Rodoslovje - prva stran

Slovensko   rodoslovno društvo

Kazalo:

	Meščanska poroka (dr. Janez Cvirn)

Meščanska poroka (dr. Janez Cvirn)

Čeprav so višji sloji že od nekdaj sklepali poročne pogodbe in koneksije, je prišel "blagovni značaj" ljubezni do vrhunca prav v meščanskem obdobju. Meščanska poroka se je namreč spremenila v poroko iz koristi, v navadno trgovsko pogodbo. To ne pomeni, da tudi v meščanskem obdobju ne bi sklepali porok iz resnične ljubezni in ne le iz računa. Vendar so bile poroke iz računa v bistvu pravilo, tendenca, ki jo lahko potrdimo na številnih (tudi genealoških) primerih. Pri tem pa je bil čisti zakon iz koristi pravo nasprotje v meščanski ideologiji forsiranega zakona iz ljubezni, ki je kategorično zavračal materialne kalkulacije v korist globoke duševne skupnosti moškega in ženske.

Da pri meščanskih porokah nikakor ni šlo zgolj za ljubezen, se lahko prepričamo že s kratkim pogledom v knjižico z naslovom: Zbirka ljubimskih in snubilnih pisem, ki jo je ob koncu osemdesetih let pri Giontiniju izdal F(ilip) H(aderlap). Že v prvem poglavju z naslovom Začetna ljubimska pisma je v odgovoru na pismo, s katerim je mlad mož razkril deklici svojo ljubezen, zapisano takole: "Ker Vam vaše okoliščine do zdaj ne pripuščajo ženitve, in ker tudi jaz nemam premoženja, ostalo bi najino znanje brez pravega namena, in sprlo bi me z mojimi starši, ki sem jim pokorščino dolžna". Premoženje se v taki ali drugačni obliki omenja tudi v vseh ostalih pismih, čeprav vsi po vrsti poudarjajo, kako da ni pomembno.

Najbolj očiten je odgovor Jerneja Poličarja svoji dragi Juliki Kralj, ki mu je v pismu očitala, da jo zanemarja. V odgovoru na Julikino pismo, ki se roteče končuje: "Ali me ne ljubiš večč Pridi vendar in povej, kaj ti ječ, je Jernej povsem nediplomatsko zapisal: "Draga Julika! Prejel sem tvoje pismo. Žal mi je, da si delaš toliko skrbi. Reči ti pa moram, da se mi govorjenje tvojega očeta nič kaj ne dopada. On je sicer pri volji, da te meni da, o kaki doti pa neče nič slišati. Hotel pa sem se ravno zato oženiti, da bi kaj priženil in odprl svojo lastno prodajalnico, sicer moram večno le pomočnik ostati in drugim služiti in v tem položaju se ne morem niti ženiti".

Tudi dr. Pajk iz Govekarjevega romana V krvi je tipičen primer mladega, povzpetniškega odvetnika, ki se zaradi denarja poroči z bogato meščansko hčero, da si z njeno doto čez noč ustvari ugleden socialni položaj. Marija je sicer lepa in lepo vzgojena, vendar Pajk svoje soproge ne ljubi, ampak ji je - kot pravi Govekar - le hvaležen. Manjko ljubezni je v tem primeru popolnoma razumljiv, saj gre pri Pajkovi poroki za navaden posel, ki ga ponazarja pismo nevestinega očeta hčeri z obvestilom, da ji je končno našel primernega moža: "Doktor Pajk je najlepši mož in najspretnejši odvetnik našega mesta, zato sem vprav ponosen, da si je izbral ravno tebe za soprogo. Marsikatera lepotica ga je skušala ujeti; no, ko je videl tvojo sliko, me je povprašal takoj, ali bi te ne hotel dati njemu. In zmenila sva se. Vse je v redu. Pridi le čim preje domov".

Še bolj kot beletristika nam prevladovanje poroke iz koristi ponazarjajo poročne ponudbe v časopisju. Da ljubezen pri poroki ne igra nobene vloge, lahko razberemo že iz tele ponudbe v dunajski Neue Freie Presse iz leta 1884: "Študent prava, v višjem semestru, zelo čeden mladenič, lepega obnašanja in čudovitim značajem, ambiciozen, brez dolgov, išče bogato življensko sopotnico. Zunanji izgled, starost in konfesija (kristjanka ali judinja) ter druge pogosto kot pomanjkljivost označene lastnosti niso pomembne; izključene niso niti vdove (z ali brez otrok)". Oglas ambicioznega dunajskega študenta z veliko mero cinizma direktno meri na premoženje, saj - razen debele mošnje - ne postavlja nikakršnih drugih pogojev. Ne moti ga, če bo njegova življenska sopotnica debela ali suha, lepa ali grda, krivih nog ali z grbo, škrbasta ali plešasta, katoličanka ali judinja, samo da ima premoženje, ki bo mlademu povzpetniku olajšalo vstop v visoko družbo. Seveda pa podobno razmišljajo tudi mladeniči v provinci, čeprav so oglasi v našem časopisju nekoliko bolj diskretno formulirani. V Marburger Zeitung lahko leta 1874 preberemo tale oglas: "Samostojen, 24 let star moški, zdrav in močan, lepega eksteriera, realitetni posestnik in lastnik gostilne na frekventni točki, dve uri od Maribora in v bližini ruškega kolodvora, se želi poročiti z vdovo brez otrok ali lepo vzgojeno meščansko hčero ali kmečko deklico, ki ima smisel za gospodinjstvo. Odkrite ponudbe pošljite na ekspedicijo Marburger Zeitung pod šifro "Prijateljstvo in ljubezen". Zaželjena je enostavna fotografija in premoženje 3-4000 goldinarjev". če je v pričujočem oglasu premoženje samo zaželjeno, pa je v številnih drugih postavljeno kot eden izmed bistvenih pogojev. Npr.: "Vdovec, star 39 let, s premoženjem 20.000 goldinarjev, želi poročiti vdovo staro med 40-50 let, z najmanj 10.000 goldinarji premoženja" (Marburger Zeitung. 7.7.1882). Ali : "Vdovec brez otrok, realitetni posestnik na deželi, v najboljših letih, išče življensko sopotnico, ki ima smisel za gospodinjstvo, ki ni mlajša od 35 do 40 let, obvlada tudi slovenski jezik in ima premoženje med 6 in 8 tisoč goldinarjev. Prednost imajo vdove". Ali pa: "Priden in odrasel mladenič, lepe izobrazbe, iz dobre krščanske hiše, ki ima 5000 gotovega denarja, želi zakon s pridno in krščansko gospodično ali vdovo, ki ima pri mestu, trgu ali v vasi lepo, majhno posestvo ali hišo, ali kako gostilno ali drugo obrt. Ponudbe prosim pod naslovom 'Bog daj srečo' na upravništvo Slovenskega gospodarja" (Slovenski gospodar, 12.4.1907).

Cinizem poročnih oglasov, ki je v pravem nasprotju s prevladujočo moralo, je bil mogoč samo zato, ker so bili oglasi anonimni. Drugače pa je meščanska družba prisegala na zakonsko zvezo iz ljubezni in tudi pari, ki so se našli po poti časopisnega oglasa, niso bili nikoli tako pogumni, da bi pred zbližanjem načenjali tehnično-poslovne pogoje in določbe. Vsi, tudi starši za poroko godne mladenke, so poskušali navzven dokazovati, da gre za poroko iz ljubezni - in bodoča mladoporočenca sta v javnosti ljubezen tudi igrala. V resnici pa je šlo za navadno trgovino. V literaturi najdemo več primerov takšnih in podobnih komedij, ko starši, ki poskušajo omožiti svojo hči, ženinu na debelo lažejo o doti bodoče mladoporočenke, o njenem značaju, lepem vedenju, izobrazbi in deviški nedolžnosti.

Razvoj pogodbene poroke oziroma poroke iz računa v množični fenomen, je seveda tesno povezan s skakanjem čez plot. Poroke iz računa so nujno povečale potrebo po flirtu, ki je sicer stara toliko kot človeštvo. Vendar je v meščanski družbi, kjer sta ljubezen in zakonska zveza v večini primerov dva različna pojma, flirt postal nujen dodatek poroke iz računa, nadomestilo za manjko erotičnih delikates v pogodbenem zakonu. Nekakšen surogat popolne telesne zadovoljitve, ki jo v zakonu manjka. 

Na vrh