Elektronsko podpisovanje

mag. Janez Toplišek

LASTNOROČNI PODPIS
in njegov vpliv na elektronsko sporočanje

1. UVOD

2. POJEM PODPISA
2.1 Podpis v predpisih
2.2 Dogovorjeni pojem podpisa
2.3 Lastnoročnost

3. FUNKCIJA PODPISA IN NJEGOV PRAVNI POMEN
3.1 Pravna sporočilnost lastnoročnega podpisa
3.2 Simbolni in preneseni pomen besede podpis
3.3 Pravne funkcije podpisa
3.4 Podpis in istovetnost podpisnika

4. LASTNOROČNI PODPIS V PRAVNIH RAZMERJIH
4.1 Obligacijska razmerja
4.2 Pravni postopki
4.3 Delovanje javnih služb in državnih organov
4.4 Druga pravna ali mejna razmerja

5. POJAVNE OBLIKE LASTNOROČNEGA PODPISA NA LISTINAH
5.1 Položaj lastnoročnega podpisa
5.2 Več podpisov hkrati
5.3 Dodatki k podpisu
5.4 Parafa
5.5 Podpisovanje z znakom
5.6 Faksimile
5.7 Navedba imena kot podpis
5.8 Podpis na dvojniku
5.9 Sporočilo brez podpisa in odklonjeni podpis

6. PODPIS NA TELEGRAMU, TELEKSU IN TELEFAKSU
6.1 Telegram oz. teleks
6.2 Telefaks

7. DEPONIRANJE IN OVERJANJE PODPISA
7.1 Deponiranje podpisa
7.2 Notarizacija

8. PODPIS IN OBLIČNOST

9. (NE)ZANESLJIVOST LASTNOROČNEGA PODPISA

10. SKLEP

1. UVOD

Lastnoročni podpis se uporablja na papirju (ali na nosilcu podobne namembnosti). Brez pomoči posebne tehnologije omogoča neposredno zaznavo osebe-podpisnika in povezavo podpisnika z vsebino izjave njegove volje. Prejemnik podpisane listine ima občutek, da gre za pristno osebo podpisnika, vsebino in podpis, čeprav podpis sam po sebi še ni popoln dokaz za ta dejstva. Drugačno mnenje mora utemeljevati tisti, ki o lastnoročnem podpisu dvomi (dokazno breme ni na strani podpisnika). Čeprav se raba lastnoročnega podpisa opira na tako trdno zaupanje, pa v poslovnih odnosih sam po sebi še ne dokazuje istovetnosti podpisnika oz. njegove bonitete. Poslovni partner mora ta dejstva ugotavljati iz vseh okoliščin poslovnega razmerja.

Tudi v Sloveniji se v čedalje večji meri srečujemo z elektronskim poslovanjem, tj. načinom dela, pri katerem je "listina" (sporočilo) v določenem trenutku v elektronski obliki. V popolnoma elektronskem poslovanju sporočilo nima svojega papirnega dvojnika ali pa ga dobimo šele, če elektronsko sporočilo izpišemo na papir. Lastnoročnega podpisa v elektronski "listini" v celoti ni mogoče nadomestiti z elektronskim, a nekaterih funkcij lastnoročnega podpisa tudi na elektronski listini ne smemo prezreti. Nekatere klasične pravne funkcije lastnoročnega podpisa so v sodobnem poslovanju vprašljive. Vsestransko jih lahko pojasnimo šele, ko celovito spoznamo vlogo lastnoročnega podpisa v okviru papirnega poslovanja. Preveriti moramo obstoječe pravne inštitute, če glede lastnoročnega podpisa in obličnosti še ustrezajo potrebam sodobnega poslovanja. Tu je priložnost za prenovo pravnega inštituta lastnoročnega podpisa in za prenovo nekaterih oblik pravnega poslovanja.

Za uvajanje elektronskega podpisa je preučevanje lastnoročnega podpisa zanimivo iz dveh razlogov:

Spoznati je treba neizogibne naloge, ki jih opravlja določena vrsta podpisa zato, da bi le-te lažje izpeljali skozi elektronski podpis;

ker je lastnoročni podpis v poslovnih običajih, sodni praksi in deloma tudi že v novih predpisih, v tolikšni meri "načet" pravni inštitut, je iz zbranih izjem že mogoče ugotavljati, kako se bo podpisovanje razvijalo v prihodnosti oziroma bo možno podobnosti uporabiti tudi pri elektronskem poslovanju. Tudi v anglo-ameriškem pravu ugotavljajo, da se razvoj pravne obličnosti oddaljuje od formalne zahtevnosti. Omenjajo zlasti upadanje pomena žiga in dejstvo, da podpis postaja le znak za potrditev pristnosti pisanja, pa tudi to, da so se pojavili številni primeri izjem, ki jih je izpeljala sodna praksa (teorija realizacije, ublažitev posledic neizpolnjene oblike itd.). V to smer gredo tudi najnovejše spremembe Enotnega trgovinskega zakonika (UCC [ 1 ]); v njem naj bi občutno zmanjšali zahteve glede pisnosti poslov: odpravili naj bi večino omejitev, imenovanih "Statute of Frauds". To so 300 let stara pravila o obvezni pisni obliki.

2. POJEM PODPISA

Splošne opredelitve lastnoročnega podpisa skušajo zajeti vse možne primere in oblike podpisovanja; tako naj bi si lažje predstavljali, kaj je podpis. O tem piše npr. Black's (1990, str.1381): "Dejanje, s katerim se zapiše neko ime na konec listine zaradi potrditve njene veljavnosti. Podpis je lahko napisan ročno, natisnjen, vtisnjen, natipkan, vgraviran, fotografiran, izrezan iz ene listine in dodan drugi; litografiran podpis, ki ga na listino odtisne stranka, je zadosten za namen podpisa... Zadosten je katerikoli znak, simbol ali sredstvo, ki si ga nekdo izbere zato, da ga le-ta predstavlja."

Za poslovno prakso je zanimiva opredelitev, ki jo najdemo v paragrafu §1-201(39) ameriškega trgovinskega zakonika (UCC 1994, 36 in 41): "Podpisan" zajema katerikoli znak, ki ga stranka izvede ali sprejme z namenom, da potrdi pristnost listine. Komentar te določbe poudarja, da ni potreben celoten podpis. Avtentifikacija je lahko tiskana, odtisnjena ali pisna; lahko je s parafom ali s prstnim odtisom. Lahko je na katerem koli delu dokumenta in v nekaterih primerih jo najdemo celo v glavi dopisa ali računa. Ni mogoče izdelati dokončnega kataloga možnih avtentifikacij; sodišča morajo pri obravnavanju teh zadev uporabiti zdravo pamet in poslovno prakso. Vedno ostaja vprašanje, ali je stranka znak izvedla ali sprejela z namenom, da bi potrdila pristnost listine."

Zanimivo je, da znani nemški pravni slovar (Creifelds 1994, 1238) nima samostojno obdelanega gesla podpis. Uporabnika napoti, naj si ogleda geslo o obliki/obličnosti, tam pa je v okviru pisne oblike (str. 431) nekaj pojasnil, ki so večinoma povzeta iz nemškega civilnega zakonika (BGB). Podpis mora načeloma vsebovati priimek (okrajšave, kot npr. parafa, ne zadostujejo; ime, psevdonim ali podobno zadoščajo le izjemoma, npr. pri zadostni določnosti oporoke). "Podpis mora imeti individualne poteze, ni pa nujno, da je čitljiv; biti mora lastnoročen; ne zadošča mehanično razmnoževanje (faksimilni žig), posredovanje podpisa s telegramom, teleksom ali telefaksom ne zadostuje, razen, če predpisi dopuščajo izjemo (npr. pri izdaji nekaterih vrednotnic). Podpis mora biti dan - tako kot dobesedno izhaja iz besede - praviloma pod zapis besedila, to pomeni, da mora kriti njegovo vsebino (razen če pravni običaji ne dopuščajo česa drugega)... Bianko podpis (podpis, preden je listina v celoti izpolnjena) ni izključen; takoj ko je besedilo nad podpisom zapolnjeno, je zadovoljeno zahtevani pisnosti...". V tem slovarju so opredelitve tako toge, da jih je celo papirno poslovanje v veliki meri že preseglo.

Zelo široka in za elektronsko poslovanje uporabna je označitev podpisa nekega azijskega avtorja: "Če predpis ne določa drugače, je podpis katerikoli znak kjerkoli v listini, ki meri na osebo, katere namen je, da bi bila vezana s podpisom" [ 2 ]. V obrazložitvi neke nemške sodbe (NJW 1994/1, 55) najdemo opredelitev podpisa, ki naj bi bila podprta tudi s številnimi odločitvami sodišč v Nemčiji:

"Kaj je treba razumeti pod pojmom "podpis", izhaja iz jezikovne rabe in iz namena predpisa, ki določa obliko. Po njiju predstavlja podpis tvorbo iz črk običajne pisave, ki pa ni nujno čitljiva. Zahtevano in tudi zadovoljivo pa je,
-da so podane zadostno prepoznavne individualne poteze enkratne pisave, ki predstavljajo istovetnost podpisnika,
-da predstavljajo izvedbo imena in
-da je prepoznaven namen podpisati se s polnim imenom.

Ročni znaki, ki prav tako ponazarjajo črke, kot tudi podpisi z zaporedjem črk, ki prepoznavno kažejo na zavest in namen podpisati se z okrajšavo imena, ne predstavljajo oblikovno veljavnega podpisa."

Neenotne pa so sodne odločitve glede podpisa, pri katerem so čitljive samo nekatere črke v podpisu (ibid.).

Pri podpisovanju za organizacijo podpisnik - fizična oseba - izraža voljo pravne osebe. "Pri podpisovanju gre za izjavo volje organov družbe, ki jo izrazi s podpisom zastopnik oz. pooblaščenec družbe" (ZGD 1993, 237).

2.1 Podpis v predpisih

Čeprav je podpis včasih posledica navade, običajev ali trenutnega občutka za pravne, moralne in podobne okoliščine kakega primera, pa so pomembne zlasti omembe podpisa v predpisih. V predpisu namreč omenjeni podpis vedno vsebuje večje ali manjše pravne posledice za listino, ki je predmet podpisovanja. Te posledice so praviloma neposredno razvidne iz določbe, ki podpis omenja, ali pa iz smisla predpisa. Največkrat je v predpisih omenjeno, da mora nekdo nekaj podpisati. Redkejše so določbe o tem, kje mora stati podpis, kako mora biti izpeljan oziroma kateri podpis ni sprejemljiv, ali je možno izbirati določeno vrsto podpisa (več o tem v pogl. o pojavnih oblikah podpisa), kakšne so posledice neustreznega ali manjkajočega podpisa ipd. V predpisih ne bomo našli splošno veljavne opredelitve podpisa, najdemo pa opredelitve, napotke, prepovedi, ki se nanašajo nanj v konkretnem obravnavanem primeru. Za potrebe te raziskave smo s pomočjo računalnika temeljiteje pregledali dve nacionalni zakonodaji (iskani pojmi: podpis-, podpiš-; signature, signed), in sicer:

1. veljavne slovenske predpise iz računalniške zbirke polnih besedil firme IUS-SOFTWARE (Ljubljana); uporabili smo njihov lastni poizvedovalni program (našli smo 199 zanimivih primerov);

2. letno izdajo predpisov zvezne administracije ZDA (CFR: Code of Federal Regulations), ki smo jo pregledali na CD-ju z urejevalnikom besedil. Našli smo 207 zanimivih omemb podpisa (izpisano na 28 straneh; vir citiran kot CFR-SIG 1995).

Iz primerjave obeh zakonodaj lahko povzamemo, da je v slovenskem pravnem jeziku beseda podpis dejansko sopomenka za lastnoročni podpis, saj se lastnoročnost skorajda ne omenja; v ameriških predpisih najdemo vsaj deset izrazov za "lastnoročen", mnogi med njimi so starinski ali pa nenatančni. Glede na to, da je podpis oblikovni ne pa tudi vsebinski element dejanja, najdemo razmeroma veliko omemb v izvedbenih predpisih, najpogosteje pa takrat, ko gre za:
* povečano odgovornost (npr. certifikate, dovoljenja, energetiko, letalski promet);
* občutljiva osebna stanja (npr. državljanstvo, tujce, področje varovanja osebnih podatkov);
* za postopke, pomembne za državo (npr. carine, varovanje države ali udeležencev postopka, sodne, upravne in podobne postopke, davčne zadeve, imigracijske zadeve);
* varnost poslovanja (npr. banke, vrednostne papirje, vojaške zadeve).

Gotovo ni treba razmišljati o ustrezni elektronski rešitvi prav vsakega podpisa, ki se omenja v predpisih, saj elektronsko poslovanje ne bo zajelo prav vseh primerov podpisovanja. V predpisih smo našli številne primere, ki opredeljujejo namen, učinek, veljavnost/neveljavnost podpisa in raznih izvedbenih posebnosti. Primeri:

• Prijaviteljev podpis je dokaz, da se prijavitelj zaveda vsebine prijave (podpis pod kazensko odgovornostjo - "under penalty of perjury").
• Podpis potrjuje, da so podatki/trditve spoznani za pravilne in da niso bile dane napačne, zavajajoče trditve.
• Vsak podpis na ponudbi se šteje kot potrditev, da je podpisnik odgovorna oseba/pooblaščena oseba.
• Obsežen opis učinka podpisa (effect of signing a document): s podpisom dokumenta stranka potrjuje, da je dokument prebrala in da je le-ta - upoštevajoč poizvedbe, poznavanje, informacije in mnenja - skladen s temi pravili, krit z obstoječim zakonom in da ni nerazumno ali čezmerno obremenjujoč, da ne škoduje nobeni osebi, ne bo povzročil nepotrebnih zamud, ne bo povzročil nepotrebnega povečanja stroškov ali kakšnih drugih neustreznih posledic.
• Podpis povzroči zakonito domnevo (prima facie evidence): za podpis osebe na davčni izjavi se domneva, da ga je dala pooblaščena oseba.
• Podpisani zapisnik o sporazumu strank ima moč sodne poravnave (251.c člen Zakona o izvršilnem postopku).
• Vloga, ki ni pravilno podpisana, ne bo upoštevana kot veljavna prijava...
• Prodajalec ne sme izposlovati kupčevega podpisa na menici, ne da bi mu razkril bistvenih okoliščin posla.
• Hlinjen/lažen dokument: če ni podpisan ali je podpisan z namenom, da bi se obšel namen tega predpisa...
• Če podpisnik vloge ne podpiše takoj, potem ko je bil opozorjen zaradi opuščenega podpisa, se vloga ne bo obravnavala.
• Nepravilen je podpis (ki ga mora vložnik popraviti), če ga je naredila nepooblaščena oseba, če je podpis spremenjen, nečitljiv ali domnevno nepristen...
• Izjava namesto podpisa: če davčni zavezanec ne more dobiti podpisa od obdarovanca, mora priložiti izjavo s podrobnim pojasnilom, zakaj podpisa ni bilo mogoče dobiti.
• Zaporedno obravnavan podpis: če gre podpisana finančna listina v obravnavi skozi več organizacij/instanc, se določi, katera med njimi je odgovorna, če na listini ni podpisa oz. če je ponarejen.
• Nepooblaščen podpis je tisti, ki je bil narejen brez dejanske, vsebovane ali razvidne pristojnosti in zajema tudi ponareditev (UCC §1-201(43).
• Domneva o ponarejenem podpisu: lahko je pristen, vendar je izveden v nasprotju s pravili (bančno poslovanje).
• Podpis mora biti izveden v enaki obliki kot ob prvem poslu/dejanju (poroštvo - cesija); odstopanje je dovoljeno le, če je bila v prvem podpisu napaka ali pa je bil priimek kasneje spremenjen (poroka).
• Izpodbijanje spornega podpisa: obdolženi podpisnik mora zagotoviti pet vzorcev svojega podpisa, od katerih morata biti dva iz obdobja enega leta pred datumom spornega podpisa ali po njem.
• Bona fide podpis: če je vložnik, potem ko je sestavil vlogo, umrl, lahko vlogo odda druga oseba, če je na njej "dobroveren podpis".
• Podpis je lahko sestavina kaznivega dejanja - pri ponareditvi ali uničenju uradne/poslovne/druge listine (240., 257. in 265. člen KZ).
• Zakon lahko določa za podpis pogodbe poprejšnje soglasje nekega organa. (To je pogoj in ne posebna oblika podpisa).
• Podpisana vloga subjekta podatkov...je zadosten dokaz istovetnosti prosilca, razen če upravitelj sistema utemeljeno meni, da mora zahtevati notariziran ali potrjen dokaz istovetnosti prosilca (iskanje zaupnih podatkov; CFR-SIG, 1).
• Posameznikov podpis na davčni prijavi, na poročilu ali drugem dokumentu je dokaz prima facie za vse namene, zaradi katerih je bila davčna prijava, poročilo ali drug dokument dejansko podpisan (CFR-SIG, 22).
  

2.2 Dogovorjeni pojem podpisa

Kadar udeleženci pravnega prometa niso vezani na predpisano vsebino ali obliko podpisa, lahko sami določijo, kdaj in kako se bodo podpisovali. Pri tem vsak udeleženec v podpisu išče svoj motiv varstva. Tako npr. ameriški vzorčni sporazum o elektronskem plačevanju (ABA EPA 1992, Sekcija 6) namenoma ne omenja podpisa, saj dopušča, da stranke v svoje plačilne sporazume vključijo kot podpis kakršnekoli podatke, ki naj bi delovali kot podpis (data intended as a signature). Komentar sporazuma pojasnjuje, da (1) se s tem želijo izogniti pogosto jalovi razpravi o "pravni" opredelitvi podpisa; (2) ugotavljajo, da se med različnimi praktičnimi rešitvami in različnimi pravnimi vejami definicije podpisa precej razlikujejo; [ 3 ] zato želijo hkrati doseči nepristranskost in to, da bodo zajeli vse možne funkcije podpisa. Stranke lahko po svoji volji nadomestijo ustrezno pravno opredelitev podpisa.

V notranjih aktih (pravilih) organizacij najdemo podpise, ki imajo pomen dogovorjenega podpisa, in take, ki so le izvedba podpisa, predpisanega z zunanjo normo. Značilne določbe o tem najdemo v knjigovodsko/računovodskih pravilih.

2.3 Lastnoročnost

Beseda "lastnoročen" označuje povezavo med zapisom podpisa (skriptura) in med osebo, ki podpis naredi (Holzhauer 1973, 8). Kadar je predpisano, da je treba nekaj podpisati, to samo po sebi še ne pomeni, da je nujen lastnoročni podpis, čeprav iz smisla slovenske zakonodaje največkrat izhaja, da se podpis običajno uporablja kot sopomenka za "lastnoročni podpis". V ameriški zakonodaji najdemo celo paleto izrazov za lastnoročni podpis, med njimi so tudi tehnološko zastareli (sign in ink) in se zato uporabljajo v prenesenem pomenu, nekateri izrazi pa niso povsem natančni (legal signature, original signature, personal signature...). Izrazi, ki izrecno omenjajo lastnoročnost, so neposredna ovira pri uvajanju elektronskega podpisa, medtem ko je pri podpisu brez drugih dodatkov možno tolmačiti, da je lahko podpis izveden v kakršnikoli obliki, ki zadovoljuje pravno vlogo konkretnega podpisa.

Včasih je lastnoročnost razširjena še na dodatke ob podpisu: npr. datum podpisa, dodano ime in priimek s tiskanimi črkami, lastnoročno napisana in podpisana oporoka. Te primere bi pravno lahko imenovali kvalificirana lastnoročnost. Sem lahko štejemo tudi podpis vpričo notarja (41. člen zakona o notariatu).

Ker je v praksi nujno potrebna hitrost/učinkovitost poslovanja, prihaja do odstopanja od stroge lastnoročnosti: v postopkih v zvezi s patenti in blagovnimi znamkami so izrecno dovoljene tudi vloge po telefaksu in na podoben način (ZDA), čeprav je prav za te postopke sicer značilno zelo formalistično podpisovanje, ki se utemeljuje z varnostjo pravnega prometa. Podpis pod prazno vsebino je bianko podpis (blanko indosament - 244. čl. ZOR). Takšen podpis lahko razodeva podrejen ali neenakopraven položaj podpisnika (Strojin 1992, 330).

Pravni postopki predvidevajo rešitve, če podpisnik ni pismen (podpis z znakom, s prstnim odtisom, podpis prisotne uradne osebe, podpisi prič...). Vprašanje je, kako se bo rešil problem "elektronske nepismenosti", tj., če npr. nekdo ne bo znal ravnati z napravo za elektronsko podpisovanje oz. naprave sploh ne bo imel.

Z lastnoročnim podpisom je lahko povezano vprašanje jezika podpisa. Praviloma se predpisi s tem vprašanjem ne ukvarjajo in je samoumevno, da se vsakdo podpiše v lastnem jeziku. Izjemo smo našli pri ameriških imigracijskih predpisih, kjer se zahteva podpis prijavljenca pod svojo fotografijo "v angleškem jeziku" (razen, če ni od tega posebej izvzet...).

Pismena pogodba je veljavna tudi, če jo stranka podpiše s psevdonimom (Cigoj 1984, 289). Lastnoročni podpis ni nujno čitljiv. Po nemški sodni praksi morajo biti prepoznavne vsaj nekatere črke, kajti sicer sploh ne gre za pisavo. Zavestno in hoteno podpisovanje z okrajšanim podpisom (parafa) ne velja kot pravno pravilen lastnoročni podpis (NJW 1985/21, 1227).

3. FUNKCIJA PODPISA IN NJEGOV PRAVNI POMEN

3.1 Pravna sporočilnost lastnoročnega podpisa

Podpis je simbol, ki sporoča namen, njegova vsebina pa je lahko zelo raznolika. Obstajajo tudi sporočila nepravnega pomena (moralne, simbolne obveznosti...), čeprav pri podpisovanju prevladuje pravno ozadje namena. To pravno ozadje lahko izhaja iz predpisanega pomena podpisa ali pa iz dejanja posameznika, ki ni nujno, da se neposredno opira na predpis. Podpis je razumljiv in razviden tudi za neizobražene ljudi, kar pri elektronskih izvedbah podpisa ne moremo trditi.

Sporočilo podpisa je lahko od primera do primera drugačno, je torej stvar tolmačenja posameznega dejanja. Le-to pa je lahko odvisno od osebe, ki pri tem sodeluje, njene vloge pri možnem sporočilu podpisa ipd. To potrjuje mnenje, da pravnega pomena podpisa ni mogoče obravnavati posplošeno za vse možne primere, temveč je treba probleme urediti v skupine podobnih primerov ali pa celo obravnavati vsak primer podpisa posebej.

Pri poslih podpis zaznamuje trenutek, ko pogajanja postanejo obveznost. Podpis kaže namen ali pa strinjanje. Problem elektronskega podpisa pa se ne kaže toliko v izražanju namena/strinjanja, temveč v dvomu, kaj je vsebina namena (Wright 1995, 5:6). Gre za vsebino sporočila, ki ga nosi podpis. Primeri različnih sporočil lastnoročnega podpisa:
-sporočanje vsebine,
-aktivna izjava volje,
-sporočanje namena,
-potrditev "resničnosti" tistega, kar je podpisano (s stališča podpisnika),
-potrjevanje pristnosti podpisane vsebine,
-podrejanje zavezi (prisege, svečani podpisi),
-izkazovanje istovetnosti osebe,
-simbolni dokaz pravice (npr. avtorstvo, oporoka...),
-potrditev sodelovanja v postopku ali drugem dejanju, odraz stvarne legitimacije v postopku,
-izražanje protesta, ugovora (odklonjen podpis),
-jamstvo, da gre za zakonit postopek (podpis uradne osebe),
-lahko izraža soglasje več podpisnikov (sopodpisniki),
-potrjuje, da je podpisnik razumel podpisano vsebino (da je z njo seznanjen),
-podpis lahko označuje začetek/konec kakega roka, časa (od datuma podpisa) ipd.

V posameznem primeru lahko nosi lastnoročni podpis več sporočil hkrati.

3.2 Simbolni in preneseni pomen besede podpis

Za namene te obravnave moramo izločiti prenesene, simbolne in podobne načine uporabe besede podpis, saj gre v teh primerih kvečjemu za posredno pravno sporočilo ali pa je sporočilo podpisa v celoti pravno nepomembno. Kljub temu pa so takšne uporabe podpisa zanimive, saj kažejo na globino in širino pomena, ki ga v življenju ljudje pripisujemo dejanju podpisa - to so razsežnosti, ki opazno vplivajo tudi na uveljavljanje elektronskega podpisa . Primeri:
-tega ne bi podpisal: s tem se ne strinjam,
-to podpišem z obema rokama: s tem se popolnoma strinjam,
-učitelj mu je dal podpis: obvestilo, ki ga morajo podpisati starši,
-dati svoj podpis: soglašati s čim,
-okrožnico so vsi podpisali: vsi so seznanjeni,
-številko podpišemo: napišemo jo spodaj,
-podpis indeksa: potrditev, da je študent izpolnil obveznosti,
-država podpisnica: država, ki je sprejela sporazum, pogodbo,
-podpisana konvencija: veljavno sprejeta ali pa še ne ratificirana,
-podpisna oblast (signature authority): podpis kot pristojnost v kaki zadevi,
-podpisnik: lahko pomeni institucijo/organizacijo, ne pa podpisnika kot fizično osebo,
-država, s katero je bil podpisan sporazum: sklenjen sporazum,
-volivec da kandidatu podporo s podpisom: ga predlaga ipd.

3.3 Pravne funkcije podpisa

Pravno polnovreden je podpis le takrat, če sta nesporni obe povezavi:

vsebina sporočila

1

podpis

2

podpisnik

Če npr. podpis manjka ali je nerazpoznaven, je pomanjkljiva povezava [1], če je podpis ponarejen, izsiljen ali je podpisnik neznan, je pomanjkljiva povezava [2].

Ker sta podpis in oblika sporočila povezana, nosi podpis s seboj tudi vse funkcije oblike (predpisana, dogovorjena...). V literaturi in sodni praksi je prevladujoče mnenje, da je podpis vprašanje oblike in ne vsebine. Skupaj z ugotovitvijo, da se danes pri vseh vrstah poslovanja bolj poudarja vsebina kot oblika, je to dobro izhodišče za učinkovito reševanje elektronskega podpisa.

S pravnega stališča pripisujejo lastnoročnemu podpisu različne vloge; ni nujno, da se pojavljajo vse hkrati, možno pa je njihovo prepletanje. Taka razvrščanja najdemo zlasti pri nemških avtorjih; izvajajo jih iz § 126 BGB. Poznati končno število možnih funkcij je za obravnavo kakega pravnega inštituta privlačno, ker omogoča hitro in pregledno preverjanje v praksi. Köhler (1982, 148) in Goebel (1991, 26) navajata štiri funkcije podpisa:

* oznaka dokončnosti podpisane listine (za razliko od osnutka),
* podpis omogoča ugotoviti istovetnost tistega, ki je listino izdal (podpis kot biometrična oznaka podpisnika),
* podpis potrjuje, da izjava volje izvira od podpisanega (pristnost),
* opozorilna vloga: podpis opozarja podpisnika, da ga podpisana izjava obvezuje in hkrati varuje pred prenagljenimi odločitvami.

Hammer (1993, 272) dodaja še dokazno funkcijo (verodostojnost), ki pa jo vnaprej postavlja kot možnost ob sporu.

Očitno je, da opisane funkcije izvajajo iz namena pisne oblike pri zasebnih listinah: pisna oblika kaže na to, da je prišlo do zavestne sklenitve dogovora; pisnost omogoča vsebinsko jasnost dogovora, učinkuje kot varovalo pred prenagljeno odločitvijo in zavaruje dokaz o poslu. Jasnost pisne oblike in dokazna vrednost zapisa lahko pomagati prepoznati osebo, ki daje izjavo (Holzhauer 1973, 205-6). Da so pomembne splošno opredeljene funkcije podpisa, kaže tudi najnovejša študija ameriškega pravniškega združenja, ki se ukvarja s smernicami, kako uvajati digitalni podpis (ABA DSG 1995). Hkrati z njihovimi ugotovitvami o tem, katerim splošnim namenom služi podpisovanje listin (str. 4), navajamo še sorodne pojmovne kategorije nemške pravne teorije:

Digital Signature Guidelines

Nemška pravna teorija

Dokaz (Evidence): podpis istoveti podpisnika listine; s podpisom podpisnik označi besedilo na svoj enkratni način; besedilo mu je možno prisoditi. Formalnost, obred, svarilo (Ceremony): podpisovanje opozarja podpisnika na pravni pomen njegovega dejanja in s tem preprečuje nepremišljena dejanja. Dejanje podpisa zadovoljuje človekovo željo po označevanju dogodka. Odobritev (Approval): v okoliščinah, ki jih opredeljuje pravno pravilo ali običaj, podpis izraža podpisnikovo odobritev ali potrditev zapisa ali podpisnikov namen, da naj ima pravni učinek. Učinkovitost in prenosljivost (Efficiency and logistics): podpis na listini podeljuje poslu jasnost in občutek dokončnosti - še zlasti, če je uporabljen zaradi odobritve ali potrditve. Tako jasen in dokončen dokument je mogoče učinkoviteje obravnavati kot npr. takega, v katerem so nepremišljene pasti. Prenosni (vrednostni) papirji so tako gibljivi prav zaradi formalnih določb o obliki in podpisu. Dokončni podpis omogoča določiti odločitveno točko na določeni stopnji posla.

Beweisfunktion Identitätsfunktion; die Person des Erklärenden; Echtheitsfunktion Warnfunktion; Schutz vor Übereilung Abschlußfunktion Inhaltsklarheit; Abschlußfunktion

Nemška teorija uporablja jasnejše in bolj razmejene pojme, ki sami po sebi povedo več kot ustrezni ameriški (posledica jezikovnih in mišljenjskih razlik). V ameriškem besedilu se prepletajo pravne funkcije in druge sporočilnosti podpisa. Pomembno je, da se oba pristopa vsebinsko precej prekrivata. Opozoriti kaže na ameriško poudarjanje učinkovitosti in logistične zmogljivosti podpisane listine; pri Nemcih ti poudarki niso tako očitni, so pa pomembni za sodobno poslovanje.

Pri tehnološki izvedbi elektronskega podpisa je ena ključnih nalog, kako na čim bolj razviden in učinkovit način vključiti tudi omenjene klasične naloge lastnoročnega podpisa. Funkcija skrbnosti (pravne odgovornosti) bo pri elektronskem podpisovanju odvisna tudi od ravnanja s tehnološkimi pripomočki za podpisovanje. Stopnja zahtevane skrbnosti pri podpisovanju je v praksi odvisna od dejanskega primera:

Podpisnik poravnave o odškodnini se kasneje ne more sklicevati na zmoto, saj je treba pri podpisovanju tako pomembne pogodbe ravnati s posebno skrbnostjo (VSL sodba II Cp 1799/93).

Skrbnost dobrega gospodarja zahteva, da prevzemnik čeka preveri istovetnost podpisa na čeku s podpisom na čekovni karti (VSL sodba II Cp 1062/93).

PTT podjetje je soodgovorno za škodo, ki so jo povzročili njeni delavci z vnovčenjem čekov nepooblaščeni osebi, če pri tem delu niso ravnali s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, čeprav je odškodninsko odgovorna tudi banka (trasat), ker v nasprotju s pogodbo PTT podjetja ni pravočasno obvestila, da so čekovni blanketi prišli v roke nepooblaščene osebe (VSL sodba II Cp 235/94).

3.4 Podpis in istovetnost podpisnika

Možnost, da prepoznamo podpisnika, je eden ključnih elementov, ki podpirajo tradicionalni podpis. Pristnost in identifikacija naj bi bili gonilna moč, ki stojita za vsemi zahtevami po podpisovanju (Gliniecki 1992, 135). Zato se pojem podpisa uporablja na nekaterih tehnoloških področjih kot sopomenka za istovetnost, značilno prepoznavnost (raketna orožja: ultravioletni/infrardeči/akustični podpis). Dejansko pa lastnoročni podpis sam zase ni tako dober identifikator podpisnika. Ne zavedamo se, da istovetnost podpisnika presojamo po vseh razpoložljivih spremljajočih podatkih in očitnih okoliščinah, ne pa izključno po podpisu.

V nekaterih primerih predpis daje podpisu pomen pristnosti (domneva pristnosti):

...podpisana (vloga) je zadosten dokaz istovetnosti vložnika, razen, če uradnik utemeljeno dvomi in zato zahteva notariziran dokaz o istovetnosti.

Če oseba ne more ponuditi ustreznih identifikacijskih dokumentov, podpiše izjavo, s katero zagotavlja svojo istovetnost.

Ker je podpis na legitimacijskem in podobnem papirju težje ponarediti, istovetnost osebe včasih ugotavljajo s primerjavo podpisov na različnih dokumentih:

Istovetnost se lahko ugotavlja tudi z dvema dokumentoma, ki nosita podpis osebe (zdravstvena kartica, dokument zavoda za zaposlovanje, izkaznica za vstop v podjetje, kreditna kartica, sindikalna izkaznica...(ZDA).

Za dostop do osebnih podatkov je dovolj, če se podpis osebe ujema s tistim v zbirki - velja zlasti za vloge, prejete po pošti (verified by comparing signatures).

V tistih postopkih, ki niso pod pritiskom poslovno razumnega časa, pa se kaže upravičeno nezaupanje do zanesljivosti lastnoročnega podpisa:

Na zahtevi za osebne podatke o samem sebi, mora biti notariziran podpis.

V bančnem poslovanju: ... Primerjava podpisa na plačilnem nalogu...z overjenim vzorcem podpisa stranke sama zase ni varnosten postopek.

Glede na pomen, ki ga v zvezi z istovetnostjo podpisnika pripisujemo lastnoročnemu podpisu (četudi ne vedno upravičeno), je treba to vlogo podpisa najresneje upoštevati in izpeljati tudi pri elektronskem podpisu.

4. LASTNOROČNI PODPIS V PRAVNIH RAZMERJIH

Podpis sam zase nima nobenega pomena, če ni razvidno povezan s sporočilom in s podpisnikom. To sporočilo je lahko izražena volja, mnenje, trditev, dokončano umetniško delo, namen; imenovali bi ga lahko tudi izraz. Le-ta se lahko pojavlja na kakršnem koli nosilcu. Ni nujno, da se izraz in njegov podpis znajdeta na istem nosilcu, a povezava med njima mora biti nesporna. Podpis je zlasti pomemben v pravnih dejanjih/razmerjih; zlasti v obligacijskih razmerjih, v pravnih postopkih, pri delovanju javnih služb in državnih organov.

4.1 Obligacijska razmerja

Velik del problematike podpisovanja je s področja obligacijskih razmerij. Podpis se lahko pojavlja le v tistih razmerjih, kjer je tudi vsebina razmerja "zapisana" na kakem nosilcu. Podpis deli usodo obličnosti: če gre za obliko zaradi veljavnosti (ad solemnitatem), ima tudi manjkajoči podpis hude posledice; če gre za dokazno vrednost (od probationem), služi tudi podpis temu namenu. Takšna povezanost podpisa z obliko je vidna npr. v enem temeljnih del slovenske obligacijskopravne teorije, kjer v kazalu ne najdemo gesla "podpis" - le-ta je obdelan znotraj vprašanj o pisni obliki (Cigoj 1976, 325). Drugo, kasnejše delo istega avtorja (Cigoj 1984, 289), se samostojnemu geslu "podpis" ni moglo izogniti, saj je podpisovanje osrednja snov 72. člena ZOR:

Sestavitev listine
72. člen
(1) Če je treba za sklenitev pogodbe napraviti listino, je pogodba sklenjena, ko listino podpišejo vsi, ki se z njo zavezujejo.
(2) Če pogodbenik ne zna pisati, naredi na listini ročni znak, ki ga overita dve priči ali sodišče oziroma drug organ.
(3) Za sklenitev dvostranske pogodbe je dovolj, da obe stranki podpišeta eno listino ali da vsaka stranka podpiše tisti izvod listine, ki je namenjen drugi stranki.
(4) Zahteva po pismeni obliki je izpolnjena, če stranki izmenjata pismi ali se sporazumeta po teleprinterju ali po kakšnem drugem sredstvu, ki omogoča, da se zanesljivo ugotovi, kaj je vsebina izjave in kdo jo daje.

Tudi podpis je oblika izražanja volje. Po 1. odst. 72. člena ZOR podpis pomeni, da je pogodba sklenjena. Vendar pa trenutek sklenitve ni razviden iz samega podpisa, temveč iz dodanega datuma ali drugih podatkov, ki nedvomno kažejo na čas sklenitve posla.

Zanimivo je, da bo elektronsko podpisovanje po svoje razširilo krog oseb, "ki ne znajo pisati", saj elektronska tehnologija zahteva posebna znanja in opremo, kar ni odvisno od pismenosti. Ena od ključnih lastnosti lastnoročnega podpisa je prav ta, da ga lahko izvede vsaka oseba, ne glede na izobrazbo in posebna tehnična znanja; dovolj je, da zna pisati. Sodna praksa šteje, da pri tem ni dovolj, če podpisnik zna zapisati podpis, temveč mora znati tudi pisati (sicer se podpis šteje kot "narejen znak"; gl. primere sodne prakse v zvezi s tem v: Kokalj 1989, 22). Čeprav si je težko predstavljati nepismenega uporabnika elektronske tehnologije, pa je možno, da bo elektronski podpis naredila nepismena oseba; takrat bo dejstvo, da podpisnik "ne zna pisati", samo po sebi pravno nepomembno in za ta primer ne bo mogel veljati 2. odst. 72. člena ZOR! Za večino izvedb elektronskih podpisov ni treba znati pisati. Seveda pa se upravičemo vprašujemo, ali je podpisnik vedel, kakšno izjavo podpisuje; v tem primeru bi moralo biti razvidno, na kak način se je podpisnik z vsebino seznanil. Elektronski podpis, ki ga bo zapisala nepismena oseba, torej praviloma ne bo sporen zaradi podpisa, temveč zaradi pristnosti izjave.

Ni nujno, da je lastnoročni podpis čitljiv, dovolj je, da je iz njega mogoče razbrati osebo - podpisnika in njegovo nedvomno voljo pri podpisovanju. Nečitljiv lastnoročni podpis je zelo pogost, meja med čitljivim in nečitljivim podpisom pa ni jasno določljiva. Zakaj takšnemu podpisu tako radi verjamemo? Ne bi se mogli strinjati z mnenjem, da nečitljivi podpis sam po sebi ni veljaven (Kokalj 1989, 20), res pa je, da je njegova veljavnost omejena na obdobje, ko so na voljo priče/dokazi o tem, kdo je podpisnik. Zaradi črno-bele logike elektronske tehnologije si težko predstavljamo veljaven nečitljiv elektronski podpis; le-ta bo bodisi čitljiv - in s tem uporaben - ali pa nečitljiv - in zato neuporaben. Zato bo elektronsko podpisovanje bolj razvidno kot lastnoročno.

Za elektronsko poslovanje je zelo pomembno pravilo obligacijskega prava (3. odst. 72. člena ZOR), ki pravi, da podpisi udeležencev niso nujno na isti listini in da je dovolj, če vsakdo podpiše tisti izvod, ki je namenjen drugi stranki (izmenjava pisem: unitas scripturae). To pravilo je dobesedno uporabno za elektronsko poslovanje, saj se večina prenosov ne dogaja hkratno, temveč zaporedno.

Podpisnikova smrt ne vpliva na veljavnost podpisa. Obligacijski in drugi predpisi nekoliko drugače obravnavajo podpis fizične osebe in podpis za pravno osebo. Pri podpisovanju fizične osebe velja dokajšnja svoboda; iz podpisa mora biti razvidno, kdo je podpisnik in resničnost izražene volje. Pri podpisovanju za pravno osebo so vključena tudi razmerja zastopanja oziroma pooblastitev; najdemo jih zlasti v gospodarskem statusnem pravu in v pravu, ki ureja delovanje oseb javnega prava. Za te predpise so značilne določbe o dodatkih k podpisu (položaj podpisnika, omejitve, pooblastilo...), uporaba žiga ob podpisu, sopodpisništvo, uporaba faksimiliranega ali natisnjenega podpisa, deponiranje podpisa ipd.

Določba zadnjega odstavka 72. čl. ZOR je zelo naklonjena elektronskemu poslovanju, saj pri pisni obliki dopušča dogovor s pomočjo kakršnega koli sredstva (tj. tudi elektronsko), ki omogoča, da se zanesljivo ugotovi, kaj je vsebina izjave in kdo jo daje. Elektronsko sporočilo mora torej tehnološko razvozlati ti dve nalogi, s tem da bo drugo največkrat razreševal elektronski podpis. Omenjena določba je lep primer za to, kako se vsebini daje popolna prednost pred obliko, pa tudi primer za to, kako lahko pogumneje tolmačimo obstoječa pravna pravila v korist elektronskemu poslovanju.

V meničnem pravu je podpis zelo stroga sestavina. Po 7. čl. Zakona o menici (1946) neveljavni, lažni, izmišljeni ali drugi nezavezujoči podpisi na menici ne vplivajo na obveznosti drugih podpisnikov. Dokler ni ugotovljeno, da podpis na menici ni izviren, velja domneva, da je menica napisana pravilno. Kdor se podpiše kot zastopnik drugega, čeprav za to ni bil pooblaščen, je po menici osebno zavezan (8. čl.). Zastopnik mora torej navesti firmo zastopane osebe, sicer je lahko sam zavezanec. Podpis na hrbtu menice ali na alonži pomeni indosament (izjavo o prenosu menične pravice), čeprav ne navaja koristnika (12. čl.). Trasatov podpis na licu menice velja za akcept, čeprav ni dodatka "priznam", ipd. (24. čl.). Plačniku menice ni treba preverjati pristnosti podpisov indosantov, preizkusiti pa mora, ali je vrsta indosantov pravilna (nepretrgana) (39. čl.) V mednarodnem čekovnem prometu je razširjena praksa, da sme nalogodajalec (izdajatelj, trasant) podpisati ček tudi s parafo, simbolom, na mehaničen način ipd. (Pešut 1981, 8).

Na meničnopravnem področju je mogoče nazorno spremljati, kako deluje sistem domnev glede podpisovanja. Te domneve so oblikovali zaradi hitrosti (neoviranosti) in zanesljivosti prometa, kar so argumenti tudi za elektronsko poslovanje.

V meničnem pravu lahko že sam položaj podpisa popolnoma spremeni pravno vlogo podpisnika (gl. več v delu Žiberna 1979). Že pojem "pod-pis" pove, da gre za napisano, ležeče pod vsebino izjave. To je pri papirnih listinah pomembno dejstvo, ki pa je v praksi lahko sporno: če npr. gre za vsebino, ki je napisana na številnih listih, ali naj bi podpis kril tudi klavzule/pogoje, ki so na ločenem listu, ipd. Takrat velja, da je podpisana le vsebina, ki je izrecno v izjavi nad podpisom; ta vsebina se lahko sklicuje na druge ločene klavzule/pogoje in podpisnik mora biti z njimi seznanjen oziroma z njimi soglašati. Pri elektronskem sporočilu je povezanost vsebine izjave in podpisa praviloma drugačna: če sta oba "v enem kosu", je prav vseeno, kje je podpis; če pa naj bi elektronski podpis pokrival tudi klavzule/pogoje, ki niso sestavni del istega elektronskega sporočila, mora biti povezava z njimi izrecno omenjena v podpisanem elektronskem sporočilu.

Na obligacijskopravnem področju je možno vprašanje elektronskega podpisa urediti s pogodbo, kar je zlasti uporabno pri stalnejših povezavah med udeleženci. Žal pa je elektronsko sporočilo sestavljen problem: urejen podpis še ne rešuje vprašanja dokazne vrednosti elektronskega sporočila, ne pojasnjuje časa in kraja nastanka posla ipd. Zato mora pogodbeno urejanje elektronskih sporočil zajeti celotno področje pravne zadostnosti sporočila in ne samo enega vidika (npr. podpisa).

Na obligacijskopravnem področju je malo pravnih določb, ki bi popolnoma ovirale elektronsko podpisovanje; večina jih pomeni relativno oviro, ki jo lahko premostimo s tehnološkimi rešitvami in z ustvarjalnim tolmačenjem prava. Popolnoma izključujoče pravne določbe bo treba prilagoditi novim tehnologijam poslovanja; če ne drugače vsaj tako, da bodo ovire le relativne.

4.2 Pravni postopki

Lastnoročni podpis se v pravnih postopkih (sodni, upravni, drugi) omenja izrecno ali posredno. Podpis je lahko v interesu stranke, v interesu organa, ki vodi postopek, ali pa je potreben zaradi neokrnjenosti postopka kot takega. Podpis je v pravnih postopkih povezan z mnogimi dejanskimi in pravnimi posledicami, le-te pa so lahko konstitutivne ali deklaratorne. Podpisuje se stranka, predstavnik organa, ki sodeluje v postopku, ali pa tretje osebe, ki sodelujejo v postopku (npr. priče). Podpis v postopkih je povezan s postopkovno legitimacijo sodelujočih. Opozarjajo na pomen podpisa z vidika varstva istovetnosti in integritete stranke v postopku (več v: Strojin 1992 in Kunz-Schmidt 1987).

Ločiti je treba dve možni povezanosti podpisa s pravnim postopkom:

(a) Presojanje o spornem dejstvu podpisa je sestavni del dokaznega postopka (7. člen ZPP). Tudi za vprašanja v zvezi s podpisom velja načelo proste presoje dokazov, torej organ ni vnaprej omejen na pravila, ki naj bi mu predpisovala, kaj naj šteje za resnično. Ko gre za elektronska sporočila (listine), je dokazna prepričljivost podpisa drugačna, kot če je podpis na papirju. Nesporen elektronski podpis mora biti povezan z nespornim sporočilom (pristnost, neokrnjenost), kar pa v elektronski obliki ni razvidno samo po sebi. Celovito gledano je dokazna vrednost elektronskega podpisa sestavni del dokazne vrednosti elektronskega sporočila.
(b) Podpisovanje v pravnih postopkih je za problem elektronskega podpisa zanimivo, ker se kljub predpisani/domnevani lastnoročnosti podpisa uveljavljajo izjeme, ki jih je mogoče zaradi podobnosti uporabiti tudi na področju elektronskega poslovanja. Vlogo je dopustno poslati tudi brzojavno (102. člen ZPP); sodnik lahko skliče narok po telefonu ali z brzojavko (4. odst. 495. člen ZPP). Nemška literatura opravičuje uporabo telegrafa v pravnem poslovanju s tem, da te tehnologije kot "izjeme" ni mogoče več izključevati, po drugi strani pa priznava, da gre pri uporabi (nepodpisanega) telegrama za običajnopravno uveljavljeno poslovanje (Holzhauer 1973, 268). Po določenem času uporabe torej tudi sodišča ne morejo več prezreti novih tehnologij sporočanja.

Primeri nekaterih uveljavljenih izjem, o katerih poroča Holzhauer (1973): na zahtevku za izdajo plačilnega naloga ni potreben lastnoročni podpis (str. 264); za tožbo ali ugovor pred sodiščem socialnega zavarovanja ni nujen lastnoročni podpis, če predpis določa, da vlogo podpiše tožnik ali njegov pooblaščenec (266-67); v neki ustavnovarstveni zadevi je sodišče menilo, da zadostuje, če je mogoče "iz pisanja zanesljivo ugotoviti vsebino in osebo vložnika" (267); lastnoročni podpis je lahko na spremni listini ali pa je pisemska ovojnica napisana lastnoročno (266). Ne glede na karkoli pa naj bi bilo mogoče na kakršenkoli način razbrati, kdo je avtor sporočila, kar je povezano tudi s postopkovno legitimacijo.

Strogost podpisovanja v postopkih je odvisna tudi od vrste sporočil: pripravljalnih in podobnih dejanj ne obravnavajo tako strogo. Podpis je obvezna sestavina vlog, tožb, pravnih sredstev (106. in 350., 351. člen ZPP). Lahko se zahteva razveljavitev razsodbe razsodišča, če le-ta ni bila podpisana (485. čl. ZPP) ali če na njej ni podpisa predsednika arbitraže (arbitraža v delovnih/socialnih sporih); velja pa razsodba, ki jo je podpisala večina razsodnikov (481. čl. ZPP). Posebna pravila veljajo za podpisovanje vročilnice in zapisnikov; če jih oseba ne more podpisati ali če podpis odkloni (149. oz. 127. čl. ZPP). Ta pravila so v vseh pravnih postopkih podobna.

Ob temeljnem pravilu, da mora biti podpis v pravnih postopkih lastnoročen, in ob čedalje številnejših odstopanjih od njega, nekateri pogrešajo natančno razmejitev med temeljnim pravilom in izjemami in menijo, da je temeljno pravilo zaradi izjem ovrženo, čeprav hkrati ugotavljajo, da bi bilo treba lastnoročni podpis obravnavati manj togo tudi zaradi načela smotrnosti/ekonomičnosti postopkov. To še zlasti velja za postopke, za katere ni obvezen odvetnik. Odvetniku odmerjajo višje zahteve glede poklicne odgovornosti, kar se kaže tudi skozi njegov lastnoročni podpis (Holzhauer 1973, 269-70).

Nekatera načela neposredno ovirajajo širši razmah elektronskega poslovanja v pravnih postopkih:

načelo obličnih dejanj: "Dejanje ni opravljeno prej, preden ni izpolnjena oblika" (ZPP 1974, 47). Zlasti številne so neposredne določbe o pisnosti dejanj (pooblastilo, tožba, odgovor na tožbo, pravna sredstva, sodne odločbe, predlogi in sporočila izven javne obravnave, izjave na zapisnik...). Svetla izjema pri tem je 113. člen ZPP, ki govori o uporabi brzojava. Da se lahko uporablja v pravdnem postopku (in upoštevajoč še večjo verodostojnost nekaterih oblik elektronskega poslovanja), je opora trditvam, ki podpirajo uvajanje drugih, "še bolj" elektronskih oblik sporočanja.

4.3 Delovanje javnih služb in državnih organov

Nekatere dejavnosti javnih služb in organov neposredno nimajo značilnosti pravnega postopka (obvestila fizičnim in pravnim osebam, občevanje in druga dejanja, ki ne spadajo med "pravne postopke") Vse to bo v čedalje večji meri potekalo na elektronski način. Za sporočila državnih organov in javnih služb je v preteklosti veljalo, da so bila formalno/oblikovno preobilna. Elektronska obdelava sporočil pa vse to spreminja. Uveljavlja se mnenje, da množična sporočila ne potrebujejo lastnoročnega podpisa; iz sporočila pa včasih ni razvidno niti to, na koga naj bi se prejemnik obrnil, če bi želel nanj odgovoriti.

Na javnopravnem področju zagovarjajo trditev, da pravna določba o zahtevani pisni obliki še ne pomeni, da bi moral biti na sporočilu lastnoročni podpis (Holzhauer 1973, 279). Skladno z notranjimi pravili poslovanja je v veljavi podpisovanje "za" drugo osebo (običajno za predstojnika) ali pa pomožni administrativni uslužbenec s svojim podpisom overi, da se odpravek listine ujema z izvirnikom. Izvirnik podpiše pristojna oseba. Takšno podpisovanje ne velja za izdajo legitimacijskih papirjev (izkaznic, spričeval, potrdil, pooblastil, dokumentov), saj mora biti podpis pristojne osebe lastnoročen. Nemška sodna praksa je izrekla, da žig organa ni nujen, če je iz glave pisanja razvidno, kdo ga izdaja (Holzhauer 1973, 281).

4.4 Druga pravna ali mejna razmerja

V gospodarskem statusnem pravu (ZGD) najdemo podpis predvsem kot obliko izjave volje zastopnika oziroma pooblaščenca. Poleg posamičnega podpisa najdemo podpis več sopodpisnikov (215. čl.: zapisnik ustanovne skupščine d.d.); za podpis likvidacijskega upravitelja, ki v izjavi zapiše, da bo vestno opravljal vse naloge (379. čl.), velja, da je njegov podpis ad solemnitatem; pri podpisovanju zastopnikov najdemo podpis s pristavkom položaja, lastnosti, pooblastila, omejitve ipd. Primeri iz ZGD: 33. čl. - prokurist za podružnico; 38. čl. - prokurist družbe (opustitev pristavka "per procuram" nima za posledico neveljavnosti pogodbe); 128. čl. - pristavek "v likvidaciji" pri podpisu likvidacijskega upravitelja; 157. čl. - pri podpisovanju dvojne družbe mora biti dodana firma komplementarja. Pri osnovnih določbah o delnici je kot podpis izrecno dovoljen faksimile podpisa (180. in 181. čl.).

Nekatere izmed omenjenih oblik podpisovanja lahko zapletejo rešitev problema elektronskega podpisa. Nasprotno pa je neko pojavno obliko podpisa na tem področju možno smotrneje izpeljati na elektronski način: deponirani podpis. Zaradi načela javnosti oziroma varnosti pravnega prometa je treba pri sodišču shraniti prokuristov podpis (38. čl.), podpis likvidacijskega upravitelja (122. čl.), podpise članov uprave d.d. (198. čl.) in overjene podpise drugih zastopnikov družbe in drugih oseb, za katere tako določa ZGD (49. čl.). Elektronsko deponiran podpis (lastnoročen ali elektronski) bo lažje dostopen kot tisti v sodnem arhivu!

Za podpis na oporoki veljajo stroga predpisana pravila, pa kljub temu sodna praksa dopušča tudi neobičajne načine podpisovanja, če se da nedvomno razbrati, kdo je podpisnik in kaj je z izjavo želel. Tako je sodna praksa dopustila: podpis z imenom brez priimka (če se je zapustnik na ta način običajno podpisoval); podpis na zapečateni kuverti, v kateri je bila lastnoročna oporoka; podpis na začetku v gornjem delu listine, na kateri je izpisana zapustnikova poslednja volja; ni možno izključiti, da je podpis v uvodnem delu oporoke, če vse okoliščine kažejo na animus testandi; sprejet pa je bil celo podpis na lastnoročni oporoki, napisan kot "vaša mama" (ZVS Rev 1881/60; v: Pž 1/61, str. 83). Glede na to, da je oporočna obličnost ena najstrožjih, so opisani načini pravnega sklepanja poučen primer, kako je lahko podpis izpeljan na najrazličnejše načine in ne samo s klasičnim lastnoročnim podpisom.

V nekaterih primerih enostranske izjave s podpisom lahko spremljamo zanimiv učinek: podpisana izjava, pristanek, odobritev ene strani ne odvezuje druge strani, da nekaj stori ali opusti. Tako npr. podpisana izjava stranke na zapisniku ne odvezuje organa druge stopnje, da posamezno sporno dejstvo ugotavlja še s pomočjo drugih dokazov (Sodba U 249/92-4; zveza - 49. čl. ZUP). Podpis bolnika na t.i. pojasnitvenem obrazcu še ne pomeni, da se je zdravnik izognil odškodninski odgovornosti. V tem primeru je treba bolnikov podpis razlagati v skladu s teorijo volje, ne pa s teorijo izjave, saj gre za tako pomembne dobrine (zdravje, življenje), da je treba ugotoviti, kakšna je resnična bolnikova volja; če pa je izjavo vnaprej pripravila ena stranka, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke - in dubio contra preferentem (PP 1995/7, 29).

5. POJAVNE OBLIKE LASTNOROČNEGA PODPISA NA LISTINAH

Lastnoročni podpis je lahko izražen na mnoge načine: v besedilu ali na koncu besedila, kot parafa, ročni znak, prstni odtis kot podpis, podpis s psevdonimom, faksimilirani ali tiskani podpis/znak, čitljiv ali nečitljiv podpis, podpis, narejen s stenografskimi znaki, s številkami, natipkan s pisalnim strojem, "preluknjan podpis", uveljavlja se računalniško natipkan podpis v uradnih aktih, ki jih izdajajo v velikih serijah, podpis z inicialkami, podpis na telegramu ali teleksu, podpis skupaj s pečatom, podpis pred javnim organom, overjeni podpis, napisan znak kot podpis, podpisovanje z več podpisniki hkrati, bianko podpis, prečrtani podpis, deponirani podpis...

Pojavne oblike lastnoročnega podpisa je treba ocenjevati v povezavi s konkretno listino oziroma z dejanskim področjem uporabe. Tako npr. pravna teorija ni pripravljena priznati lastnosti formalno ustreznega lastnoročnega podpisa (ali pa le v izjemnih primerih) nekaterim oblikam, kot so izpis podpisa s pisalnim strojem, podpis na telegramu, teleksu, telefaksu, faksimilu in podobnim "razmnoževalnim" tehnikam; manj odklonilna pa so mnenja glede nečitljivega ali nepopolnega podpisa in bianko podpisa (Tschentscher 1991, 142). Nekatere omenjene pojavne oblike podpisa so zaradi analogije zanimive pri obravnavanju elektronskega podpisa (zlasti: faksimile, podpis na telefaksu in telegramu, podpis z znakom, podpis z inicialkami, deponirani podpis...).

5.1 Položaj lastnoročnega podpisa

Beseda pod-pis ima v svoji predponi razviden pomen; gre za zapis lastnoročnega podpisa pod besedilom, ki naj bo podpisano. V predpisih se ta okoliščina omenja tudi takole:

* Izjava mora biti neposredno nad podpisom osebe...
* Vsaka stran mora biti podpisana v levem spodnjem kotu...
* Če so finančni in drugi pogoji na obeh straneh lista, potrošnik običajno podpiše na drugi strani spodaj. Če so vsi pogoji na prvi strani, lahko potrošnik podpiše na prvi strani spodaj (posojila).

Neposredno nad mestom za podpis stranke mora biti napisano v poudarjenem tisku, da mora posrednik obvezno pridobiti to pooblastilo in da naj stranka ne bi podpisala ter vrnila tega pooblastila, če le-to ne ustreza trenutnemu finančnemu položaju stranke, njenim investicijskim izkušnjam in investicijskim nameram... (ZDA: prodajno pooblastilo borznemu posredniku - ceneni vrednostni papirji).

Za nekatere listine (zlasti za obrazce in legitimacijske papirje) je izrecno predvideno mesto za podpis (signature line).

Vsaka beseda, znak ali podpis, ki se nahaja nad vrsticami besedila, ob njih ali med njimi, se šteje za neobstoječ (33. čl. Zakona o notariatu).

Število in vrsta prilog se zapiše na koncu notarske listine pred podpisi.

Primeri manj običajnih določb o mestu podpisa:

Podpis čez fotografijo (vselitveni postopek v ZDA);

Če je več podpisnikov, ima lahko prvi podpisnik vlogo domnevnega vodje podpisnikov ali pa se vzame, da je to oseba, ki se ji pisanje vroči.

Prazen prostor nad podpisom lahko pomeni, da gre za bianko podpis; takšen prazen prostor lahko spodbudi kaznivo dejanje ponareditve listine. Pristen bianko podpis še ni jamstvo, da gre za pristno vsebino nad njim:

Če tožnik v dokaz svojega zahtevka predloži listino o pogodbi, na kateri je toženčev podpis, toženec pa trdi, da ni podpisal napisane pogodbe, temveč bianko listino, je treba, četudi podpis ni sporen, dokazovati pristnost listine (ZVS Rev 2836/62, 30.10.1962; v: ZSO 7/3/62, str. 134).

Tista stran listine, na kateri so podpisi, se včasih imenuje podpisna stran (signature page).

5.2 Več podpisov hkrati

Pri sopodpisih (co-signature) gre lahko za različne vloge: za enakovreden položaj sopodpisnikov, za odnos podrejenega in nadrejenega, lahko gre za nadomeščanje pravega podpisnika ali za dve neodvisni vlogi, ki se dopolnjujeta (npr. podpis poroka na zadolžni listini ali podpis domicilnega odvetnika k podpisu osebe, ki prebiva izven območja države). Sopodpis je lahko sopomenka za soodločanje oziroma za organ, ki daje v zadevi soglasje.

Če je izvedenstvo zaupano strokovnemu zavodu ali državnemu organu in če je pri izvidu in mnenju sodelovalo več oseb, morata biti v tem primeru izvid in mnenje podpisana od vseh oseb, ki so sodelovale pri izvedenstvu (VSV Kž 109/84, 25.4.1984; v Biltenu VSV 1-2/85, str. 8).

Včasih je določeno, da mora biti sopodpisan faksimilni ali vnaprej tiskani podpis.

Pri delegiranem sopodpisu (podpis po pooblastilu) je določen položaj podpisa pooblastitelja in pooblaščenega: "podpis inšpektorja-pooblastitelja mora biti pod imenom inšpektorja, ki je osebno pregledal izdelek...".

Dvojni podpis: pooblaščeni zastopnik podpiše obe imeni, svoje in tistega, ki ga zastopa (npr. John D. za Riharda R.; angl.: Rihard R. by John D.).

Vnaprejšnje domneve pri skupini podpisov: Prvi sopodpisnik ima včasih domnevno vlogo vodje podpisnikov ali pa se njemu vročajo pisanja (pooblaščenec za vročitve - 90. čl. ZUP). "Dva ali več podpisov na depozitni bančni kartici pomenijo prepričljiv dokaz, da gre za skupen bančni račun, razen, če je na kartici izrecno drugače navedeno...". Včasih se podpis vseh možnih podpisnikov šteje kot sklep drugega/višjega telesa (npr. podpis vseh družbenikov se lahko šteje kot sklep skupščine).

Število podpisnikov je včasih določeno z naštevanjem oseb, ki morajo podpisati (vodilni uslužbenci, ki morajo podpisati bančno poročilo; skupščinski zapisnik po 215. čl. ZGD), lahko je določeno, da podpiše večina kakega telesa (pomembno pri glasovanju: odbor direktorjev, arbitražne odločitve); pri prevzemanju obveznosti je lahko določeno, da morajo podpisati vsi pogodbeniki (tovorni list: 655. čl. ZOR) ali pa vsaj tista oseba, ki prevzema obveznost; lahko je predpisano število potrebnih podpisov (zbiranje, določanje kandidatov s podpisi: 3, 15, 50, 3000, 30000). Če nekdo podpisuje kot dvojni funkcionar, mora biti to pri njegovem podpisu navedeno. Lahko se zahteva razveljavitev arbitražne odločbe, če je ni podpisala večina arbitrov ali predsednik arbitraže (27. čl. zakona o delovnih in socialnih sodiščih; 481. čl. ZPP).

Če so podpisniki dolžni skupaj podpisati kako listino, gre za obliko skupinskega podpisa (joint-signatures). Čeprav predpis omenja 'skupno' podpisovanje, gre dejansko za zaporedno podpisovanje in ne za hkratno. Zaporedno podpisovanje pa v praksi lahko vpliva na voljo tistih podpisnikov, ki podpisujejo kasneje.

Pri množičnem podpisovanje gre za veliko podpisov, a natančno najmanjše ali največje število podpisov ni znano vnaprej (peticije); pri takšnem podpisovanju bi moral biti na vsaki strani povzetek bistva izjave za podpisovanje, ugotovljiv pa mora biti tudi datum podpisa in naslov podpisnika.

5.3 Dodatki k podpisu

Ob podpisu so včasih dodatki, ki pomenijo zgolj dodatno pojasnilo brez posebnega pravnega pomena. Vendar pa lahko dodatek k podpisu označuje pravno vlogo listine ali podpisnika, kar ni zanemarljiv podatek:

*Če je zaradi izgube izdan dvojnik certifikata, mora biti nad podpisom pristojnega uradnika jasno označeno "DVOJNIK".
*Če potrdilo o pregledu izda in podpiše pooblaščenec inšpektorja, mora biti podpis pooblaščenca zraven inšpektorjevega imena...
* Ko pristojni inšpektor podpiše certifikat, mora biti njegov naziv (title) viden v povezavi s podpisom.
* ...naziv urada je naveden v povezavi z njegovim podpisom.
* Ime in naziv podpisnika morata biti natisnjena pod podpisom.
* ...podpis in naziv podpisnika, skupaj z izjavo o odgovornosti (perjury statement).
* Pod podpisom priče mora biti njeno ime in polni naslov (da jo lahko kasneje najdejo).
* Obvezen je dostavek "notarski kandidat" (102. čl. Zakona o notariatu).
* Pristavki: "v likvidaciji" (128. čl. ZGD); "prokura" (38. čl. ZGD); "prokura za podružnico" (33. čl. ZGD); dodatek "v stečaju" poleg dolžnikove firme (110. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji); dodana firma komplementarja pri podpisu fizične osebe (podpisovanje dvojne družbe - 157. čl. ZGD).

Čas podpisovanja:

...podpis ter datum in čas podpisa; datiran podpis

Nedovoljeni ali celo kaznivi dodatki:

Zdravnik, ki mora osebno podpisati bolnikove izvide, podpisu ne sme dodati: "ni preverjeno" ali "narekovano, vendar ne prebrano" ipd.

Kdor kot izdajatelj listine doda k svojemu podpisu kakšen položaj ali naziv, čeprav nima takšnega položaja ali naziva, pa to bistveno vpliva na dokazilno moč listine - stori kaznivo dejanje ponareditve listine po 257. čl. KZ.

Drugi možni ali predpisani dodatki in priloge:

Titula, naslavljanje: ...izplačilni blagajnik ne bo vztrajal glede dodajanja ali opustitve titule (naslova), kot je: Dr., Prof., Rev., Madam, Mrs. v podpisu - ne glede na to, ali je upravičenec v plačilnem nalogu tako označen.

Če je upnik pravna oseba, mora vlogi, s katero glasuje, priložiti dokaz, da je vlogo podpisal kot zastopnik (54. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji).

Žig in pečat: čeprav se žig in pečat v svetu opuščata, je v predpisih še vedno precej določb o tem, da mora biti ob podpisu tudi žig organa/organizacije. To velja npr. za vpis v hranilno knjižico (1044. čl. ZOR), za vsako vlogo odvetnika (15. čl. Zakona o odvetništvu), za odredbe za privedbo (prekrški in kazniva dejanja) in za sklepe o priporu (202. čl. ZKP), za odločbe (o prekršku; upravna odločba po 206. čl. ZUP), za volilne imenike, za odpravke notarskega zapisa ipd.

Žig je na zasebnopravnem področju postal nepomemben, zato je nadvse sporno, če ga državni ali paradržavni organ (Agencija za plačilni promet) zahtevata hkrati s podpisom zasebnika/zasebnega podjetja. Po statusnih predpisih podjetje/podjetnik ni dolžan imeti žiga.

Pogosto predpis zahteva, da je žig poleg faksimilnega podpisa. Žig naj bi povečal verodostojnost faksimilu, ki sam zase ni dovolj prepričljiv (na potrdilih, na odpravkih odločb, na delniškem potrdilu, na vizumu, na obveznicah ipd. ). Po računovodskem standardu (SRS, 21.6) ima lahko računalniško narejena knjigovodska listina odtis podpisa in žiga že z računalnikom. Če je zavarovalna polica že vnaprej pripravljena in vsebuje oznake, po katerih jo je mogoče individualizirati, potem pečat ni nujen - odtis pečata služi kot dokaz pristnosti listine (Ivanjko 1982, 14).

Za žig se lahko zahteva še posebna oblikovna verodostojnost, npr. izbočen, vtisnjen ali večbarven žig (ZDA: na rojstnem listu). Žig korporacije mora biti odtisnjen blizu podpisov oseb, ki podpisujejo v imenu korporacije (ZDA). Na vselitvenem vizumu, ki ga podpiše konzularni uslužbenec, se vtisne uradni žig, ki mora deloma prekriti fotografijo in podpis (ZDA).

5.4 Parafa

Parafa je skrajšan podpis oziroma znak za ime/priimek. Lahko jo sestavljajo začetnice imena in priimka (inicialke) ali pa katere koli črke ali drugi znaki; zato se včasih imenuje tudi podpis z znakom. Parafiranje lahko pomeni predhodno podpisovanje (osnutka, predloga); opravi se s parafo ali s polnim podpisom:

Po končanih pogajanjih delegacija ... predloži poročilo in usklajeno oziroma parafirano besedilo mednarodne pogodbe, če ni bila podpisana (62. čl. Zakona o zunanjih zadevah).

Parafiranje lahko pomeni podpis, kolikor je tak znak možno ugotoviti kot podpisnikov znak (Cigoj 1984, 290). V nekaterih primerih je težko razmejiti parafo od polnega podpisa, saj podpis ni nujno čitljiv in kakšna izpuščena črka še ne pomeni neveljavnega podpisa. Nemško pritožbeno sodišče je v nasprotju s prvostopnim npr. odločilo, da je podpis, ki ga predstavljata dve začetni črki, ki sta s prečno črto povezani z zadnjo čitljivo črko, podpis in ne parafa (NJW 1985/21, 1227). V nekaterih primerih predpisi dopuščajo uporabiti parafo kot izbirno možnost pri podpisovanju:
* ...pomorski tovorni list z "on-board" indosamentom, ki mora biti datiran in podpisan ali parafiran s strani prevoznika.
* Popravki morajo biti narejeni s trajno pisavo (permanent ink), še preden se prijava podpiše, in morajo biti parafirani in datirani s strani prijavitelja, s čimer le-ta pokaže, da je s popravki seznanjen.
* ...pristen znak ali podpis umetnika kot dokaz pristnosti umetnine.
* ...inicialke ali podpis odgovorne osebe na dokumentaciji pregleda/analize za uvoz.

Vsak list mora oporočitelj posebej podpisati oziroma postaviti na njem svoje ročno znamenje (153. čl. Zakona o dedovanju).

Vsako stran notarske listine parafirajo udeleženci in notar, ki je listino sestavil. Parafe ne smejo segati v besedilo listine (36. čl. Zakona o notariatu). Parafo je treba v tem primeru razumeti kot izbirno možnost, saj polni podpis po tem členu ni nedovoljen - parafa je torej lahko tudi zadosten podpis.

Predpisi ali sodna praksa so v posameznih primerih parafo/znak izrecno odklonili kot nadomestek za lastnoročni podpis. Takšna stališča se zlasti pojavljajo v postopkih, kjer je obvezno zastopanje z odvetnikom, ki 's podpisom dokazuje, da stoji za utemeljitvijo pravnega sredstva in zanjo prevzema odgovornost' (NJW 1994/1, 55). Parafa na vročilnici ne ustreza podpisu po nemškem civilnem postopku (NJW 1989/51, 3289).

5.5 Podpisovanje z znakom

Ločiti je treba dve skupini primerov podpisovanja z znakom: (1) čeprav se je podpisnik zmožen podpisati, naredi namesto lastnoročnega podpisa znak in (2) znak osebe, ki se ni zmožna lastnoročno podpisati. Pravna teorija izrecno dopušča, da se podpis izvede kot neki znak - če je v poslovanju običajen takšen način podpisovanja; pomembno je, da se da ugotoviti, kaj je vsebina izjave in kdo jo daje (Cigoj 1984, 289). Enako tudi zadnji odstavek 72. člena ZOR. Ameriški UCC določa, da pojem "podpisan zajema katerikoli znak, ki ga stranka izvede ali sprejme z očitnim namenom, da bi potrdila pristnost pisanja" (UCC, § 1-210[39]).

Niz znakov torej lahko nadomešča podpisnikovo ime. Dogovor o tem je lahko izrecen ali pa sprejet molče. Za dogovor, sprejet molče, bo šlo, če ena stran brez vnaprejšnjega dogovora hkrati z omenjenim imenom (ali brez njega) uporabi neki niz znakov in se želi s tem enostransko zavarovati pred zlorabami. Druga stran takšno ravnanje sprejema in se morebiti sploh ne spušča v razumevanje pomena/vsebine znakov. Če je skupina znakov izrecno dogovorjena, gre za identifikacijsko šifro kot ime. Pri elektronskem sporočanju je tak način podpisovanja učinkovitejši, če je povezan z drugimi varnostnimi mehanizmi (dostopna gesla ipd.). Skupina znakov je lahko poljubna ali pa izračunana na dogovorjen način, tako lahko prejemnik izračun preveri in s tem potrdi pristnost sporočila.

Za drugi primer podpisovanja z znakom gre, če se podpisnik ni zmožen podpisati (nepismenost ali drugi razlogi). V teh primerih znak podpisnika dejansko pomeni pravi podpis, ki je le izveden na drug način. Kot znak se uporablja tudi prstni odtis. V svetu se taki primeri rešujejo na podoben način:

Če pogodbenik ne zna pisati, naredi na listini ročni znak, ki ga overita dve priči ali sodišče oziroma drug organ (2. odst. 72. čl. ZOR).

Oseba, ki se ne more podpisati, naredi znak "X", dve priči pa potrdita istovetnost podpisnika; za osebo, ki ne more narediti niti znaka "X", da pisno vlogo sorodnik - priložiti mora zapriseženo zdravniško potrdilo o nezmožnosti glede podpisa (ZDA).

Nepismena oseba: prstni odtis določenega prsta in podpis dveh prič; če ne more dati odtisa, podpiše z znakom.

Nepismeni odtisne na mestu podpisa kazalec desne roke, zapisnikar pa zapiše pod odtisom njegovo ime in priimek... Če je zaslišanec brez obeh rok, prebere zapisnik, če je nepismen, pa se mu prebere zapisnik in se to vanj vpiše (82. čl. ZKP).

Če stranka ne zna pisati ali se ne more podpisati, pritisne na pismeno pooblastilo namesto podpisa odtis kazalca. Če da stranka pooblastilo osebi, ki ni odvetnik, morata biti navzoči dve priči, ki se podpišeta na pooblastilu (59. čl. ZUP in 97. čl. ZPP).

Če udeleženec ne zna ali ne more pisati, mora biti to v listini zapisano. V tem primeru morata pri sestavi listine sodelovati dve pismeni priči ali drugi notar, pred katerim postavi udeleženec na listino svoj ročni znak, kar potrdita priči oz. drugi notar s svojim podpisom (37. čl. Zakona o notariatu).

Če podpisnik ni zmožen narediti niti znaka, pride v poštev nadomestni podpis:

Če tisti, ki bi moral podpisati zapisnik, ne zna ali ne more pisati, ga podpiše nekdo, ki zna pisati... (77. čl. ZUP).

Če prejemnik noče podpisati vročilnice, zapiše vročevalec to na vročilnici in z besedami napiše dan izročitve... (97. čl. ZUP).

Če zavezanec ... noče podpisati zapisnika, ugotovi izvršitelj to v zapisniku (61. čl. Zakona o davkih občanov).

5.6 Faksimile

Izraz faksimile izhaja iz latinščine (lat. fac - napravi, velelnik od facere - napraviti in simile - podobno) in pomeni snemek, natančen tiskarski posnetek rokopisa, risbe, tiska... (Verbinc 1982, 201). Opredeljujejo ga kot podpis, ki je pripravljen in reproduciran s kakšnim mehaničnim ali fotografskim postopkom (Black's 1991, 591). Nemški Creifelds tako kot pri podpisu napoti na geslo o obliki (obličnosti) in ugotavlja, da je mehanično razmnoženi podpis (faksimilni žig) zadosten le, če je v predpisih tako izrecno dovoljeno. Obvezen lastnoročni podpis zavlačuje poslovanje in povečuje stroške, zato se bo faksimilni podpis zelo uveljavil v množičnem pisnem poslovanju (Köhler 1982, 143).

Faksimilirani ali tiskani podpis ali znak je veljaven, če je v prometu običajen takšen način poslovanja (Cigoj 1984, 189). Na zavarovalni polici zadostuje tudi faksimile podpisa, bodisi odtisnjen s pečatom ali pa že vnaprej tiskan (Ivanjko 1982, 14). Po računovodskem standardu (SRS, 21.6) ima lahko računalniško narejena knjigovodska listina odtis podpisa in žiga že z računalnikom. Za izvedene knjigovodske listine, namenjene notranji uporabi, je dovolj odtis podpisa ali z računalnikom odtisnjena oznaka odgovorne osebe. Če gre za pravno obravnavanje dogodka/listine, lahko zapisana obvezna procedura za računalniško izpisovanje listine predstavlja njeno verodostojno kritje. Zato soglašamo z mnenjem, da "morajo v takem podjetju poprej s posebnimi pravili (oziroma sklepom) določiti: opis žiga podjetja in del knjigovodske listine, kjer bo njegov računalniški odtis, imena in priimke (morda tudi nazive in delovna mesta) pooblaščenih oseb, katerih imena in priimki se bodo računalniško odtiskovali, ter standardna mesta, kjer bodo odtisnjeni" (Koželj 1995, 42).

V predpisih najdemo izrecne opredelitve, ali je faksimile dovoljen (in pod kakšnimi dodatnimi pogoji) ali ni dovoljen. Pri tem je včasih zelo razvidno vnaprejšnje nezaupanje do tega 'prenosnega podpisa':

...sprejet bo faksimilni podpis šolskega uradnika, če bo zraven odtisnjen žig ustanove ali drug jasen dokaz, ki bo kazal, da je potrdilo pristno in da ni verjetno, da bi bil žig podpisa uporabljen nepooblaščeno.

Dovoljenje za delo (licenca) nosi natisnjen podpis ministra in ga sopodpiše pooblaščeni uslužbenec ministrstva.

Izvirnik mora biti podpisan, na kopijah pa mora biti podpis ali odtisnjen faksimile.

Izvirna ladjarjeva izvozna deklaracija mora biti lastnoročno podpisana (in ink)... Podpisni žig se šteje kot lastnoročni podpis. Ustrezno podpisana kopija deklaracije velja kot "izvirnik"...

Če konzularni uslužbenec podpiše vizum s faksimilno štampiljko, mora preko vizuma vtisniti žig.

Zdravnik, ki s podpisom osebno odgovarja za vsebino bolnikovih izvidov, ne sme uporabiti podpisnega žiga (niti sam, niti kdo drug namesto njega). V zadevah zdravstvenih obračunov je zdravnik odgovoren za vse podpise v svojem imenu, faksimile pa sme uporabiti le, če je njegov odtis registriran pri...

Licenca za poslovanje ima faksimilni podpis direktorja (državne agencije) in žig ministrstva.

Faksimile ni sprejemljiv na (tujčevih) dokumentih - overjeni morajo biti z izvirnim podpisom.

Faksimile je pogost na vrednostnih in podobnih finančnih papirjih:

Delniško potrdilo (Stock Certificate) podpiše predsednik in blagajnik ali drug pooblaščeni uradnik in mora biti žigosano z žigom. Podpisi so lahko ročni (manual) ali faksimilirani.

...na obveznicah so faksimilni podpisi in natisnjen žig...

Po zakonu o vrednostnih papirjih so faksimilni podpisi na investicijskem kuponu, na bančnem certifikatu, na obveznici in na delnici (tako tudi 180. in 181 čl. ZGD); na vrednostnem papirju je lahko podpis oziroma faksimile podpisa izdajatelja (235. čl. ZOR).

Čeprav je po nemški sodni praksi dvojniku načeloma priznana zmožnost dokazne listine (NJW 1959, 2011), tega ni mogoče neposredno prenesti na faksimile (Tschentscher 1991, 142).

5.7 Navedba imena kot podpis

Natipkano ali žigosano ime namesto podpisa se pogosto dopušča na dvojnikih. Natisnjeno ime kot podpis se včasih uporablja na tiskovinah ali listinah, ki jih podpisujejo državni uradniki. Poleg imena je včasih odtisnjen tudi faksimiliran lastnoročni podpis. Prav v takšnih primerih so se vprašali, ali ne bi bilo pravno zadostno faksimilirani podpis nadomestiti z napisano navedbo imena podpisnika. Nemški pravniki so pri odgovoru na to vprašanje togi. Pri neobličnih listinah (gowillkürte Schriftform) je razmišljanje v tej smeri uporabno. Prav tako je možno uporabiti napisano ime kot podpis v primerih, ki jih predpisi izrecno dopuščajo (navajajo primer samodejnega obveščanja stanovalcev o povišanih najemninah). Menijo, da faksimilirani podpis še potrjuje pristnost sporočila, medtem ko navedeno ime (bloße Namenswiedergabe) tega v celoti ne zadovoljuje. Glede na veljavne predpise ugotavljajo, da navedeno ime podpisnika zadostuje, če je to v skladu z namenom pisnega sporočila in če s stališča vsebine sporočila ni mogoče pričakovati ponareditve.

Ker je tehnično izvedljivo, predlagajo, da bi v pri množičnih samodejnih listinah/sporočilih še naprej uporabljali natisnjen faksimilirani podpis. Menimo, da to pravno razmišljanje ni najustreznejše. Faksimilirani podpis ne zmanjšuje možnosti za ponareditev sporočila. Prav tako objektivno gledano faksimile ne daje večje pristnosti sporočilu (to je morda le psihološki učinek pri določenem številu prejemnikov sporočila). Primerneje bi bilo, če bi izhajali iz namena (smisla) določene vrste samodejnega sporočila. Pristnost sporočila utrjujejo številne okoliščine, ki nimajo nobene zveze s podpisom: prejemnik npr. že vnaprej ve, da bo sporočilo prejel in da naj bi se ravnal po njem oziroma ob prejemu razume, zakaj ga je prejel (odločbe, računi, položnice, opomini, vabila, okrožnice, razglasi...), ali pa gre za sporočilo, ki je prejemniku v očitno korist. Včasih je pristnost razvidna iz oblike sporočila (tiskovine, računi, način izpisa, ovojnica, glava dopisa...). Pri vsem tem se zanemarja drug vidik, ki je pri samodejnih sporočilih bolj pereč in ga je možno utemeljiti z načeli o varstvu potrošnikov: na sporočilu ni napisanega naslova, imena in telefona osebe, na katero se je mogoče obniti v primeru sporne vsebine sporočila! To je smer razmišljanja, ki postavlja vsebino pred obliko.

Poseben primer za "podpis" je omemba podpisnika v besedilu. V ameriški sodni praksi je bilo odločeno, da lahko omenjanje imena podpisnika v telegramu pomeni podpis z vsemi pravnimi posledicami, ki so povezane s konkretno vsebino in z okoliščinami sporočila [ 3 ]. V spornem primeru sodišče presoja vse okoliščine primera in ne le podpis. Med takšne okoliščine spadajo vsa razmerja med strankama, zlasti pa redni poslovni stiki določene vrste, namen sporočila in "podpisa", drugo dopisovanje in dokumentacija ipd. Če gre za strožjo obličnost, je takšno utemeljitev težje pričakovati: ime zapustnika, omenjeno v lastnoročno napisani oporoki, še ne pomeni lastnoročnega podpisa; možno pa je vzeti kot pravno zadosten podpis na zapečateni ovojnici, v kateri je nepodpisana oporoka. Celo pri strogo obličnih listinah torej podpis ni nujno na istem listu papirja kot vsebina sporočila, mora pa obstajati očitna povezava med vsebino in podpisom oziroma je takšno povezanost treba dokazati. V vsakem primeru je vprašanje, ali je neki podpis pravno zadosten, vprašanje dejanskega stanja, ki ga mora raziskati obravnavno sodišče (obrazložitev nemškega sodišča, obj. v Familienrecht Zeitung, 1988/11).

5.8 Podpis na dvojniku

Če ni drugače izrecno razvidno, obravnavamo dvojnik kot nekaj, kar 'je prekopirano'. Če predpis izrecno zahteva, da morajo biti dvojniki podpisani tako kot izvirnik, gre dejansko za več izvirnikov. Tako npr.:

Dvojnik podpisane odstopne izjave (Instrument of Assignment)... mora vsebovati vse podpise, žige, potrditve etc., ki se nahajajo na izvirniku.

...obrazec, podpisan v dvojniku...

Podpisan dvojnik velja kot izvirnik...

Vsak vpisnik mora podpisati tri izvode izjave o vpisu delnic (vpisnica)... (207. čl. ZGD).

Pri t.i. karbonskih kopijah je možen podpis skozi več kopij hkrati. Tako kopiran podpis je zanesljiv le, če ga primerjamo z vsaj eno od preostalih kopij (če med kopiranjem ni prišlo do večjih zamikov, kar pri takšnem podpisovanju ni redko). Zgodi se, da podpisi niso vidni skozi vse izvode kopij. Včasih predpis zahteva, da jih podpisnik dodatno podpiše, ali pa se zahteva posebna izjava, da je bil izvirnik podpisan.

Na dvojnikih je pogosto dovoljeno uporabljati faksimilni podpis (tudi skupaj s štampiljko), podpis pomožnega uslužbenca, ki overi, da se kopija (odpravek izvirnika) ujema z izvirnikom ipd.

5.9 Sporočilo brez podpisa in odklonjeni podpis

Odklonjeni podpis nima v poslovni praksi nobenega posebnega pomena, saj je le eden od možnih načinov, da udeleženci poslovanja pokažejo, kako se z nečim ne strinjajo, predvsem pa opozorijo, da ni prišlo do soglasja volje. Pogost in zato vnaprej predviden pa je v pravnih postopkih, v katerih se od udeleženca zahteva npr. podpis zapisnika, vročilnice, (zapisnik: 82. čl. ZKP, 77. čl. ZUP, 61. čl. Zakona o davkih občanov; vročilnica: 97. čl. ZUP...) ali ob glasovanju (zapisnik organa: 27. čl. Zakon o zadrugah; arbitraž;ni zapisnik...).

Če se stranka ne podpiše ali celo odkloni podpis, se tako dejanje razume kot protest sui generis. Lahko se tolmači kot znak državljanske neposlušnosti, kadar teče postopek po uradni dolžnosti (Strojin 1992, 328). Posledica odklonjenega podpisa je lahko, da preneha neka pravica: če imetnik stanovanjske pravice neupravičeno odkloni podpis ponujene najemne pogodbe, potem njegova stanovanjska pravica preneha in odtlej uporablja stanovanje nezakonito (VSL sklep II Cp 1495/93 in sklep I Cp 2015/93).

Poseben primer za manjkajoči podpis je npr. to, da vročilnico namesto naslovnika podpiše nekdo drug - toda z naslovnikovim podpisanim imenom. Sodna praksa zahteva, da "se mora takšna okoliščina posebej raziskati in na nedvoumen način ugotoviti, kdo je podpisal vročilnico in kdaj je stranka dejansko prejela odločbo" (PP 1994/25, 10).

Če na notarski listini ni podpisa in pečata ali žiga notarja, ki je listino sestavil, takšna listina nima pravnega učinka javne listine. V primerih stroge obličnosti lahko manjkajoči podpis pomeni, da je listina brez pravne veljave, le izjemoma pa bo možno iz vseh okoliščin takšnega primera uveljavljati neki drug posel, za katerega ne veljajo stroge obličnostne zahteve.

6. PODPIS NA TELEGRAMU, TELEKSU IN TELEFAKSU

Pri teh oblikah sporočanja večji del pravnega nezaupanja izvira iz dejstva, da se v določenem trenutku prekine čisto papirna (pisna) oblika in je sporočilo v elektronski obliki. To ima za posledico, da je podpis na izhodnem sporočilu le prepisan (zapisan z navedenim imenom) ali pa slika izvirnega lastnoročnega podpisa. Tako v začetni kot v končni obliki so lahko telegram, teleks in telefaks tudi v nepapirni obliki (preneseno kot ustno sporočilo/naročilo ali pa kot elektronski zapis - pri računalniku kot končni telefaksni postaji). Potrditveni signal je možno ponarediti, lahko pa je tudi lažen - zaradi napake na sprejemni napravi. Prejemnik torej nima popolnega dokaza o pošiljateljevi istovetnosti. Kljub navedenim slabostim sta bila še do nedavnega telegram in teleks v poslovanju zelo priljubljena medija, in to celo na področju bančnih finančnih prenosov. Danes ju čedalje bolj izpodrivajo cenejši in učinkovitejši načini povezovanja, zlasti telefaks in elektronska pošta. Telegram, teleks in telefaks lahko štejemo med prehodne oblike poslovanja - med papirnim in elektronskim - zato se pri njih ustrezno prepleta tudi pravna problematika.

6.1 Telegram oz. teleks

Telegram je občasno užival večje zaupanje, ker ima izvirno podpisano pisno predlogo, shranjeno pri pošiljatelju. Pa tudi dejstvo, da je telegram oddan preko nevtralne telegrafske službe, daje temu prenosu nekoliko večjo pravno težo kot teleksu (ki se redkeje uporablja kot javna storitev).

Na telegramu/teleksu je podpis v obliki natipkanega imena pošiljatelja. Obstaja vrsta sodnih odločitev, da preprosta šifra ali omenjeno ime na koncu telegrama/teleksa zadostuje kot podpis. Te odločitve so bile sprejete ob ocenjevanju, ali listina izpolnjuje pogoj pisnosti po civilnih (trgovinskih) predpisih. Poglaviten ameriški predpis na tem področju je Enoten trgovinski zakonik (UCC). Določbe, ki predpisujejo pisno obliko poslov, imenujejo "statutes of frauds", kar bi opisno lahko prevedli kot "pravila o obličnosti poslov" [ 4 ]. Pod pritiskom poslovne prakse so uradni komentarji UCC in sodišča zelo široko tolmačili opredelitev pojma "podpisan": ni nujen celoten podpis, pristnost je lahko potrjena s tiskom, štampiljko ali pisavo; lahko tudi z začetnicami (inicialkami) ali s prstnim odtisom. Celotnega kataloga možnih oblik podpisov ni možno izdelati, sodišča morajo pri obravnavanju teh zadev uporabiti zdravo pamet (common sense) in izkušnje komercialnega poslovanja (iz uradnega komentarja k členu §1-201; UCC 1994, 41). Ena najbolj znanih ameriških sodnih odločitev v zvezi s telegramom je jasno ugotovila, da tradicionalen način ni edini učinkovit način podpisovanja listine:

"Kadar je pogodba sklenjena s telegramom ...to pomeni pisno pogodbo po pravilih 'statute of frauds';...ni nobene razlike, če uporabnik [telegrafa] napiše ponudbo ali njen sprejem...z nalivnikom..ali, če je njegovo pero bakrena žica, dolga tisoč milj...; niti ni nobene razlike, če je v enem primeru uporabljeno navadno črnilo, v drugem primeru pa isto opravilo izvede bolj pripraven vodnik, znan kot elektrika" (zadeva: 48 N.H.487,488 (1869) - po: Wright 1995, App. G:11).

Do poznih 80-tih let so imela jugoslovanska sodišča odklonilen odnos do vlog, ki so na sodišča prispele s telegramom. Niso jih zavrgli, imeli pa so jih za nepopolne, zato so jih vlagatelji (pritožniki) morali v treh dneh dopolniti, sicer so bile zavržene. To ravnanje so utemeljevali s trditvijo, češ da brzojavna vloga nima podpisa. Še v letu 1985 je neko sodišče menilo, da je telegram nepopolna oblika, ker razen podpisa na njem tudi ni pečata pritožnika (VGS Sr Pž 4625/85, 16.12.1985; v: Bilten VGS Sr 1-6/86, str. 37). Potem pa se je premaknilo na bolje: leta 1986 je občna seja VS Slovenije podala načelno pravno mnenje, da je brzojavno vložena pritožba podpisana, čeprav je podpis na njej telegrafske oblike, kot je sicer njena ostala vsebina (Poročilo VSS 2/86, str. 45). Tako je ravnala tudi kasnejša slovenska sodna praksa.

Pri sklepanju poslov in pri pravno zahtevnejših sporočilih se je teleks pretežno uporabljal le kot začasni pripomoček, koristen zaradi hitrosti in zanesljivega prenosa. Dokončne pogodbe in drugi pravni instrumenti so bili izmenjani s klasično pošto. Podoben način se uporablja tudi pri telefaksu in pri elektronski pošti, predlagali pa so ga celo ob pomembnih prenosih z ripom [ 5 ]. Ta pristop so imenovali "faksiraj in nato pošlji v pismu" (fax-then-mail procedure).

6.2 Telefaks

Izraz telefaks uporabljamo sopomensko za napravo in za sporočilo, poslano/prejeto s to napravo. Takšna je običajna uporaba v praksi, ko se za sporočilo s telefaksom uporablja tudi okrajšava "faks". Izraz (tele)faksimile, ki tudi pomeni napravo/sporočilo, zveni nekoliko starinsko (iz. latin. fac[ere] + simile).

Čeprav je v praksi večina uporabnikov zadovoljna s "sliko" besedila, skuša razvoj avtomatizirati znakovno izhodno obliko besedila. Tako bi se sporočila pošiljatelju predelala in vračala še hitreje (npr.: ponudba - naročilo). Razvija se potrošniško naročanje s telefaksom, razpečujejo časovno kritične novice, poročila (faks na zahtevo); razmišljajo o faksiranju v obliki dvodimenzionalne črtne kode, ki na nekaj centimetrih sprejme 10-krat več podatkov kot tipkana stran...

Čeprav so precejšnje možnosti za ponarejanje faksiranih sporočil, je dejanski obseg zlorab v svetu majhen. Telefaksno sporočilo je v poslovanju zanimivo, ker je vsebina neposredno razvidna, praktično enaka tisti na papirju. A prav zaradi tega in ker se pojavljajo nekatera varnostna vprašanja ob delu s telafaksom, pa npr. ugotavljajo, da ta medij ni primeren za prenos medicinske dokumentacije (Lavrenčič 1994, 50). Nazoren primer za nezaupanje v medij telefaksa je tiskana pravna rezerva na obrazcu za faksiranje, ki ga uporablja neka slovenska banka - očitno gre za uvoženo zamisel (namenoma neprevedeno):
"Customers are reminded that the company does not consider the medium of facsimile machine to be secure and accordingly messages/documentation transmitted by this medium are not to be considered as legaly binding by the company, its subsidiaries or associated companies"; sporočilo iz junija 1995 pri avtorju.

V zvezi s telefaksom se pojavljajo številna pravna vprašanja, že obdelana tudi v sodni praksi:
* slaba obstojnost toplotno občutljivega sprejemnega papirja, kar je pomembno takrat, ko je faksni odtis potreben kot dokazno sredstvo, kot knjigovodska listina (npr. naročilnica) ipd.;
* istovetnost pošiljatelja (tudi podpis);
* nadzor nad oddajno napravo; odgovornost za zaposlene;
* množično reklamiranje preko telefaksa;
* ali telefaksno sporočilo zadovoljuje zahtevo po pisnosti;
* odgovornost za napake na oddajni/sprejemni napravi; porazdelitev tveganj;
* dokazna vrednost faksiranega sporočila;
* dokaz poslanega/prejetega faksa.

Kadar je za listino določena obvezna pisna oblika, je podpis na telefaksu neločljivo povezan z vprašanjem dokazne vrednosti telefaksnega sporočila. Ta problem se redkeje pojavlja na poslovnem področju, znan pa je na področju upravnih in sodnih postopkov. Obširneje ga obravnavata Wolf (1989) in Tschentscher (1991). Podpis na telefaksu se lahko ponaredi (kopira), pri računalniški izvedbi telefaksa pa je prenareditev skorajda nedokazljiva (računalniška predelava grafike). Tudi faks, ki ga prejemnik podpiše lastnoročno in ga zaradi potrditve vrne pošiljatelju, ne reši problema.

Ko gre za strogo obličnost, sta teorija in sodna praksa zelo zadržani do podpisa na telefaksu. Menijo, da celo široka razlaga 1. odst. 126. člena nemškega BGB [ 6 ] ne dovoljuje mnenja, da je prejeti telefaks "podpisan lastnoročno" (Tschentscher 1991, 143). Isti avtor nato poskuša pojasnjevati smisel in namen predpisane pisnosti: pri telefaksu so podane nekatere funkcije v zvezi s pisnostjo (prepoznavna je sprejeta obveznost in njena resnost [Warnfunktion], ugotovljiva je vsebina), njegova dokazna zmogljivost pa je zmanjšana. Po njegovem mnenju bi lahko prejetemu telefaksu le sprememba zakona podelila zmožnost formalne pisnosti (ibid., 144). Takšni pristopi so že znani v nekaterih predpisih o sodnih in upravnih postopkih v ZDA. V državi Arkansas je dovoljeno na sodišče pošiljati vloge po telefaksu (predpis: Ark. Stat. Ann. §16-20-109 (1991)). Če telefaksno sporočilo ni izpisano na kakovosten papir, ki ohrani sporočilo vsaj 10 let, mora pošiljatelj v 10 dneh dostaviti izvirnik na papirju (ibid., 4:10). Domneva, da je podpis pristen, razen če se dokaže drugače.

Omenjenih težav s pisnostjo in podpisom ni, če se partnerja dogovorita za obliko telefaksa, jo naknadno priznata ali se posel, ki je predmet sporočila, opravi. Kadar torej pri pravnih poslih ni določena stroga obličnost, telefaks izpolnjuje funkcije pisnosti enako kot pismo ali telegram. Posamezne podrobnejše razmejitve odgovornosti glede telefaksnega sporočanja je mogoče urediti s splošnimi pogoji ali s pogodbo. Če ima prejemnik več telefaksnih naprav, mora oddajna stran vedeti, na katero številko bo poslala sporočilo (ni vseeno, ali je poslano generalnemu direktorju, skladišču ali pravnemu oddelku...). Predvsem pa je uporaba telefaksa v teh primerih stvar zaupanja in sprejemanja razumnega tveganja.

Omenjene pravne meje, s katerimi se tu in tam srečuje telefaksno sporočilo, bi morala odpraviti tudi tehnologija. Potrebna bi bila "pravno zanesljiva arhitektura [ 7 ]" prenosov in protokoliranja. Pristnost poslanega faksa je v nekaterih primerih mogoče rešiti z žigom pošiljatelja; tako navajajo primer, ko faksirane ponudbe sprejemajo pri nabavah za mesto Milwaukee (Wright 1995, 2:1). V neki floridski banki uporabljajo telefaks za precej tvegane prenose: sprejem plačilnih nalogov (ibid., 2:2). Varovalni mehanizmi pri tem so: vnaprej pripravljeni obrazci, ki jih fizično varuje stranka, naključna identifikacijska številka (ID) na obrazcu, črtna koda, mesto za podpis, osebna identifikacijska številka (PIN: personal identification number) za dostop do bančnega telefaksa, verifikacija, poslana na določeno telefaksno številko... To ni značilen elektronski finančni prenos, je pa lep primer, kako je mogoče s sedanjo opremo in z dodatnimi organizacijskimi ukrepi doseči bistveno večjo zanesljivost elektronskih prenosov.

Wright (1995, 4:9) poroča o novejših primerih, ko je telefaksnemu sporočilu priznana enaka pravna veljavnost kot pismu; opisane rešitve so zanimive tudi za druge vsebine poslovanja: Ameriška Zvezna uprava za komunikacije [ 8 ] sprejema vloge tudi po telefaksu, a pošiljatelji morajo hraniti svoje izvirnike. V nekem kazenskem postopku je sodišče dopustilo uporabo izjave priče, poslane po telefaksu, a s pogojem, da je tožilstvo izvirno listino shranilo in je le-ta kadarkoli dostopna na vpogled [ 9 ]. Ameriški Urad za patente in blagovne znamke [10] sprejema telefaksno obliko za nekatere prijave; telefaksni center urada sporočila vpiše in shrani. Pravdni postopek države Idaho [11] dopušča telefaksno pošiljanje nekaterih vlog; sodni uradnik prejeti faks žigosa kot "izvirnik" in se domneva, da je podpis na vlogi lastnoročen. Enaka domneva velja tudi po sodnem poslovniku države Arkansas. V nemški sodni praksi šteje telefaksno sporočilo, na katerem je viden izviren lastnoročni podpis, kot pisna vloga, skladna z upravnimi, civilnimi in ustavnosodnimi procesnimi predpisi (NJW 1994/8-537). Če okoliščine poslanega telefaksa vzbujajo očitno nezaupanje, lahko sodišče meni tudi drugače; na telefaksu ne sme biti faksimiliranega podpisa (odtis žiga), temveč lastnoročen podpis. Nemška sodišča torej dopuščajo razmnožen lastnoročni podpis, ne pa razmnoženega faksimilnega, kajti le-ta v nobenem primeru ni neposredna kopija lastnoročnega.

Sodna praksa je v preteklosti kazala do telefaksa kot načina sporočanja vedno večjo naklonjenost predvsem zato, ker ima začetno in končno papirno obliko. Vprašanje je, ali bo enako obravnavala tudi telefaksna sporočila med dvema računalnikoma, kjer ni več vhodnega in izhodnega sporočila na papirju, morebitni izpis pa je tehnološko/pravno vreden toliko kot vsak drug računalniški izpis.

7. DEPONIRANJE IN OVERJANJE PODPISA

Deponiranje (hramba, shranjevanje) podpisa in njegovo overjanje služita temu, da je mogoče podpisu bolj verjeti in ga je možno tudi preveriti; torej gre za dodatno potrditev pristnosti lastnoročnega podpisa. Tudi ti postopki kažejo na to, da lastnoročnemu podpisu samemu po sebi ni mogoče zaupati brez pridržkov.

7.1 Deponiranje podpisa

Po ZGD morajo shraniti svoje podpise na sodišču zakoniti oziroma statutarni zastopniki, člani uprave družbe (členi 32, 49, 198), prokurist (38. čl.) in likvidacijski upravitelj (122. čl.). Osebe, ki podpisujejo plačilne naloge, morajo svoje podpise deponirati pri Agenciji za plačilni promet. Notarjev podpis overi predsednik okrožnega sodišča in ga deponira pri Notarski zbornici Slovenije (15. čl. Zakona o notariatu). Če notar podpis spremeni, ga mora ponovno overiti in deponirati (28. čl.). Pri teh določbah gre deloma za protokolarne postopke, ki naj bi s svojo slovesnostjo poudarjali neodvisnost in zanesljivost notarjevega dela.

Tudi v drugih državah obstajajo pravila o shranjevanju podpisov. Gre npr. za postopke, ki so pomembni za davčni nadzor (promet alkohola na letališčih - osebje letalskih družb), za osebe, ki prevzemajo večje materialne odgovornosti v javnih/državnih službah (risk-sharing agreements - zavarovanje hipotekarnih posojil); ponekod se celo zahteva deponiranje primerkov faksimiliranega podpisa (zdravnikov faksimile pri zdravstveni zavarovalnici).

Deponirani podpis se praviloma hrani na občasno dostopnem mestu, tako da je vloga deponiranja skoraj protokolarna, tj. opozoriti podpisnika na pravno, moralno in materialno težo njegovega podpisa. Drugim udeležencem v poslovanju pa daje občutek, da ga lahko preverjajo, če želijo. S tem se utrjuje zaupanje v poslovanju.

Elektronsko podpisovanje bo vneslo v inštitut deponiranja podpisa nove zanimive razsežnosti. Prvo vprašanje je, kako tehnološko rešiti shranjevanje podpisa (bodisi lastnoročnega ali elektronskega); ali bo osebje znalo obvladati potrebne naprave in postopke za to delo? Elektronsko shranjeni podpis je mogoče preverjati tudi iz najbolj oddaljenega osebnega računalnika. Ta možnost pa utegne za elektronsko deponirani podpis pomeniti veliko več kot le protokolarno in psihološko vrednost. Vsak trenutek bo namreč tudi dejansko mogoče preveriti, ali se neki podpis ujema z drugim, shranjenim.

7.2 Notarizacija

Notarius, javna služba za sestavljanje listin, je bila znana že v časih Langobardov in Frankov, nemški predpis o notarskem redu pa izhaja iz leta 1512 (Holzhauer 1973, 57). To kaže na zgodovinsko vkoreninjenost zapisanih in podpisanih listin v evropskih pravnih sistemih. Takšna služba je bila potrebna zaradi obličnosti v rimskem pravnem redu in zaradi splošne nepismenosti prebivalstva, kar danes ni več prevladujoč problem. Notarski podpis pa je bil potreben tudi zaradi opuščanja pečatov na listinah (od druge polovice 16. stol.), ki so pred tem nadomeščali lastnoročni podpis (ibid., 1973, 56).

Po slovenskem Zakonu o notariatu je notar pristojen za overjanje prepisov in podpisov, kolikor ni z zakonom določena pristojnost državnega organa ali druge uradne osebe (60. člen). Notar sme na zahtevo strank sestavljati tudi zasebne listine (5. člen), kar pušča odprto pot tudi splošnemu komercialnemu (obligacijskemu) in kakršnemu koli drugemu poslovanju. Zakon bi omogočal notarizacijo elektronskega sporočila le, če bi bilo izpisano na papir (31. člen); takšni postopki zapisovanja so dovoljeni, če zagotavljajo enake značilnosti kot natipkana listina ("trajno obstojen zapis"). Tako bi dobili dva izvirnika: elektronskega in tistega na papirju. Neposredna notarizacija elektronskega sporočila po sedanjem zakonu ni možna.

Pojem notarizacija se v literaturi uporablja za overitve, sestavljanje notarskih listin in podobna opravila notarjev. Njihovo vlogo sta anglosaksonski in latinski pravni krog razvila vsak po svoje. Če mislimo na njihovo lokalno oziroma znotrajdržavno delovanje, razlike tudi v prihodnje ne bodo posebno moteče. Vedno bolj pa postaja očitno, da bo svetovna skupnost potrebovala institucijo nekakšnega "mednarodnega notariata". Zlasti komercialno poslovanje ne bo preneslo dolgotrajnih, zapletenih in dragih nostrifikacijskih in podobnih postopkov, v katerih naj bi preverjali pristnost podpisov oziroma elektronskih sporočil. Če verodostojnih vsebin in podpisov pod njimi ne bo, tudi ne bo prave pravne varnosti in zaupanja v poslovanju. Notarizacija v mednarodnem poslovanju (tj. poslovanju, ki sega čez mejo ene države) mora rešiti zlasti dve vprašanji: vprašanje skladnosti pravnih redov in vprašanje pravne vzajemnosti. Najhitrejše je seveda dvostransko dogovarjanje držav, a za učinkovito mednarodno (elektronsko) poslovanje bi bilo najustreznejše večstransko ali pa celo svetovno (univerzalno) urejanje notarizacije.

Pri overjanju podpisa se mora notar seznaniti z vsebino listine samo toliko, kolikor je to potrebno... Notar ni odgovoren za vsebino listine in ni dolžan ugotavljati, ali smejo stranke skleniti posel, na katerega se listina nanaša. Notar torej lahko overi podpise tudi, če gre za navidezen ali protipraven posel ali za posel, s katerim se oškodujejo tretje osebe. Pravno-vsebinski vidik notarizirane listine je v mednarodnem poslovanju še vedno zelo odprt problem. Isto izhaja tudi iz splošnih pravil o overitvi podpisov; v Sloveniji so ta pravila v Zakonu o overitvi podpisov, pisave in prepisov (Ur. list SRS 29/72). Že prvi člen tega zakona govori o tem, da se z overitvijo ne potrjuje resničnost vsebine v listini. Kadar ameriški konzularni uslužbenec overja podpis na tujih poročnih listinah, mora obvezno pripisati, da konzulat ne prevzema nobene odgovornosti za vsebino.

Med posli, za katere se v Sloveniji zahteva notarizacija, kaže omeniti kupne pogodbe s pridržkom lastninske pravice (47. čl.), kar je določba, ki bo po nepotrebnem ovirala poslovanje. Podobni posli se bodo pojavljali tudi pri elektronskem poslovanju. A če pri sklepanju pogodbe ne bosta sodelovala slovenski ali tuji notar, bo po 48. členu Zakona o notariatu le-ta neveljavna. Neveljaven ni celoten posel temveč le pridržek: za navadno kupno pogodbo brez pridržka namreč ni predpisana nobena obličnost ad solemnitatem. Uvrstitev pogodbe s pridržkom lastninske pravice v 47. člen Zakona o notariatu, je povsem neživljenjska; morali bi jo iz njega čim prej črtati.

Drugi primeri overitve:
* K izpolnitvi kupoprodajne pogodbe za avto spada tudi dolžnost, overiti podpis na pogodbi (VSL sodba I Cp 1030/94; zveza: členi ZOR - 124, 262, 454).
* V postopku za izdajo plačilnega naloga je potrebna verodostojna listina. Kot takšna se šteje tudi zasebna listina, na kateri je podpis zavezanca overil organ, ki je pristojen za overitve (446. člen ZPP).
* Pogodba, v kateri je toženec dal izjavo, da je porok in plačnik pogodbene obveznosti, svoj podpis pa overil pri sodišču, je zasebna listina iz 2. tč. 2. odst. 446. člena ZPP, na podlagi katere je možno izdati plačilni nalog (Sklep VS Koper Cpg 107/93).
* Overitev podpisov na pogodbi o prenosu nepremičnine (15. člen Zakona o davku na promet nepremičnin).
* Podpis ustanovitelja politične stranke mora biti overjen (5. člen Zakona o političnih strankah).
* Zaznamba odpovedi terjatvi, zavarovani s hipoteko, se dovoli na podlagi listine o odpovedi, na kateri je podpis upnika overjen (43. člen Zakona o zemljiški knjigi). Overitev podpisa je potrebna tudi v nekaterih drugih primerih vpisov v zemljiško knjigo (22. in 28. člen zakona).
* Oseba, ki išče lastne osebne podatke po pošti, mora izkazati svojo istovetnost z notariziranim podpisom... (ZDA: Freedom of Information Act).
* V nekaterih mladoletniških zadevah mora podpis matere ali zakonitega skrbnika overiti lokalni matičar ali sodnik za mladoletnike ali imigracijski oz. konzularni uslužbenec (ZDA).

V nekaterih primerih morajo biti podpisi na množičnih peticijah overjeni. Množične peticije se že pojavljajo tudi po elektronskih poteh, zlasti ko gre za t.i. "elektronsko skupnost" v odprtih elektronskih okoljih. Glede na to, da bi bilo mogoče s pomočjo vnaprej pripravljenih seznamov avtomatizirati peticije tudi brez soglasja "podpisnikov", se bo slej ko prej pojavilo vprašanje pristnosti podpisov na elektronskih peticijah.

Če uradni organ overi podpis drugega podpisnika (ki je morda iz druge države), lahko govorimo o verižnem overjanju. Ta veriga ima načeloma lahko tudi več členov overitve. S podobnim primerom se srečujemo pri podpisovanju digitalnih podpisov, s čimer se povečuje verodostojnost prvega podpisa iz verige.

Ameriški konzularni uslužbenec mora overiti podpis na tujem uvoznem dovoljenju/soglasju, če na njem ni žiga pristojnega organa.

Konzularni uslužbenec ne sme potrditi pristnosti faksimiliranih podpisov ali žigov na fotokopijah dokumentov. Sme pa overiti izvirne podpise in žige na takšnih kopijah (ZDA).

8. PODPIS IN OBLIČNOST

Obličnost je del pravnega obreda, ki obstaja, odkar obstajajo pravni posli. Prevladuje načelo, da za sklenitev posla ni potrebna določena oblika, razen če v posameznem primeru oblike ne določa predpis oziroma dogovor udeležencev. Nesmiselno je govoriti o tem, da "ni potrebna nobena oblika", da je pogodba "brezoblična" ipd. Tudi kadar oblika posla ni predpisana, imamo vedno opraviti s takšno ali drugačno obliko, saj šele oblika dopušča zaznavo predmeta - izraza volje. Tudi kadar oblika posla/dejanja ni predpisana, bomo po naravi stvari oziroma zaradi poklicne presoje srečali obličen akt, katerega glavni namen bo, da bodo pravna razmerja med udeleženci vnaprej nedvoumno znana.

Že pred več kot dvajsetimi leti se je v sodni praksi pokazala želja, da bi ublažili stroge obličnostne zahteve in zahtevo po lastnoročnem podpisu. Po drugi strani pa imamo primere, ko manjkajoči podpis pomeni bistveno pomanjkljivost oblike. Tako je npr. podpis pooblaščene osebe bistven element veljavnosti bančne garancije (VSH II Rev 48/85, 23.12.1986; v Pregled VSH 35/88, str. 79; zveza: člen 1083 ZOR). Če pisni izdelek nima podpisa izdajatelja, se ne šteje za listino, ki jo je mogoče ponarediti po kazenskem zakonu (VSH KŽ 2995/64, 7.1.1965; v: Pregled VSH 1965, str. 12).

Kakšna je povezanost pisne oblike in lastnoročnega podpisa je pomembno predhodno vprašanje. Po UCC (§ 1-201(46) obsega "pisno" ali "pisanje" tisk, tipkopis ali katerokoli zavestno pretvorbo v očitno obliko ("...intentional reduction to tangible form."). Splošno pravilo je, da je za pisno obliko dovolj, če je napisano tudi podpisano - torej ni potrebno, da bi bila vsebina lastnoročno napisana, takšen naj bi bil le podpis. Iz tega je razvidno, da podpis služi za ugotovitev istovetnosti osebe, ki je "podpisnik".

V literaturi je razširjeno mnenje, da pojem pisnosti "sam po sebi ne zajema lastnoročnega podpisa" (Holzhauer 1973, 262). Izvajajo ga iz dejstva, da večina pravnih pravil, ki določajo pisno obliko, ne določa, kaj je potrebno za izpolnitev zahteve pisnosti. To sta izrabili pravna praksa in judikatura, ki sta vsebino zahteve po pisnosti sčasoma prilagajali novim tehnologijam poslovanja, tako da včasih že lahko govorimo o odstopanju od pisne oblike (to je najprej postalo očitno v zvezi s telegrafom in teleksom).

Letošnja raziskava je pokazala, da se le 55% slovenskih pravnikov strinja z mnenjem, da pravni pojem pisnosti ne zajema obveznega lastnoročnega podpisa, ostali s tem ne soglašajo, nimajo stališča ali pa na vprašanje v anketi niso odgovorili (Anketa 1996). Delež odklonilnih in neodločenih mnenj je razmeroma visok in odstopa od mnenj v nemški in ameriški pravni literaturi. To je sicer strokovno vprašanje, ki ni odvisno od glasovanja (ta ugotovitev velja še za nekatera druga vprašanja iz ankete), zato bi bila zanimiva temeljitejša strokovna obdelava domačega pravnega izvedenca.

V poslovni praksi je vprašanje obličnosti in pristnosti dokaj obroben problem. Veliko več je težav s tolmačenjem in posledicami, ki jih nosi s seboj vsebina sporočila (Wright 1995, 8:2). V sodni praksi, ki je zadnja desetletja veljala v Sloveniji, srečujemo pretežno odločitve, ki so povezane s strogo obličnostjo (vrednostni papirji, dedovanje), zadeve o ponarejanju listin in vprašanje pogodb, ki so bile realizirane brez podpisa ali kakšnega drugega obličnostnega pogoja (veljavnost poslov po teoriji realizacije). To so področja, ki so v množičnem komercialnem poslovanju razmeroma redka. Toda vsak pravni posel mora biti vnaprej pravno zadosten, sicer trpi pravna varnost, negotove razmere pa slabo vplivajo na poslovanje.

9. (NE)ZANESLJIVOST LASTNOROČNEGA PODPISA

Ko govorimo o zanesljivosti podpisa, mislimo na uveljavljeno prepričanje, da je naravna (inherentna) lastnost lastnoročnega podpisa njegova pristnost oz. pravna brezhibnost. Če izvzamemo nekatere primere, ko se pristnost podpisa preverja z zanesljivejšimi sredstvi (bančne podpisne kartice ipd.), lahko ugotovimo, da podpisu radi "verjamemo na pogled". Pri tem ne smemo zanemariti pomembne okoliščine, da podpisu verjamemo, ker nas mimogrede o tem prepričujejo druge spremljajoče očitnosti oz. okoliščine, zaradi katerih se nam zdi verodostojen, npr. vrsta papirja, na katerem je podpis (dopis z glavo), prepričljiv nastop podpisnika, za katerega sklepamo, da "je pravi", enak podpis smo nekje že videli, ipd.

Zakaj naj bi bil lastnoročni podpis na papirju tako prepričljiv? Schneier (1994, 63) našteva nekaj splošnih domnev, ki sicer v celoti ne veljajo, pa vendar v praksi podpirajo prepričljivost lastnoročnega podpisa:
* podpis je neponarejen, ni izmišljen; je podpisnikovo premišljeno dejanje;
* podpis je pristen; prejemnika listine prepriča, da je podpisnik napisal svoje ime;
* podpis ni ponovno uporabljiv; ni ga mogoče premakniti na drugo listino;
* podpisano listino je težko spremeniti; rokopisne popravke bi kmalu opazili;
* danega podpisa podpisnik ne bo mogel zanikati...

O pristnem podpisu govorimo, če izvira od osebe, katere ime predstavlja. Glede na spremenljivost oblike lastnoročnega podpisa ima lahko ista oseba več pristnih podpisov. Domnevne možnosti o okoliščinah nastanka posameznega lastnoročnega podpisa so številne (Conrad 1970, 1). Zanimivo je, da Conrad ne predvideva kategorije čitljivega in nečitljivega pristnega podpisa. Nečitljiv podpis je po njegovem verjetno iznakažena različica pristnega podpisa.

Splošno mnenje je, da je lastnoročni podpis ustrezen med znanimi udeleženci, v mnogih poslovnih, administrativnih in podobnih okoliščinah, medtem ko je v mednarodnem poslovanju (tj. med oddaljenimi, občasnimo sodelujočimi) razmeroma nezanesljiv (Abeyratne 1994, 45). Lastnoročni podpis je na nekaterih področjih uporabe očitno nezanesljiv, pa zaradi tega ne zanikamo njegove uporabnosti, potrebnosti. V poročilu Ameriške zveze bank za leto 1974 navajajo, da so v tistem letu banke izgubile veliko več denarja zaradi ponarejenih podpisov na čekih (okrog 50 milijonov USD) kot pa z ropi in drugimi prestopki. Ugotovili so, da bančni uslužbenci celo med testiranjem sprejmejo 10%-50% čekov s ponarejenimi podpisi, med rednim delom pa skoraj vse (Mihelič 1978, 3).

Oblikovno se lastnoročni podpisi istega podpisnika neprestano spreminjajo, saj na podpis vplivajo številni notranji in zunanji dejavniki (Conrad 1970, 34-35):

Notranji vplivi izvirajo iz telesnih in duševnih dejavnikov:

Zunanji vplivi/pogoji:

* neposredne in posredne okvare/motnje ali obolenja organov za pisanje ali delov živčnega sistema, ki sodelujejo pri pisanju * posebni vplivi zdravil, odvisno od odmerka, časa in preparata * trenutno fiziološko in čustveno stanje, zlasti vpliv nekaterih doživetij * predhodne telesne in duševne dejavnosti, zlasti prenasičenost s pisanjem * spreminjanje hitrosti pisanja, osredotočenost na pisanje, pa tudi motiviranost za pisanje naslovniku * hipnotična in posthipnotična stanja, kot tudi posledice samosugestije ali duhovnega vpliva drugih (v najširšem pomenu)

* položaj in držanje pisala * položaj površine pisanja * vrsta pisala in podlage (papirja) * vrsta in oblika listine * optični nadzor * vremenski in časovni dejavniki * posreden vpliv drugih prisotnih oseb, hrupa ipd. * neposreden vpliv s podpiranjem ali vodenjem roke

Našteti možni vplivi, ki zagotovo niso izčrpni, kažejo, da lastnoročno podpisovanje izvaja nezanesljiv subjekt v nemirnem okolju in je zato tudi lastnoročni podpis nezanesljiva oblika. Tradicija, navajenost, deloma pa tudi predpisi dajejo torej lastnoročnemu podpisu pravno zadostnost, ki si je v resnici ne zasluži.

Pravna literatura in sodna praksa nesporno izhajata iz dejstva, da je pri izvedenstvu v zvezi s pisavo in podpisom treba upoštevati visoko možno stopnjo napak oz. pomanjkljivosti - tudi zaradi pomanjkljivih predlog, kratkega podpisa in podobnih težav (Tschentscher 1991, 141-142). V grafologiji sta prepoznavna dva pristopa: grafonomski, ki izhaja iz "nemerljivosti" duševnih dejavnikov (podpis je treba ocenjevati kakovostno), in grafometrični, ki uporablja številne merilne metode (več v: Conrad 1970, 24). Kriminalistične obdelave podpisov poznajo dve glavni skupini raziskav: (1) kdo je podpisnik - med več možnimi, in (2) ali je določen podpis pristen (ali ni ponaredek). Metode, ki skušajo samodejno prepoznavati vzorce, se za obe skupini raziskav deloma razlikujejo (več v: Mihelič, 1978).

Prepričljiva verodostojnost lastnoročnega podpisa torej le redko izhaja iz podpisa samega, temveč iz postopka preverjanja (istovetnost podpisnika, primerjava dveh podpisov, od katerih je eden pravi...) ali iz okoliščin, ki podpis/podpisovanje spremljajo. Te ugotovitve moramo upoštevati tudi pri presoji elektronskega podpisa, od katerega načeloma ne bi smeli zahtevati strožjih meril za presojo pristnosti, kot jih poznamo pri lastnoročnem podpisu.

10. SKLEP

Prepričljiva verodostojnost lastnoročnega podpisa le redko izhaja iz podpisa samega, temveč iz postopka preverjanja ali pa iz okoliščin, ki podpis/podpisovanje spremljajo. Ob obravnavanju podpisa se pojavlja vprašanje, ali gre le za problem oblike ali pa tudi za vsebinski problem. Večina se strinja, da je podpis oblikovni vidik pravnega sporočila. Tesno je povezan z obličnostjo dejanja nasploh. Podpis je le v redkih primerih pogoj za veljavnost listine; večidel ima vlogo ad probationem, kar pomeni, da z njim dokazujemo dejstva, ki so po naravi stvari povezana s podpisom (v prvi vrsti je to istovetnost osebe podpisnika). Če je torej podpis le oblikovna prvina, ki dokazuje neka dejstva, ni pravega razloga zoper trditev, da lahko potrebna dejstva dokazujemo s katerokoli drugo obliko, ki je enako ali bolj učinkovita. Ali bolj praktično: z obliko, ki je v posamezni vrsti primerov dovolj učinkovita (je torej pravno zadostna).

Ameriški vzorčni sporazum o elektronskem plačevanju govori o "podatkih, katerih namen je podpis" (data intended as a signature). Po njihovem se takšna opredelitev (1) izogne pogosto brezplodni razpravi o pravni opredelitvi podpisa; (2) priznava, da obstajajo med pravnimi disciplinami in med praktičnimi rešitvami različne opredelitve podpisa in (3) da s tem pridobimo hkrati odprt (nevtralen) in vseobsegajoč pojem (ABA EPA 1992, 22).

Poslovna premišljenost pa mora segati še dalje. Če podpis ni nujen, ga je treba enostavno odpraviti ali pa nadomestiti s kakršnokoli drugo tehnološko/pravno izvedbo, ki posel še omogoča. Primer za to so npr. bankomati. Doslej smo bili navajeni bančni dvig gotovine podpisati (ček), sedaj pa vse deluje tudi brez podpisa, čeprav z vidika potrošniškega prava taka izvedba ni neoporečna.

Izrazi, kot so lastnoročni podpis, zapisan, pisno, na papirju, listinski dokaz, pisna oblika, načelo pisnosti v postopkih ipd., neposredno preprečujejo, da bi lažje uvajali elektronsko poslovanje. Izključujoče pravne določbe je treba odpraviti, spremeniti oz. prilagoditi tako, da bodo sprejemljive tudi nepapirne oblike poslovanja. Odprta elektronska okolja (npr. Internet) močno potiskajo v ospredje problem pravnega urejanja s svetovno poenotenimi pravili; tega pri lastnoročnem podpisovanju ni bilo nikoli.

Opombe v besedilu:
1. Uniform Commercial Code, Enoten trgovinski zakonik; zvezni predpis ZDA, ki uravnava komercialne posle. V celoti ali smiselno so ga prevzele v svoje zakonodaje vse ameriške zvezne države, razen Louisiane. Gl. seznam virov: UCC 1994 ali Black's 1991, 1531[nazaj]
2. Toh See Kait: Paperless International Trade: Law of Telematic Data Interchange, Singapure, Butterworths Asia, 1992 (cit. po Wright 1995, App. G:10) [nazaj]
3. Vsebina telegrama je bila: "We dr. Mehdi and Marie Farzin, accept the offer of $520,000 of our property at 6175 and Hocker Drive Harrisburg, Pensylvania" (cit. po Seminar 1995, 67) [nazaj]
4. Izraz izhaja iz angleškega zakona Statute of Frauds and Perjuries, iz leta 1667, ki so ga povzele vse ameriške zvezne države, razen Louisiane. Ta predpis je določal za nekatere posle, da morajo biti sklenjeni in podpisani pisno, sicer jih ni mogoče uveljavljati pred sodiščem. Meril za predpisano pisnost je bilo več: vrednost posla, predmet posla, trajanje izvršitve posla, poroštvene pogodbe (Black's 1991, 661). V angleškem pravu je bil statut opuščen leta 1954 (razen glede določb o poroštvu in prometa nepremičnin), še vedno pa ga uporabljajo v ZDA in v deželah Britanskega komonvelta (ABA DSG 1995, 5). [nazaj]
5. RIP: uveljavljena slovenska okrajšava za "računalniško izmenjevanje podatkov" (isto kot angleško EDI - Electronic Data Interchange). [nazaj]
6. BGB: Bürgerliches Gesetzbuch (civilni zakonik), 18.8.1896, velja od 1.1.1900 [nazaj]
7. "Gewährleistungsarchitektur" - o tem pojmu gl. Eberle CR 1988, 258 [nazaj]
8. Federal Communications Commission [nazaj]
9. People v. Guzman, 581 N.Y.S.2d 117, 120 (N.Y. City Crim. Ct. 1992) - cit. po Wright 1995, 16:13 [nazaj]
10. U.S. Patent and Trademark Office [nazaj]
11. Idaho Rules of Civile Procedure, rule 5(e)(2) [nazaj]

Na vrh

Na prvo domačo stran

Pravna informatika

Elektronsko poslovanje

Elektronski pravni viri

Poklicno / osebno