da vpisani obiskovalec želi vzpostaviti z odvetnikom stik po elektronski pošti.

Pregledali smo precej odvetniških predstavitev in vse so se prikazovale razmeroma hitro. Nekatere pa so bile tako počasne, da jih “ne bi počakali”, če jih ne bi potrebovali za ta prispevek. Pouk iz tega spoznanja je, da je treba odvetnikovo predstavitev dobro preskusiti in jo po potrebi razbremeniti oblikovalskih ali drugih prijemov, ki bi prikazovanje pretirano upočasnjevali.

Zbirka spletnih povezav
To je običajna sestavina odvetnikove spletne predstavitve. Po nemški praksi niso dovoljene hipertekstne povezave, ki vsebinsko ne bi imele zveze z odvetnikovim delom, ali povezave z igrami na srečo ali z virtualnimi umetniškimi razstavami.

Pogoste so povezave na tele vsebine: odvetniška in pravniška združenja (društva, zbornice), vladne/državne ustanove, gospodarske zbornice, pravne knjižnice in zbirke splošnih ali posebnih pravnih povezav, ki spadajo v delovno področje pisarne.

Možne analogije z drugimi poklici
Razvoj spletnega objavljanja je zanimivo spremljati tudi pri drugih poklicih, ki imajo pri promociji podobne omejitve kot odvetniki. V nemškem judikatu iz leta 1997  beremo, da internetna predstavitev sama po sebi ne pomeni privabljanja posamičnih strank, kar bi bilo v nasprotju s poklicnimi pravili davčnega svetovalca. Na spletni strani je dovoljeno postaviti hipertekstni napis “Povratne informacije – pišite mi”.

Nemški zobozdravnik se sme predstaviti po internetu, tako kot se sme univerza . Dovoljene meje pa presega spletna “knjiga gostov” (neposredno pridobivanje strank) in prikazana navidezna razstava slik (predstavitev presega stvarno obveščanje o dejavnosti). Zanimivo je, da poklicni pravilnik zvezne dežele, iz katere je omenjeni zobozdravnik, prepoveduje vsako reklamiranje zobozdravnikov. Čeprav strokovna zobozdravniška združenja še niso sprejela smernic glede predstavljanja po internetu, je sodišče pritrdilo, da se zobozdravnik sme predstaviti po internetu. Pri tem je bilo ocenjeno kot nedovoljeno, da je na svoji spletni strani omenjal ščetke, kreme in pripomočke, ki jih priporoča kot zdravnik.

Vidimo, da se stanovska pravila poklicev, ki se smejo promovirati le v omejeni obliki, z zamudo odzivajo na izzive interneta. Negotova in redka je tudi sodna praksa. Rešitve v takšnih poklicih bodo vplivale tudi na spletno predstavljanje odvetnikov (in obratno).

Sklep in predlogi
Na začetku sestavka predlagana vsebina 21. člena ZO, da “Odvetnik sme reklamirati svojo dejavnost na način, ki je dovoljen”, bi ustvarjalno spodbudila slovenske odvetnike, odvetniško zbornico pa prisilila, da bi se odločneje spoprijela s pozitivnimi opredelitvami dovoljenih oblik promocijskega nastopanja slovenskega odvetnika. Še preprosteje bi bilo, če bi se zakon znebil besede reklamiranje, ki ima v povezavi z odvetnikom slabšalen prizvok, in raje pritrdilno naštel primere dovoljenega obveščanja javnosti o odvetnikovem delu. Prepričani smo, da bo torej treba zakon in prakso slovenske odvetniške zbornice prilagoditi ureditvi v drugih evropskih državah in še širše. Ne glede na veljavni 21. člen ZO bi odvetniška zbornica lahko takoj določila dopustne okvire odvetnikovega predstavljanja po interneta.

V prispevku smo se tolikokrat sklicevali na nemško ureditev in prakso, da je bralcu najbrž že očitno, da se zavzemamo za podobne pristope tudi v Sloveniji. Pri tem ne vidimo bistvenih zadržkov. Pravno civilizacijsko, kulturno in kmalu tudi državnopolitično gre za zelo soroden prostor, po katerem se lahko glede ureditve odvetništva mirno zgledujemo. Odraža tudi primerno zadržanost do pretirane komercializacije odvetništva v ZDA, za katero pa še ni povsem jasno, koliko bo vplivala na evropsko ureditev. Pri razmerju med ZDA in Evropo gre pravzaprav za podobno konkurenčno neusklajenost, kot se trenutno kaže npr. med nemško in slovensko ureditvijo promocije odvetnika.

Odvetnik ni le “pravosodni delavec”, je tudi obdavčena dejavnost, ki se bo v bližnjih letih srečala z evropsko in globalno konkurenco. Le-ta pa ima praviloma precej drugačno predstavo o javni promociji odvetnika. Ogledamo si jo lahko kar po internetu. Preurediti je torej treba pravne in etične okvire predstavljanja slovenskega odvetnika v javnosti. To bo priložnost, da se bosta odvetnikova samopredstavitvena slika in predstava, ki jo ima o odvetniškem poklicu javnost, približali dejanski stvarnosti .

Niti Zakon o odvetništvu niti kodeks etike se naj ne bi podrobneje ukvarjala s pravili glede promocije odvetnika po internetu. Vseh primerov, ki se bodo pojavljali v prihodnosti, ni možno predvideti. Zlasti predpisovanje rešitev v povezavi z internetom, bi zaradi burnega razvoja imelo nepredvidljive in razvojno omejujoče učinke. Zakon bi torej javno predstavitev odvetnika moral dovoliti, kodeks in še zlasti Odvetniška zbornica pa bi morala razvoj skrbno spremljati in ga sproti usmerjati. Nekatere možne pristope iz drugih držav smo že omenili.


Opombe:
1 Mnogi viri iz te razprave so navedeni v obliki internetnega naslova. Če jih bo želel bralec obiskati, bo bolje, če bo to besedilo poiskal na avtorjevem spletnem naslovu: http://www2.arnes.si/~rzjtopl/index.htm. Tam zadostuje miškin klik na naslov in torej dolgega naslova ni treba pretipkavati.
2 Na ta vidik opozarja tudi  K.Plauštajner v zapisu Etični izzivi slovenskemu odvetništvu, Pravna praksa 12/98, Priloga, str. I.
3 V Sloveniji manjka temeljita raziskava o informacijski opremljenosti odvetniških pisarn, o njihovem elektronskem poslovanju in pričakovanju odvetnikov v zvezi s tem. V ZDA je bila podobna raziskava narejena leta 1996 (National Law Journal), v Nemčiji pa leta 1997, kjer so zajeli večje odvetniške družbe. O teh raziskavah poročajo na naslovu http://www.beck.de/njw-cor.
4 ........ opombe še urejam ........
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
 
Na vrh  
 
Na uvodno stran
Pravna informatika
Elektronsko podpisovanje
Elektronski pravni viri
Poklicno - osebno