VZPON CELJSKIH GROFOV

V 13. stoletju je pod Vovbržani Celje začelo ponovno cveteti v vsem svojem sijaju. V naslednjih dveh stoletjih je Celje odigralo eno najpomembnejših vlog v Srednji Evropi.

Gospodje Žovneški iz Savinjske doline so leta 1322 nasledili posesti izumrlih vovbrških grofov. Leta 1341 je nemški cesar Ludvik Bavarski Žovneške povzdignil v grofovski stan. Ambiciozna in uspešna rodbina Celjskih grofov si je s spretno politiko in preračunljivimi ženitvami nenehno večala bogastvo, vpliv in oblast. Svoje hčere so poročali s potomci pomembnih vladarskih rodbin v Srednji Evropi in na Balkanu - bosanskimi Kotromanići, poljskimi Piasti in Jagelonci ter srbskimi Brankovići. Najbolj razvpito, obrekovano in istočasno občudovano plemkinjo svojega časa Barbaro Celjsko, je oče Herman II., omožil z nemškim cesarjem ter ogrskim in češkim kraljem Sigismundom Luksemburškim, ko ji je bilo 11 let. Vzpon Celjskih je bil mogočen in neponovljiv. Pridobili so si naslov zagorskih knezov, hrvaških, slavonskih in dalmatinskih banov in ogrskih baronov. Novembra 1436 je cesar Sigismund Luksemburški grofom Celjskim podelil naslov državnih knezov Rimsko-nemškega cesarstva. V lasti so imeli okoli 200 gradov, ki so jih upravljali oskrbniki ter ogromne posesti v vsej Srednji Evropi. Viri navajajo, da so bili sposobni sestaviti vojsko, ki je štela do 25000 vojakov in do 2000 konjenikov. Ključno so vplivali na politiko in zgodovinske dogodke na tem območju. Celje ni bilo samo sestavni del Srednje Evrope, Celje je srednjeveško Srednjo Evropo tudi sooblikovalo.

Herman II. (1361-1435) Celjski in njegov vnuk Ulrik II. (1406-1456)

V času vladanja Hermanovega sina Friderika II. > (mestu je 11. aprila 1451 podelil mestne pravice) in vnuka Ulrika II. se je pokazala njihova moč tudi na bojnem polju, predvsem proti mogočni rodbini Habsburžanov. Čeprav so bili knezi Celjski po statusu formalno povsem izenačeni s habsburškimi tekmeci, jim ti niso želeli priznavati enakosti. Spori so po smrti cesarja Sigismunda Luksemburškega pripeljali celo do habsburško-celjskih vojn, ki so se za Habsburžane končale dokaj klavrno. Celjski so ostali državni knezi, s Habsburžani pa so sklenili dedno pogodbo, po kateri rodbina brez zakonitega naslednika izgubi oblast in vsa ozemlja.

Boj za ogrsko krono, ki so jo Celjski želeli, jim je nakopal veliko sovražnikov, posebno med ogrskimi bogataši, ki so proti Ulriku pripravili veliko zaroto. Leta 1456, ko so križarske vojske branile Beograd pred turškim obleganjem, so glavni nasprotniki Celjskih, ogrski Hunyadiji, v Beogradu zahrbtno umorili Ulrika II. Celjskega. Brez zakonitih naslednikov in potomcev se je končal vzpon Celjskih knezov.

Po smrti Ulrika Celjskega se je Celje še naprej razvijalo v trgovsko-obrtniško in upravno središče, v katerem so Habsburžani, dedni nasledniki Celjanov, združili večino nekdanje celjske posesti v tem delu slovenskega ozemlja. Sčasoma se je Celje, ki je izgubilo značaj prestolnice, "potopilo" v povprečje obrobja.

Cesarica Barbara Celjska, žena Sigismunda Luksemburškega, cesarja Svetega Rimsko-nemškega cesarstva (poslikava velikih mestnih plakatov ob prazniku MOC 2014, IV. osnovna šola Celje)

"Kdor nosi zvezde v svojem grbu, ta naj se tudi dviga k zvezdam!" (Anton Novačan v svoji drami Herman Celjski)

 

POZNI SREDNJI VEK - TURKI IN KMEČKI UPORI

Velik problem so našim krajem povzročali Turki. Turki zaradi sorodstvenih vezi v času vladanja Celjskih grofov Celja niso napadali. A kasneje se je stanje spremenilo. Leta 1473 so meščani z grozo strmeli v sprevod 8000 zajetih kristjanov, ki so jih s Koroške gnali mimo mesta. V naslednjih desetletjih so bili opustošeni številni trgi, cerkve in samostani (Žiče, Jurklošter, Gornji Grad, Pleterje). Pobitih in zasužnjenih je bilo na tisoče ljudi. Turki so leta 1492 napadli Celje, a jih je Jurij Herberstein z junaško obrambo na mogočnem novem mestnem obzidju odbil. V 16. stoletju so Turki še nekajkrat plenili po okolici, potem pa večjih groženj ni bilo več.

 

Stalni vojaški spopadi, slabšanje gospodarskega položaja, nenehno povečevanje bremen za vojsko in uničeno podeželje so pahnili kmeta v bedo. Nezadovoljstva so prerasla v kmečke upore. Vseslovenski kmečki upor 1515 je zajel tudi celjsko pokrajino. Puntarji so zasedli Stari grad in ga opustošili. Na svojo stran so neuspešno poskušali pridobiti meščane. Zaradi neenotnosti, slabše oborožitve, neznanja in neprofesionalnosti so bili zatrti vsi kmečki upori.   

Le vkup, le vkup, uboga gmajna!