|
21.2.2015 Vršič
Od Ruske kapelice po stari cesti na Vršič. Presenetljivo luštno. Sneg spodaj trd, zgoraj pršič, napihan na severno pobočje.
Zjutraj si je Aladin premislil in Mangrtsko sedlo je odpadlo. Preden sem našel zanimiv cilj v zahodnih Karavankah, ki so ostajale otoček brezvetrja in jasnine, je bila ura deset, hehe. V igri sta bili mega turi Srnjak - Grpišca ali Podkoren - Jerebikovec. No, ob prihodu v Kranjsko goro sem zagledal - kopna pobočja. Ha, ha, ne me ... V hipu sem preklopil in zavil proti Vršiču, pogledati za razmerami. Našel sem povsem kopno cesto, ki so jo cestarji ravno ta dan prebili vse do prelaza. Kljub deseterici avtomobilov nad drugo serpentino in kakšnemu manj pri odcepu za Krnico, sem pod Rusko kapelico parkiral na praznem parkirišču. Mimogrede, kljub uradno zaprti cesti so bile odprte vse tri koče, mimo katerih sem šel - Mihov dom, KnG in Tonkina koča.
Od kapelice sem sledil dobro zgaženi markirani poti. Večinoma je precej široka, zato je za smučarje povsem udobna. Zapustil sem jo v višini velikega pašnika, vrh katerega se z asfalta odcepi stara vojaška cesta. Tam stoji nekdanja koča CP Kranj, ki me je presenetila z novo podobo; zdaj se imenuje Tonkina koča. Ogled notranjosti sem seveda pustil za nazaj grede in se oprijel stare ceste. Čeprav je po njej vodila lepa gaz, sem jo že na prvem primernem mestu zapustil in zagazil v bližnjico. Končno nekaj pravega matranja! ;) Više sem položni cesti sicer večinoma kar sledil, saj je po dobri gazi drselo tako hitro, da so bile bližnjice samo izgubljanje časa. Turica se je nepričakovano izcimila v čudovit samoten sprehod, saj - razen v koči - nisem videl žive duše. Spremljale so me le drobne snežinke, molče naletajoč iz oblačne pokrovke. Tišina je bila otipljiva. Jugozahodnik me je na srečo zajel šele v zadnjih sto metrih. Je pa na vrhu tako nažigal, da sem samo obrnil.
Spust ni bil kak poseben presežek, vendar tudi ne dolgočasen. Prvi dve sekanji sta bili presneto strmi, vrhunski pa so bili le pršičasti zavoji mimo spodnjih dveh serpentin. Uh, če bi šlo v takem slogu nekaj sto višincev ... Pri Tonki so za nagrado padle borovničke :). Preostali spust šteje v rubriko "kitajski smuk", pri katerem je glavno, da se ne srečaš s kako skalo ali deblom. Odvil se je popolnoma kulturno.
Arhiv:
kolo: Poštarski dom na Vršiču po stari cesti, 6.7.2013
3.3.2019 Sovna glava
Po sobotnem Krasjem vrhu v nedeljo na eno kratko, da ne bi šlo lepo vreme čisto v nič. Načrt: neznani spust pod Prisankom, s Sovne glave do Koče na Gozdu. Logično, da sem pri KnG-ju tudi začel. Skrb, ali bo na tej višini sploh dovolj snega (za senčno vznožje Prisanka me ni skrbelo), je bila odveč, kajti severna stran Triglavskega pogorja le ni isto kot južna (= Krasji vrh).
S popolnoma ledenega parkirišča sem odpešačil kratko nazaj, čez most, za katerim sem takoj stopil na smuči. Za vzpon je bilo v gozdu snega povsem dovolj, prvi kopni obronek sem obvozil po žlebu na desni, se nato priključil na dobro zasneženo poseko daljnovoda, ... ter končno po shojeni gazi prečil na pašnik pod Tonkino kočo. Do Poštarce je sledil kičast pohod po stari vojaški cesti, seveda z nekaj bližnjicami, za konec pa še prav lep greben do vrha Sovne glave, ki je dovolj širok, da ni nevarno, in hkrati dovolj ozek, da je zanimivo. Čez greben je sicer nemarno vleklo, tako da na vrhu nisem čakal starosti.
Potem pa glavna jed: do sedla pod Prisankom ščepec motoviljenja med rušnato solato, nato malenkost porivanja, položni začetek smučišča pod Prisankom pa je ponudil prve konkretne zavoje. Do prelomnice so kristalčki prijetno hrskali, kar pa se je končalo v trenutku, ko sem pogledal v vesino. Brrr, po taki trdoti pa tegale jaz ne bom tvegal! ... Onda nič, kot bi rekel sodelavec Tibor. Smuči v roke in peš nazaj na vrh. Ter po poti prihoda v dolino. Ko sem pod Tonkino kočo prestopil cesto, sem dobil novo idejo: kaj pa če bi do konca posmučal vsaj tale pašnik in preostanek odpešačil po cesti? Dejmo! In kaj se izcimi? - Večino sem kar odsmučal, snega pa je bilo tod celo precej več kot tam, kjer sem se bil zjutraj vzpenjal. Vključene so bile razne bližnjice, med drugim po robu globokega meteornega jaška, vrhunec pa je predstavljal zaključni preboj skozi šibje, iz katerega sem se zegnarsko izvalil - točno za KnG-jem.
30.1.2021 Vršič (+ Eva, JanezR)
Res lep dan, luštna tura in soliden pršič na severni strani, proti Tonkini koči. Zanimiv pohod po debelo zasneženi cesti, s tem, da smo ujeli predzadnji dan za odsek med drugim ovinkom in KnG-jem, kajti v ponedeljek ga začnejo rolbati. Sošolec Aleš nas je pred vrati Mihovega doma pogostil s smrekovcem in štrudlom.
|