Elektronsko poslovanje

mag. Janez Toplišek

Tako kot je pri klasičnih pravnih področjih, se tudi pri "pravu kibernetskega prostora" nakazujejo ločena problemska področja, ki jih bo treba obravnavati z vidika različnih pravnih vej, zaradi česar bo pravno urejanje razvejano in včasih vključeno celo v predpise, ki niso namenjeni e-poslovanju. To je glavni razlog, da danes ne najdemo predpisa, ki bi celovito urejal e-poslovanje v posamezni državi/regiji. Številne predpise o elektronskem podpisovanju, ki so že sprejeti ali so v postopku pripravljanja, lahko torej štejemo med predpise, ki urejajo le enega od mnogih vidikov e-poslovanja.

Pravna ureditev kot razvojna ovira
V ZDA, ki veljajo za najrazvitejše okolje, predstavlja e-poslovanje manj kot 1% gospodarskega poslovanja (1999), vendar ga obravnavajo kot izjemno hitro razvijajoče se in strateško pomembno področje. Zato pomeni pomanjkanje ustreznih pravnih pravil pa tudi neustrezno normiranje razvojno oviro.

Izrabiti veljavni pravni red
V svetu je prisotno mnenje, da pri e-poslovanju ne gre za novo vsebino, temveč za izjemno povečan obseg, ki ne prenese dosedanjih ovir pri običajnem poslovanju in je časovno potraten. Med uveljavljenimi pravniki v Sloveniji smo v zvezi s tem slišali vprašanje: "Kaj pa je tukaj sploh pravno novega?" Po eni strani razkriva vprašanje nepoznavanje e-poslovanja oz. pravnih vprašanj interneta, po drugi strani pa vprašanje koristno usmerja k razmišljanju, kako že znana pravna pravila ustvarjalno uporabiti pri tem novem načinu poslovanja.

Prenormiranost je slaba tako za tržno delovanje kot tudi za razvoj novih tehnologij oz. načinov poslovanja. Zato mora biti ob pravni negotovosti prva misel usmerjena v to, kako izrabiti pravila veljavnega pravnega sistema. Odgovor je seveda laže najti, če pravnik ve nekaj več ve e-poslovanju.

Pomen pravnega urejanje v EU
Tudi v EU ugotavljajo, da so pravne negotovosti pri e-poslovanju večje kot pri uvajanju dosedanjih vrst poslovanja. Visoki stroški dragega pravnega svetovanja so breme zlasti za SME. Za nas bodo pristopi EU čedalje pomembnejši. Ob globalnosti e-poslovanja je včasih videti nenavadno, da želi neka regija poenotiti pravne pristope. Gre vsaj za te nujnosti znotraj EU: posamični neusklajeni pristopi držav članic so se deloma že pokazali kot delo v prazno; tudi na področju EU je treba vzdrževati enotnost trga in enakopravnost držav oz. posameznikov; in končno, ni zanemarljivo pogajalsko izhodišče, ki si ga bo Evropa pridobila z lastnim poenotenjem. Najbolj drastično se je to pokazalo na področju varstva informacijske zasebnosti, kjer se mora ostali svet in celo ZDA prilagajati visokim standardom EU.
 
Pomen samoregulacije (avtonomno urejanje)
Prenormiranosti e-poslovanja se lahko izognemo tudi s ti. samoregulacijo. Lahko gre za pravna pravila (splošne pogoje, klavzule, rezerve, standarde ipd.), lahko pa tudi za tehnične ukrepe, ki imajo učinek samoregulacije (filtriranje sporočil), ali za organizacijske ukrepe (ratingi, črne liste, certifikati); k dejanski samoregulaciji pa bi lahko šteli tudi delovanje konkurenčnega trga (spremljanje napak konkurence ipd.). Samoreguliranje je cenejše od predpisov tako s stališča gospodarstva kot tudi s stališča države. Zahteva po samoregulaciji lahko prihaja "z vrha" (država določi cilj ali deloma celo sredstva), od spodaj (porabnik, etično poslovanje) ali pa izhaja iz narave poslovanja (prodajalec se želi zavarovati pred možnim tveganjem). Do samoregulacije, ki jo zahteva država, so skeptični zlasti v ZDA, kjer spoznavajo, da bi npr. za področje varovanja osebnih podatkov morala neposredno ukrepati država s predpisom.

Zlasti zaprta okolja morajo pogumno in inovativno iskati načine, kako bi si sama uredila notranja pravna razmerja.

Kompleksnost problema pravnega urejanja
Novejša pravna projektna študija EU[2] ugotavlja, da je pri pravnem urejanju treba upoštevati očitno kompleksnost e-poslovanja, saj je nanj možen pogled z različnih ravni:
1. Različne stopnje/faze poslovnih transakcij
2. Vrste transakcij glede na udeležence
3. Struktura udeležencev v celotnem procesu poslovanja
4. Različni izdelki ali storitve
5. Vrsta komunikacijskega medija in način njegove uporabe
6. Vrsta poslovanja
Strukturiranost lahko podrobneje spremljamo tudi znotraj vsake od omenjenih ravni.

Značilna pravna vprašanja, ki so skupna vsem oblikam e-poslovanja
Abstraktnost je ena temeljnih značilnosti pravnih pravil. Kljub strukturiranosti e-poslovanja, ki otežuje pravna posploševanja, se kažejo značilna skupna vprašanja, ki bi jih kazalo urejati bodisi v posebnem predpisu o e-poslovanju ali pa v posameznih sistemskih predpisih (npr. v splošnih določbah obligacijskega zakona):
kaj pomeni soglasje volj pri e-poslovanju, domneva o prevzemu sporočila, domneva o tem, kdaj je druga stran (oseba/naprava) seznanjena s prejeto vsebino, nenameravana napaka, izvirnik, elektronska hramba, dokazovanje (pomembno za anglosaške države), izhodišča o podpisovanju, elektronska sklenitev pogodbe, domneva pisnosti ipd.

Predpisi o e-poslovanju ne bi smeli prevzemati nekaterih pravnih rešitev, ki so sporne celo v neelektronskem poslovanju (npr. pisnost za pogodbo, v kateri je pridržek lastninske pravice za prodajalca). Ključni spremljajoči vidik pravnega urejanja e-poslovanja je torej tudi prenovitev pravnega poslovanja!

Slovenija
Potrebovali bi študijo, ki bi sistemsko analizirala potrebne konkretne smeri posegov v veljavne slovenske predpise, ukrepe, ki bi zagotovili, da novi predpisi ne bi ovirali e-poslovanja; študija naj bi seveda izhajala iz ugotovitev glavnih globalnih tendenc. Ni naključje, da se v Severni Ameriki, Avstraliji in v EU čedalje pogosteje "vračajo korak nazaj" in da s temeljitimi študijami skušajo ugotoviti, kje so in kam morajo pravzaprav iti ("an awareness objective").

V ZDA obstaja za več kot eno stran dolg seznam najpomembnejših oseb, ki so pripravljale besedilo enotnega zakon o e-transkacijah (UETA[3]). V Sloveniji se v nekakšnem zaprtem krogu pripravlja zakon (ZEPEP[4]) in sploh ni možno izvedeti, katera ekipa "strokovnjakov" se ukvarja s tem. Svet za informatiko v upravi pri vladi RS je naročil CVI, "naj izdela predpis o e-poslovanju", projektne naloge za ta namen pa strokovna javnost ni videla (upravičeno lahko domnevamo, da sploh ni bila narejena). Zanesljivo je možno reči, da tako ne delajo nikjer v tujini. Tam resno razpravljajo že o enotnih metodoloških pristopih sodelujočih ekip.

Če je še pred letom ali dvema kazalo, da zaostajamo pri pravnem urejanju, je razvoj pokazal, da je treba predvsem bolje spremljati razvoj po svetu in prevzemati dozorele rešitve. Seveda je veliko vprašanje, kaj bo možno vzeti kot "zrelo", saj ob neznansko hitrem razvoju globalnega e-poslovanja dejansko skoraj nič ne more dozoreti. Potrebna je celo določena zadržanost: o ključnih rešitvah ne bomo odločali v Sloveniji, temveč bodo te predvsem rezultat dogovora med EU in Severno Ameriko.

Čeprav je mnoga razmerja pri e-poslovanju možno presojati po veljavnih pravilih, bi morala slovenska pravna stroka sistematizirati "pravo e-poslovanja v Sloveniji", saj bi to prispevalo k sistematičnejšemu delu in k večji pravni preglednosti. Medtem ko imajo nekatere tuje pravne šole že desetletje posebne študijske usmeritve za e-poslovanje ali vsaj redne specializirane seminarje, je slišati neverjetno, da slovenski pravni fakulteti te aktivnosti zožujeta in ne skrbita za razvoj pravnih kadrov, ki jih bo sodobno e-poslovanje še kako potrebovalo.

Analiza in usmeritve - na primeru računovodskih standardov[5]
Slovenski računovodski standardi (SRS) so pomembna strokovna pravila za ravnanje v računovodski stroki, za revidiranje, informiranje, analiziranje, za davčne in carinske postopke ipd. Ti standardi še vedno niso dovolj preurejeni tako, da bi ustrezno podpirali e-poslovanje. Njihova analiza ponuja ugotovitve, ki so neposredno ali posredno uporabne tudi na drugih primerih preurejanja predpisov:
* Učinkovita politika hrambe (elektronske) dokumentacije je del celotne politike organizacije in ne njen neodvisni del. Optimalne rešitve glede hrambe dokumentacije bodo podpirale konkurenčne prednosti organizacije.
* Pri snovanju rešitev je treba upoštevati, da je prišlo v zadnjih letih do izjemnih kakovostnih premikov pri načinu poslovanja. Zato morajo rešitve upoštevati elektronsko poslovanje kot celoto in ne zgolj računovodski del poslovanja.
* Računalniška analiza besedila Slovenskih računovodskih standardov je pokazala, da so nekateri pojmi kljub svoji izvorni povezanosti s papirjem in pisnostjo dovolj nevtralni, da dopuščajo rabo tudi pri elektronskem poslovanju (npr. knjiga. listina). Nekatere formulacije bo treba posodobiti, saj so deloma arhaične oz. zaostajajo za današnjim stanjem tehnike in organizacije dela. Pri iskanju novih rešitev  v SRS bo treba zagotoviti, da bodo izrazi tehnično čim bolj nevtralni in bodo zato lažje zdržali prihodnje tehnične razvojne preskoke.
* V SRS ne sme biti rešitev, ki bi absolutno ovirale elektronsko poslovanje (lastnoročni podpis, žig, nepotreben izpis na papir). Takšne ovire je treba odstraniti ali pa jih zamenjati z bolj relativno in funkcionalno oblikovanimi pravili.
* Podrobno preskriptivno določanje (kaj in kako) naj bi zamenjalo funkcionalnejše opisovanje (zakaj, opis cilja). Nepotrebno se je obremenjevati s strokovnimi vprašanji, ki jih je že ali jih bo v kratkem zadovoljivo razrešila arhivska stroka. S potrebnimi pridržki se je možno opreti na industrijske standarde oz. navodila proizvajalcev – oboje je lahko opora za presojo strokovnega ravnanja.
* Pri obravnavanju elektronskega izvirnika oz. dvojnika je treba fizični zapis povsem ločiti od vsebine. Določijo naj se pogoji za enakovreden elektronski zapis.
* Večji del izvedbenih podrobnosti glede hrambe je treba prenesti na mesto nastanka/hrambe dokumentacije. Povezano s tem morajo postati pomembnejša notranja organizacijska pravila o hrambi. Določati morajo jasna konkurenčna pravila za vse vrste zapisov. Upoštevati je treba konkretne skupine dokumentacije in ne hrambo zapisov nasploh; za večino računovodske dokumentacije namreč veljajo razmeroma kratki roki hrambe (gledano tehnično in organizacijsko).
* Digitalno oz. optično slikovno zapisovanje je trenutno najperspektivnejša tehnika za hrambo dokumentacije; preveriti je treba gospodarnost mikrofilmanja v Sloveniji.
* Pogumno in brez odlašanja bi morali pričeti s prilagajanjem SRS; rešitve bodo vplivale na davčno in druga podobna področja in bodo v pomoč pri presojanju v pravnih postopkih vseh vrst. Količina hranjene dokumentacije, nastale elektronsko, se bo namreč v naslednjih letih izjemno povečala.

Na vrh