Oglej si opise nekaterih priprav, pojmov in zanimivosti:
daljnogled, nebesni tečaj, meglica, planetana meglica, Draperjeva ali harvardska klasifikacija zvezd, spektralne vrste, fraunhoferjeve črte, svetlobno leto, spektrograf, spekter zvezd, zvezda, dvojne zvezde, oznaka zvezd, sevanje, izsev, sij, teleskop, radijski teleskop, gravitacijska sila
Daljnogled je naprava za opazovanje oddaljenih teles. Z njim povečamo zorni kot, pod katerim opazujemo vesoljsko telo. Daljnogled zbere več svetlobe kot zenica našega očesa, pravzaprav je povečana zenica. Z njim vidimo podrobnosti na najbližjih vesoljskih telesih in mnogo šibkih zvezd, ki jih s prostim očesom ne vidimo.
Nebesni tečaj je točka na nebu, ki jo prebode smer zemeljske vrtilne osi in okrog katere se za opazovalca na Zemlji navidezno suče nebo. Severni nebesni tečaj leži blizu zvezde Severnice, ki je najsvetlejša zvezda Malega medveda.
Meglica – oblak prahu ali plina v medzvezdnem prostoru.
Planetarne meglice so dobile ime, ker jih na nebu opazimo kot majhne, medle diske ali obroče. Razen imena s planeti nimajo nobene zveze. Najbolj je znana planetarna meglica M57 v Liri. Šibko središče zvezdo obkrožajo zelo razredčeni plini. Ob robu je plast svetlečega plina optično debelejša, zato vidimo meglico kot svetel obroč.
Po Draperjevi ali harvardski klasifikaciji, so zvezde oz. njihovi spektri razvrščeni v 13 vrst, ki so označene z naslednjimi velikimi črkami:
-Q: nove zvezde
-P: planetarne
-W: zvezde Wolf-Rayetovega tipa
-O: modre zvezde
-B: modrikaste zvezde
-A: bele zvezde
-F: rumene zvezde
-G: rumene zvezde podobne Soncu
-K: oranžne zvezde
-M: rdeče zvezde
-R: najsvetlejše zvezde,
-N: imajo skupne lastnosti z
-S: zvezdami vrste K, M
Razen prvih treh vrst (O, P, W) h katerim spadajo planetarne meglice in maloštevilne zvezde, je harvardska klasifikacija zvezd po barvi, in to od modrih (vrsta O) pa vse do rdečih (od M do S).
Analiza zvezdnih spektrov ne posreduje samo podatkov o kemični sestavi, ampak tudi o tlaku in o temperaturah na površju zvezd. Če je zvezda enake barve kot Sonce, je njena površinska temperatura enaka oni na Soncu, torej približno 5.800 stopinj kelvina (temperaturo Sonca je določil Jožef Stefan). Jasno je torej, da predstavlja Draperjeva klasifikacija tudi ureditev po temperaturi. Najvišjo temperaturo imajo vrste O, okrog 50.000 stopinj kelvina. Zvezde vrste M so najhladnejše in imajo temperaturo okrog 2.500 stopinj kelvina.
Spektrograf je naprava, ki nam izriše spekter zvezd.
Spekter zvezde nam, pomaga določiti kemijsko sestavo zvezde. V atmosferah večine zvez prevladujeta vodik in helij.
Jopsehf von Fraunhofer je odkril, da so v spektru sončne svetlobe črne črte. Te črte zato imenujemo po njem fraunhoferjeve črte. Kasneje so ugotovili, da so te črte na istih mestih kot barvne črte v spektru plinov.
Svetlobno leto je razdalja, ki jo svetloba prepotuje v enem letu s hitrostjo 300000 km/s, to je 9,46 • 1012 km.
Zvezde so velike krogle žarečega plina. Zvezde privlači in drži skupaj gravitacijska sila. Od nas so tako daleč, da jih celo z najbolj močnimi daljnogledi vidimo le kot bolj ali manj svetle pike. Zvezde sevajo energijo, nekaj tudi v obliki svetlobe. Zvezdo kar dobro opišemo, če povemo njen izsev, površinsko temperaturo, radij in maso. Vse te podatke so dobili astronomi iz opazovanj.
Na nebu najdemo mnogo zvezd, kjer sta v navidezni skupni sistem združeni dve zvezdi ali celo več. Takih dvojnih zvezd je presenetljivo veliko. Nekatere med njimi so prava dvozvezdja, kjer sta zvezdi povezani v isti sistem, medtem ko so druge daleč narazen in jih vidimo kot dvojne, ker ležijo skoraj v isti smeri. Dvozvezdji sta tudi zvezdi Mizar in Alkor.
Trojne zvezde so manj številne od dvojnih, še bolj redke pa so večkratne zvezde.
Gravitacijska sila je sila s katero se privlačijo telesa. Odvisna je od mas obeh teles in od razdalje med njima. Ta sila je tudi vzrok gibanja nebesnih teles.
Oznaka zvezd - najsvetlejšim zvezdam so že v starih časih nadeli posebna imena (npr. Sirij, Arktur, Vega, Algor itd.). Svetlejše zvezde v ozvezdju označujemo z grškimi črkami, tem pa pripišemo ozvezdje, v katerem leži zvezda.
Sevanje je razširjanje valov oziroma delcev v prostor.
Izsev je v sekundi izsevana energija zvezde. Izsev Sonca je 4•1026 W. To je ogromna energija. Iz tega lahko izračunamo, da kvadratni meter Sončevega površja odda v sekundi 60 MW. Za primerjavo: moč nuklearne elektrarne v Krškem je 630 MW, moč elektrarne Medvode pa je 12 MW.
Sij je povezan z gostoto energijskega toka, ki prihaja z vesoljskih teles na Zemljo. Astronomi starega veka so po siju razdelili zvezde v šest razredov – magnitud, kasneje so oznake zadržali in jih še razširili. Tako sedaj zvezde, ki jih opazujemo opišemo tudi z magnitudo.
Najsvetlejše telo na nebu, Sonce, ima sij -26,8m, Luna v ščipu pa -12,7m. Venera, ki je med planeti najsvetlejša, doseže v največjem siju -4,4m. Najsvetlejša zvezda neba, Sirij, sveti z -1,6m. Čim manjšo magnitudo ima nebesno telo, bolj je vidno. S prostim očesom vidimo zvezde do +6m, z daljnogledom že do +12m. Z občutlivimi električnimi fotometri pa lahko merimo sij nebesnih teles do +24m.
Teleskop – daljnogled za opazovanje zvezd, ki da obrnjeno sliko.
Astronomi za opazovanje uporabljajo naprave, ki še bolj povečajo zorni kot, z njimi opazujemo še bolj oddaljena telesa. To so teleskopi. Poznamo optične in radijske teleskope. Z njimi lahko opazujemo tudi tista telesa, ki jih sicer ne vidimo.
Radijski teleskop – elektronska naprava z anteno za sprejemanje radijskega sevanja iz vesolja.
