SVETNIK MAKSIMILIJAN CELJSKI (230-284), vitraž cerkve v avstrijskem Aignu -

Maksimilijan je po smrti staršev razdal revežem premoženje in odšel iz Celja v Rim, kjer je postal duhovnik in škof. Po nalogu papeža Siksta II. se je vrnil nazaj v Norik oznanjat Kristusov nauk. Rimski sodnik Eulasius ge je pozval, naj preneha širiti takrat še nedovoljeno krščansko vero. Maksimilijan je kljub grožnjam ostal zvest krščanstvu. Zaradi tega ga je dal leta 283 sodnik obglaviti. Truplo so skrivoma pokopali ob tedanjem mestnem obzidju, kjer je sedaj rimskokatoliška cerkev svetega Maksimilijana. Pozneje so ga prenesli na Salzburško, danes pa naj bi počivali njegovi posmrtni ostanki v Passau v velikem oltarju stolne cerkve.

HERMAN II. GROF CELJSKI (1385-1435)

Bil je sin Hermana I. in Katarine Kotromanić, ki je bila po rodu iz bosanske vladarske rodbine. V bitki proti Turkom pri Nikapolju leta 1396 je Herman rešil življenje Sigismundu Luksemburškemu, kasnejšemu nemškemu cesarju. Sigismund se je kasneje poročil z Barbaro Celjsko. Pod Hermanovim vodstvom je rodbina Celjskih dosegla prvi vrhunec moči. Viri omenjajo, da je razpolagal s 25000 vojaki in 2000 konjeniki. Z vojnami in predvsem z diplomacijo je vztrajno širil in utrjeval vpliv. Pridobil je številna posestva, sklepal je pomembna sorodstva in zavezništva. Herman je umrl v Bratislavi. Pokopali so ga v samostanu Pleterje, ki ga je sam ustanovil, pod stopnicami glavnega oltarja, s čimer so mu kartuzijani izkazali največjo čast.

FRIDERIK II. KNEZ CELJSKI (1379-1454)

Friderik II. se je kot najstarejši sin rodil na celjskem dvoru grofu Hermanu II. Že leta 1388 je Herman za svojega prvorojenca uredil zelo pomembno zaroko z Elizabeto Frankopansko, ene najvplivnejših in najbogatejših hrvaških grofovskih družin. Elizabeta je Frideriku rodila dva otroka – Ulrika in Friderika III., pri čemer je slednji umrl že kot otrok.

Friderik se je zapletel v ljubezensko romanco z Veroniko Deseniško. Med afero je umrla Elizabeta Frankopanska. Poroka z Veroniko Deseniško je bila sporna, ker je bila nižjega plemiškega rodu. Razvila so se velika nasprotja med Hermanom II. in njegovim sinom, saj je bila čast celjske dinastije s Friderikovimi dejanji omadeževana. Herman je Friderika leta 1425 celo zaprl v stolp na Starem gradu in v gradu Ojstrica (blizu Vranskega), Veroniko pa je dal utopiti v kadi.

Po smrti Hermana II. sta bila 1436 Hermanov sin Friderik II. in vnuk Ulrik II. povišana v kneza. Friderik je dejavno politiko večinoma prepuščal sinu Ulriku. Vojaško se je spopadel tudi z mogočnimi Habsburžani, ki niso trpeli celjskih tekmecev. 11. aprila 1451 je izdal listino, s katero je Celju podelil mestne privilegije. Umrl je let 1454, pokopan pa je v kripti Marijine cerkve v Celju.

Friderik II na viteškem turnirju v Konstanci, 1415

Na Univerzi Kliničnega centra v Freiburgu so iz ohranjene lobanje izdelali 3D računalniško rekonstrukcijo - fotogram obraza zadnjega celjskega kneza Urika II.

ULRIK II. KNEZ CELJSKI

Zadnjega Celjana so leta 1454 v Beogradu ubili Hunyadijevi (njihov mlajši brat Matija Korvin je naš kralj Matjaž, ki spi pod Peco). Ulrik II. je bil poročen s Katarino Branković, s katero je imel tri sinove, a so vsi umrli pred njim, in 2 hčeri. Katarina je tudi po poroki ostala zvesta pravoslavni veri, njena sestra Mira pa je bila žena turškega sultana Murata. Pod Ulrikom II. Celjskim so bili Celjani ena najbolj vplivnih in spornih evropskih fevdalnih rodbin. Z umorom Ulrika II. Celjskega v Beogradu je celjska rodbina izgubila zadnjega moškega člana in udejanila se je prerokba ob njegovem pogrebu v Marijini cerkvi "Danes grofje Celjski in nikoli več!" Celjsko posest so po krajši vojni za dediščino prevzeli Habsburžani.  

BARBARA CELJSKA (1392-1451)

Rodila se je v Celju kot najmlajša hči grofa Hermana II. Celjskega. Leta 1405 se je kot 13 letnica poročila z ogrskim kraljem Sigismundom Luksemburškim in je bila istega leta kronana za ogrsko kraljico. Leta 1411 so ogrskega kralja Sigismunda izvolili za vladarja Svetega rimskega cesarstva. Kronanje cesarja Sigismunda Luksemburškega in cesarice Barbare Celjske je bilo 8. novembra 1414 v Aachnu. Leta 1437 so Barbaro kronali tudi za češko kraljico. Leta 1441 je odšla na grad Melnik, kjer je zaradi bolezni umrla 11. julija 1451. Pokopana je v Pragi, v katedrali sv. Vida na Hradčanih, kjer so pokopani številni evropski vladarji.

Barbara Celjska je bila pomembna predstavnica Celjskih v krogih najvišjega evropskega plemstva. Bila je ena najnaprednejših in najbolj svobodomiselnih žensk tistega časa. Obvladala je veščine diplomacije, govorila več jezikov in zagovarjala nove družbene in kulturne tokove. Zanimali sta jo tudi astrologija in alkimija.

IVAN DEČKO (1859-1908)

Doštudiral je pravo, pri Josipu Sernecu opravil odvetniški izpit in odprl lastno pisarno. Še kot pripravnik se je podal v politiko. Leta 1887 je v imenu Vošnjaka dosegel prvi vpis v zemljiško knjigo v slovenskem jeziku. S sistematičnim političnim delom je veliko prispeval k zmagam Slovencev na občinskih volitvah. V veliki meri je tudi zaslužen za izreden razmah obrtništva v Celju. Za izogib plačilu mitnine je okoličanom predlagal izgradnjo obvozne ceste okoli mestnega obzidja (Dečkova cesta).

JURO HRAŠOVEC (1858-1957)

je eden najbolj karizmatičnih oseb celjske splošne in zlasti politične zgodovine. Bil je predsednik Narodne čitalnice, odbornik in predsednik Celjske posojilnice, eden od ustanoviteljev Južnoštajerske hranilnice in deželni poslanec. Dosegel je ustanovitev kmetijske šole v Šentjurju, meščanske šole v Žalcu. Za prvega slovenskega župana v Celju je bil izvoljen 14. maja 1921. Delo župana je opravljal do leta 1927.

ALMA MAKSIMILIJANA KARLIN (1889–1950)

Kot večji del tedanjega celjskega meščanstva je tudi Alma govorila in pisala v nemškem jeziku. Srednjo šolo je končala v Gradcu, od tam pa je odšla v London študirat jezike. Bila je vrhunska poliglotka; obvladala je angleški, francoski, španski, latinski, italijanski, norveški, danski,finski, ruski, perzijski, kitajskiin japonski jezik. Leta 1914 se je umaknila na Švedsko in Norveško, ker je bila med vojno kot državljanka Avstro- Ogrske v Londonu  nezaželjena. Leta 1918 se je vrnila v Celje, kjer je ustanovila šolo za tuje jezike in se odločila za potovanje okoli sveta. Iz prihrankov si je kupila svoj prvi pisalni stroj, slovito Eriko, in odšla na desetletno potovanje po svetu. Obiskala je J in S Ameriko, Daljni Vzhod, Tihomorske otoke, Avstralijo in Azijo. O svojem potovanju in doživetjih je pisala v različnih revijah in časopisih. Bila je etnografinja in zbirateljica. Večino predmetov, ki jih je nabrala na svojih potovanjih, je pošiljala domov. Leta 1928 se je vrnila v Celje. Do svoje smrti je živela v Celju v Pečovniku. Pokopana je na Svetini nad Štorami.

VLADIMIR LEVSTIK (1886–1957), slovenski pisatelj in prevajalec

Za Cankarjem se je prvi preživljal kot poklicni pisatelj, pesnik, časnikar in prevajalec. Pisal je tudi črtice in novele. Za Levstikovo kratko prozo so značilne tudi ljubezenske zgodbe iz meščanskega ali plemiškega okolja, v njih je glavna tema romantična fantazija ter nepričakovani in tragični zaključki. Gadje gnezdo je Levstikova najboljša daljša proza, ki predstavlja slovensko podeželje, ki ga pretresa vojna. Pogosto obravnava domovinsko tematiko ter zmage in poraze čustev. Slovencem je kot prevajalec odprl zakladnico ruske literature.

STANKO LORGER (1931-2014), atlet in profesor

je bil član atletskega kluba Kladivar Celje. V obdobju 1951-1962 je nastopal za jugoslovansko atletsko reprezentanco. Sodeloval je na treh evropskih atletskih prvenstvih. Bil je prvi Slovenec z osvojeno kolajno (srebro, 110 m ovire, Stockholm, 1958). Trikrat se je udeležil olimpijskih iger (1952, 1956  in  1960) in udeleženec desetih balkanskih prvenstev. Lorger je bil leta 1958 in 1959 razglašen za najboljšega športnika Jugoslavije. Leta 1967 pa je prejel tudi Bloudkovo nagrado. Lorger je častni meščan Celja.

VINKO MÖDERNDORFER (1958 - ) slovenski pisatelj, pesnik, dramatik, esejist, gledališki, radijski, filmski in televizijski režiser

Od leta 1981 do leta 2006 je v knjižni obliki objavil 30 del s področja proze, poezije, dramatike in esejistike, zrežiral okoli 70 gledaliških in opernih predstav, 12 TV iger in dokumentarnih filmov. Od leta 1989 je za radio napisal prek 80 radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge odigrane tudi v tujini. Vzporedno je svoja literarna in strokovna dela objavljal doma in v vseh slovenskih revijah. V svojih strokovnih razmišljanjih se loteva predvsem področja gledališke režije, dramaturgije in igre. Prejemnik več kot 20 ugednih nagrad.

VATROSLAV OBLAK (1864–1896), slavist

Proučeval je zgodovino slovenskega jezika in njegova narečja in postal mednarodno priznan stokovnjak za to področje. Obravnaval je jezik slovenskih  protestantov 16. stoletja. Spremljal je tudi vse raziskovalno dogajanje v slavistiki ter objavil na desetine ocen in kritičnih razprav. Zaradi cesarske himne, ki so jo na cesaričin god pri šolski maši zapeli v slovenskem jeziku (k temu je nagovoril gimnazijski zbor), so ga izključili iz vseh gimnazij v avstrijskem delu monarhije; maturo je tako moral opravljati v Zagrebu.

JANKO OROŽEN (1891–1989), zgodovinar

DARINKA PAVLETIČ-LORENČAK (1924–2010)

slikarka, grafična umetnica in pesnica ter častna meščanka Celja, ki je priredila preko 50 samostojnih in okoli 100 skupinskih razstav.

JOSIP PELIKAN (1885-1977), celjski fotograf

Starša sta bila po rodu Pražana-Čeha. Leta 1920 se je po pestri življenjski poti preselil v Celje v meščansko hišo,  kateri je bil z dvoriščne strani prizidan stekleni atelje bivšega celjskega fotografa Johanna Martina Lenza.  67 let je opravljal vlogo vizualnega spomina svojega okolja. Izobrazil je številne odlične fotografe, njegov obsežen fotografski opus pa zajema vse pomembnejše dogodke njegovega časa; dve svetovni vojni, rojstvo in propad držav in druge dogodke, v mirnejših časih pa se je velikokrat posvetil lepotam narave – zlasti planinskega sveta. Ustvaril je portrete uglednih kulturnih delavcev, njegovi motivi so izhajali kot razglednice in kot reprodukcije v knjigah in revijah. Pelikan je tudi začetnik industrijske in reklamne fotografije na Slovenskem. Njegova obsežna fotografska zapuščina, ki jo po delih hranijo številne celjske ustanove, predvsem pa Muzej novejše zgodovine Celje, predstavlja pravo legendo celjske fotografije in slovi po izredni kvaliteti.

JULIUS RAKUSCH (1852-1910)

je bil član stare nemške celjske družine. Leta 1870 se je zaposlil v trgovini z železnino, ki je bila last njegovega očeta Daniela Rakuscha. Po smrti očeta je prevzel trgovino, ki je zaradi dobrega poslovanja postala najuglednejša te vrste v monarhiji. Julius je kot poslovnež sodeloval pri številnih gospodarskih podvigih v Celju in drugod. Bil je soustanovitelj Westnove tovarne emajlirane posode v Celju in Bratislavi, Lenkovega prvega celjskega mestnega mlina, Lorberjeve strojne tovarne v Žalcu idr.

FRAN ROŠ (1898–1976), pisatelj, pesnik in dramatik

Pesmi je začel pisati že kot dijak. Bile so protiavstrijsko naravnane, zato so ga že med prvo svetovno vojno preganjale takratne avstrijske šolske in vojaške oblasti. Roš je napisal tudi precej pripovednih del, ki izražajo dobroto, plemenitost, narodno zavednost in povezanost s pravičnostjo.Znan je tudi kot avtor otroških pesmi, knjig in dveh iger za otoke.

FERDINAND SEIDEL (1956-1942) velja za utemeljitelja slovenske geologije. Po rodu je bil Novomeščan. Ima zasluge, da se najvišji vrh Gojancev imenuje po Janezu Trdini Trdinov vrh. Bil je profesor na celjski gimnaziji in avtor številnih študij, razprav in znanstvenih prispevkov s področja geologije, geografije, seizmologije in botanike. Proučeval je potrese na Kranjskem in pripomogel k bolj varni protipotresni gradnji. Bil je tudi avtor staroavstrijske državne himne.

JOSIP SERNEC (1844-1925)

Leta 1875 je prevzel doživljenjsko vodenje celjske narodne čitalnice, ki je bila jedro celjskega slovenstva. Na njegovo pobudo je  Celjska posojilnica leta 1897 zgradila Narodni dom. Več let je bil starosta Celjskega sokola (telovadno društvo, ki pa je proti koncu 19. stoletja že preraščalo v gibanje. Njegov namen ni bil samo druženje ob telovadbi, ampak so bili člani tudi ideološko opredeljeni). Sodeloval je pri ustanovitvi Celjske posojilnice, ki se je kmalu razvila v mogočen denarni zavod, in ji predsedoval od 1886 do svoje smrti. Pripomogla je k utrjevanju slovenske narodne zavesti, ker Slovenci niso več najemali kreditov pri nemških denarnih zavodih in zapadali v njihovo odvisnost.

JOSIP TOMINŠEK (1872-1954), slovenski jezikoslovec, slavist, literarni zgodovinar in planinec

Doktor znanosti s podorčja klasične filologije in primerjalne književnosti. Bil je učitelj, ravnatelj in nadzornik Deželnega šolskega sveta za telovadbo. Pisal je literarnozgodovinske in kritične članke o slovenskih literatih in njihove ocene ter izdal več učbenikov. V obdobju 1908-1941 je bil urednik Planinskega vestnika ter ga z vključevanjem poljudno-znanstvenih člankov in strokovnim izrazoslovjem postavil na visoko raven.nivo. Dejavo je gojil vrsto športov in bil promotor jadralnega letalstva na Slovenskem.ž

FEDOR GRADIŠNIK, ml. (1917-1983), gospodarstvenik, ustanovitelj celjskega Kladivarja in prvi Celjan z Bloudkovo nagrado

Že v gimnaziji se je zapisal športu, predvsem atletiki. Leta 1955 je postal predsednik Ljudskega odbora mestne skupščine Celje in bil do leta 1958 pomočnik direktorja gospodarskega razstavišča v Ljubljani. V Celju je bil ustanovitelj Zavoda za napredek gospodarstva, kasneje Razvojnega centra Celje. Zavod, ki je s svojimi raziskavami posegal v aktualna razvojna vprašanja v svojem okolju, je vodil sedemnajst let in se tam tudi upokojil. Športu je ostal zvest vse življenje. Iz predvojne tradicije celjskih športnih društev Olimp, Celje in Teharje je leta 1949 oblikoval društvo Kladivar, ki je v svojih najboljših letih (OI Rim - 1960, Tokio - 1964) postalo pojem sodobne jugoslovanske atletike. Za svoje delo na področju športa je kot prvi Celjan leta 1965 prejel prestižno Bloudkovo nagrado.

IVAN STOPAR (1929 - 2018), umetnostni zgodovinar, konzervator, kastelolog

Sodi med utemeljitelje kastelologije na Slovenskem kot samostojne vede. Ob ustanovitvi Zavoda za spomeniško varstvo v Celju je   postal njegov prvi ravnatelj ter organiziral in strokovno utemeljil spomeniškovarstveno službo. Postavil je temelje Zavodovi dokumentaciji, ki je po obsegu in pomenu prerasla v trajen vir za proučevanje kulturne dediščine.  Vodil je obnovo številnih spomenikov v Celju (cerkev sv. Danijela, Knežji dvorec in Stari grad). Opredelil je spomeniškovarstvene smernice za prenovo Celja, ki so izhajale iz analize urbanističnega razvoja mesta. Posebno mesto v njegovem delu imajo gradovi - izdelal je natančno topografijo gradov v vzhodni in osrednji Sloveniji.

BINA ŠTAMPE ŽMAVC (1951–), pesnica in pisateljica

Trinajst let je vodila otroško improvizacijsko gledališče v Eksperimentalnem gledališču Celje, kjer je bila režiserka, dramaturginja in avtorica tekstov. Je članica uredništva revije Poetikon. Danes jo uvrščamo med klasike slovenske mladinske književnosti. Živi in ustvarja v Celju. Za njeno mladinsko poezijo je značilen bogat pesniški jezik. Pesnica si izmišlja besede, njene pesmi so ritmične. Za njeno mladinsko pripovedništvo pa so značilni domišljijski svetovi. Piše tudi igre in lutkovna dela za otroke in šansone za odrasle.

ANČKA GOŠNIK GODEC (1927 - )

Sodelovala je pri ilustriranju v revijah Pionir, Ciciban, Pionirski list in Kurirček. Kmalu se je posvetila ilustriranju knjig in s svojimi ilustracijami obogatila marsikatere pravljice. Pogosto je sodelovala s pisateljico Elo Peroci, za katero je ilustrirala knjige Muca Copatarica, Za lahko noč in druge. Proslavila se je tudi z ilustracijami mnogih ljudskih pravljic, ki so bile z njenimi ilustracijami prevedene v mnoge svetovne jezike.

URŠKA ŽOLNIR (1981 - ), slovenska judoistka

Je dobitnica zlate (OI, London, 2012) in bronaste medalje z olimpijskih iger in članica kluba "Z'dezele Sankaku" iz Celja. Njen trener je Marjan Fabjan. Od leta 2001 je zaposlena v športni enoti Slovenske vojske. Je prva Slovenka z zlato olimpijsko kolajno v individualnem športu.