|
OBISKALI
SMO POŠTO
Danes smo učenci
2. razreda obiskali pošto v Novi Gorici. Hanina mama nas je lepo sprejela
in nas popeljala na ogled vseh prostorov. Kmalu smo ugotovili, da je
rumena barva za pošto najznačilnejša. Izvedeli smo, zakaj je črni rog
na rumeni podlagi povsod prisoten. Nanj so v starih časih trobili poštni
jezdeci, ko so prinašali pošto. Ogledali smo si poštne predale, pa ne
samo spredaj, tudi zadaj smo pokukali. Zanimiv mi je bil prostor v prvem
nadstropju, kjer smo naleteli na poštarja, ki je pravkar zlagal pošto po
predalčkih. Tam so otroci, ki stanujejo v Novi Gorici, lahko našli vsak
svoj predal. Ogledali smo si še furgone, se še enkrat poslikali, veseli
pospravili v torbe poštne BILTENE in zloženke s podobami novih znamk, ki
predstavljajo like iz otroških slikanic in se zadovoljni odpravili proti
Solkanu. Veliko novega smo izvedeli.
Emanuel, 2.a
P-
ZGODBA
POŠTAR
POLDE PRINESE PISMO
POČASNEMU POLŽU PEPETU.
POŠTAR POZVONI, POČAKA.
POLŽ POČASI, POČASI
PLAZI. POŠTAR PONOVNO
POZVONI, PA POTRKA
PO POLKNIH. POLŽ
PRILEZE PO PISMO.
PREBERE PISMO. PISMO
PRAVI: POZDRAVLJEN, PEPE!
PRIDI POPOLDNE PO
POTICO. POLJUBČEK,
POLONA. » PRELEPO PISMO,«
PRAVI PEPE. POMAHA
POŠTARJU.
URŠKA
POŠTNI
NABIRALNIK V HODNIKU NEKEGA BLOKA
Pritrjen
sem na steno v hodniku nekega bloka. Poleg mene je na levo in desno še
cela vrsta nabiralnikov. Razlikujemo se po tem, da ima vsak drugačen
priimek. Na mojem piše Batagelj. Vsak dan, od jutra do večera, hodijo
mimo mene ljudje. Včasih še ponoči ni miru. Vedno ob istem času pa
pride gospod, ki mu pravijo poštar in vrže vame kakšno pošto. Včasih
je to pismo ali razglednica, katere se Batageljevi zelo razveselijo. Ko pa
dobijo v roke položnico, niso prav nič veseli. Tudi reklam ne marajo.
Preveč jih je vsak dan. Vem pa, da so naročeni na NOVICE, saj jih poštar
že navsezgodaj vrže vame. Ko gredo Batageljevi na dopust, sem zelo poln,
ker me nihče ne izprazni. Zelo težko diham in komaj čakam, da se vrnejo
in poberejo pošto. Bojim pa se tudi kakšnih nagajivih otrok, ki kar s
pestmi udarjajo po meni. Joj, to pa tako zelo boli!
ANJA |
POŠTNI
NABIRALNIK PRIPOVEDUJE
Sem
rumene barve, krasi me lep črn rog. Pritrdili so me na zid pred trgovino.
Streha me varuje pred dežjem. Pozimi me zelo zebe, poleti pa mi je vroče.
Ljudje mečejo vame pisma in razglednice skozi ozko odprtino. V temi jih
varujem, dokler ne pride ponje poštar. S ključem me odklene in izprazni
moj trebuh. Potem sem lažji. Največ pisem dobim okoli Novega leta, ko
otroci pišejo dedku Mrazu. Po mestu imam še veliko bratov, vendar jih
nisem še nikoli videl. Vem pa, da stoji pred pošto v mestu nabiralnik,
ki je pravi velikan. Vesel sem, ker me vsi poznajo in vem, da sem zelo
pomemben.
PATRIK
PREPIR
V POŠTNEM NABIRALNIKU
Nekoč
je živel poštni nabiralnik. Zelo osamljen je bil. Nekega dne pa se je
skozi ozko režo vsulo cel kup pisem, razglednic in voščilnic. Bližali
so se prazniki. Nabiralnik se je razveselil. Sedaj ni več osamljen. Toda
zaradi prevelike gneče se je vnel hud prepir. Belo pismo se je jezilo na
modro pismo in trdilo, da je dosti lepše v svoji snežni barvi. Modro
pismo je modro izjavilo, da je pomembnejše, saj potuje na občino. Bela
barva pa je najbolj dolgočasna barva pod soncem. Veliko rjavo pismo se je
jezilo, ker je imelo premalo prostora in se napihovalo, da je največje
med vsemi in ima največ znamk. Pa še priporočeno je. Deklici v modrem
in roza krilcu na voščilnici sta zviška gledali na vse. Čisto jasno
je, kdo je tu najlepši. Poštni nabiralnik je nenadoma zahrepenel po prejšnji
tišini. Tedaj je nekaj zaropotalo, prikazala se je roka in vso pošto
stresla v veliko torbo. Vendar pa se prepir tudi v torbi ni polegel. Le
majhna, skromna dopisnica se je poslovila od poštnega nabiralnika, preden
je izginila. Poštni nabiralnik si je oddahnil. Kakšen mir, kakšna tišina!
Utrujen je zaspal.
URŠKA
|