Labod – Cygnus in zvezde v njem
Rimska cesta se razprostira od jugojugozahodne strani čez zenit do severoseverozahodnega horizonta. Prav lahko se najde najsvetlejšo zvezdo - Vego v Liri. Le malo vstran sredi Rimske ceste se bo posvetila Labodova najsvetlejša zvezda Deneb. Po Rimski cesti navzdol v ravni črti bomo odkrili še štiri zvezde. Zvezda Deneb so Labodove iztegnjene noge, v naslednji zvezdi je njegovo telo, od tam naprej pa je iztegnjen vrat z glavo in kljunom. Pri drugi zvezdi, na začetku telesa, gremo pravokotno vstran na obe strani - in že imamo del obeh peruti. Malo dalje še dve zvezdi, in že vidimo obe polno raztegnjeni peruti, proti jugu letečega Laboda.
Zgodba:
Med nebesnimi ptiči je Labod res kralj. Grki so videli v Labodu na nebu samega Zeusa z Olimpa. Ta je nekoč začel dvoriti špartanski kraljici Ledi v obliki laboda. Kraljica je potem postala mati dveh znamenitih Dvojčkov Kastorja in Poluksa, ki sta tudi ovekovečena med zvezdami. Leda je bila tudi mati prelepe Helene, ki je povzročila zaradi prepira med boginjami usodno Trojansko vojno, v kateri so se proslavili številni grški in trojanski junaki, med drugimi Enej, ki je bil pozneje začetnik rimske države. Labod je povezan tudi s pripovedko o Fetonu, sinu boga Sonca, ki je drznil voziti Sončev voz prek neba, kjer je naredil zmedo in ga je Zeus ubil. Fetonova mati je bila umrljiva in Feton je začel dvomiti o svojem božjem poreklu. Eden njegovih prijateljev ga je dražil, naj dokaže, da je sin boga Sonca. Tako je Feton res naprosil mater, naj mu pove resnico. Mati mu je potrdila, da je sin boga Sonca in naj gre kar preverit, če še dvomi, da mu bo bog sam potrdil. Dom njegovega očeta je bil na vzhodu. Bil je ves iz zlata in draguljev. Notri je sedel Sončni bog Apolon na prav tako zlatem prestolu in opazoval, kako se vrstijo dnevi, meseci, leta. Feton je prišel do svojega očeta. Končno se je opogumil in ga vprašal, če je on njegov oče. Apolon mu je to pritrdil. Feton ga je nato prosil, če bi mu podaril kako stvar, da bi prijatelji videli, da je res njegov oče. Apolon mu je svečano prisegel, da mu bo dal katerokoli stvar si bo zaželel. Feton je ob očetovih besedah postal drzen, zato ga je prosil, naj mu da njegov nebesni voz, da ga bo en dan vozil po nebu. Apolon se je prestrašil. Vedel je, da nihče drug ne bi mogel krotiti njegovih konj med nevarno potjo razen njega. Vendar pa je hotel ostati zvest svoji obljubi in je popustil. Sinu je dal zlati voz in ta je brž skočil nanj in se z živahnimi konji odpeljal. Feton je kmalu začutil, da se prehitro dviga in da zgublja nadzor. Z vsemi močmi se je trudil, da bi obvladal sproščene živali, vendar ni imel Apolonove moči. Voz se je začel zaletavati v nebesni svod in oblaki so se vžigali pod udarci kopit. Od vročine, ki jo je povzročilo zaletavanje konj, so se začele sušiti reke. Žito na poljih je zgorelo in nevarno je bilo celo, da bi voda v morju izhlapela. Strašen pa je bil prizor, ko je nebesni Lev odprl svoj gobec proti vozu, ki je letel mimo njega. Feton je popustil vajeti in konji so se splašili in dirjali, kamor so hoteli. Drveli so proti Škorpijonu in Feton se je od groze onesvestil. Nebesni voz je začel drveti proti Zemlji. Zeus je z Olimpa opazoval ta nered in se silno razjezil. Ves njegov svet je bil v nevarnosti, da se razsuje. Ogorčen je pograbil eno od strel poleg sebe in jo zalučal v Fetona. Udarec je bil tako močan, da je Fetona vrglo iz voza in z vso hitrostjo je začel padati proti Zemlji. Končno je treščil v vodo podzemeljske reke Eridan, kjer je izginil. Fetonov brat Ciknus pa je imel brata zelo rad, zato ga je odšel iskat. Našel ga je, a telo je bilo zoglenelo od nebesnega ognja. Večkrat se je moral potopiti v globoko vodo, da je polagoma znosil bratove ostanke na kopno. Ko se je spuščal v reko, je bil podoben Labodu. Bogovi so Ciknusovo reševanje opazovali z vrha Olimpa. Bili so ganjeni, pa tudi smešno se jim je zdelo, ker se je Ciknus tako naglo spreminjal v vodnega ptiča. Bogovi so se posvetovali in zedinili, da bodo brata Ciknusa, ki je tako vztrajno in z ljubeznijo zbiral Fetonove ostanke, ovekovečili v obliki Laboda med zvezdami na visoko nebo.
Če izpustimo skrajni dve zvezdi, ki sta na koncu Labodovih peruti, je ozvezdje podobno križu. Tako ga nekateri imenujejo tudi Severni križ, ki pa ima svojega dvojčka na južni nebesni obli. Labodova glavna zvezda se imenuje Deneb in je najsvetlejša v tem ozvezdju. Njena svetloba je od tam odpotovala s hitrostjo 300.000 kilometrov na sekundo pred tisoč štiristo leti. Deneb je velikanska, vroča zvezda, ki sveti pred enim najlepših področjih Rimske ali Mlečne ceste. Na natančnejši zvezdni karti pa najdemo na videz blizu te velike zvezde zvezdico, označeno s številko “61”. Komaj je še vidna, saj je plus 5,6 velikosti. Od nas je oddaljena samo okoli 11 svetlobnih let. To področje ima kar nekaj dvozvezdij. Najzanimivejše je zvezda “beta”. Glavna zvezda je tu s prostimi očmi vidna v velikosti ali siju plus 3,3, druga zvezda pa prostim očem ni vidna, ker ima svetilnost plus 6,5, torej že eno velikost sija premalo za proste oči. Z boljšim teleskopom pa je ta zvezdni par lepo viden. Prva zvezda žari v močno zeleno-zlati ognjeni barvi, druga pa nekoliko manj, a vseeno v zelenkasti barvi. Astronom Norton je imenoval ta lepi par “glorious”, dvozvezdje “psi”, katerega ravnina je paralelna (vzporedna) z ravnino tira naše Zemlje. Zato opazujemo kroženje zvezd okoli skupnega gravitacijskega središča le kot približevanje in oddaljevanje druge od druge. Tudi zvezda “gama” je dvozvezdje, a le optično, se pravi, da je druga zvezda le navidez blizu spredaj in zvezdi nista fizično, gravitacijsko povezani med seboj, da bi krožili okoli skupnega središča. Dvozvezdje “49” sestoji iz rumenkaste in rdečkaste zvezde. Tudi zvezda “mi” je lepo dvozvezdje. Ozvezdje Labod ima tudi precej utripajočih zvezd. Zvezda “CH” je močno rdeča hladna zvezda s temperaturo pod 3000 stopinj, utripa pa neenakomerno. Zvezdi “R” in”RT” sta dolgoperiodični neenakomerno utripajoči zvezdi podobni zvezdi “Mira” v Kitu, po kateri imajo vse podobno neenakomerne utripajoče zvezde svoje ime. Silovito se napihujejo in se spet in se spet krčijo. Taka je tudi zvezda “hi”, ki utripa celo v 407 dneh. Nasprotno pa tako imenovane kefeidne zvezde izredno natančno utripajo in to v razmeroma kratkih presledkih. Te zvezde uporabljajo astronomi za merjenje oddaljenosti zvezd, ki so oddaljene več kot 300 svetlobnih let. Zvezdi “V” in “W” sta podobni “Mira”, “M” pa spet neenakomerno utripa. Posebnost v ozvezdju Labod so njegovi velikanski oblaki vesoljskih plinov. Nekateri so neprozorni in nam sredi Rimske ceste zakrivajo milijone zvezd, ki so zadaj. Labod ima tudi svetle meglene pline, ki pa jih pokažejo samo dobre fotografije. Ena od največjih se imenuje “Ameriška meglica”, ker je po obliki precej podobna Severni Ameriki. Še bolj znamenita je nežna tančičasta polkrožna meglica. Izračunali so, da je ta velikanski polkrog ostanek strahovite eksplozije zvezde, ki se je polagoma razletela pred približno 50.000 leti.
