Turni smuki / sredogorjeTrdinov vrh, 1178 m |
|
Dnevniški zapis
8.2.2015
Jutro je bilo zelo mrzlo (pri Kranju -9,5°C, do Dolenjske se je potem "ogrelo" do -7), zato sem se po avtocesti vozil z zmerno hitrostjo do 125 km/h :). Po izvozu z AC sem imel najprej kratek tečaj spoznavanja bližnjih vasi, saj se mi po klasični moški navadi ni zdelo vredno pogledati na zemljevid. Pokrajina je bila prava zimska, "kot v starih časih"; cesta skozi Male in Velike Brusnice ograjena z visokima snežnima bandama, nad Jugorjem pa je šlo po spluženem snegu. Na srečo ni nihče pripeljal nasproti. Parkirišče sem dobil povsem zabasano, vrsta parkiranih ob cesti navzdol je bila dolga že kakšnih 100 m. Ne vem, kdaj so moji Dolenjci postali taki športniki :)). Z nekaj malega lopatanja sem si uspel priboriti svoj prostorček. Nekateri so se peljali in pešačili še naprej po cesti (više je menda še eno parkirišče), sam pa sem se oprijel klasične markirane poti po sredi bližnjega travnika. Drugo dolenjsko presenečenje sta bili šolsko potegnjeni vzporedni gazi; ena za pešce, druga za smučarje. Po stometrskem gozdnem odseku se je sredi velikega travnika za Škrincami z leve priključila gaz od bližnje gozdne ceste, oziroma prej omenjenega parkirišča. Dva rovta više se je proti desni odcepila prva gaz proti koči, na naslednjem pa še druga. Jaz sem se ves čas enostavno držal gazi navzgor, ki me je pripeljala do lovske koče. Nekaj metrov nad njo sem stopil na cesto in zavil levo. Čeprav je bila steptana idealno za drsenje s smučmi, pa ne bi bilo nič narobe, če bi bila strmejša. Tolčenje "ravnine" se je proti koncu začelo kazati v "zmečkanih" podplatih. Osamljenosti nisem trpel, saj so se vsake toliko pojavili pešci, smučarji, celo kolesar na bajsiju, nazadnje pa so me začeli prehitevati še gorski tekači, ki so imeli lokalno tekmo. Cesta je bila splužena samo do širokega sedla pod vršno vzpetino, naprej je vodila le široka gaz. Medtem ko so se tekači do konca držali ceste, smo ostali takoj na vstopu v gozd zavili naravnost v breg, direktno proti vršni točki.Žal se je tik pred mojim prihodom nebo zabasalo, malo je tudi potegnilo, zato sem razgledni vrh zamenjal z našo odprto cerkvico, kjer sem se lahko mirno preoblekel in pomalical.
Vršna strmina je ponudila najboljše vijuganje dneva. Elanove Aljaske so se v rahlo stisnjenem pršiču komaj kaj vdirale, zato sem vozil skoraj kot po smučišču. Po cesti je letelo ravno prav, povozil nisem niti enega kamenčka, prehitel pa več tekačev in se jim tako maščeval za prejšnja prehitevanja :). Na višini dobrih 1000 m se navzdol odcepi pot proti Domu pri Gospodični, ob kateri sem še naprej smučal brez omembe vrednih težav; gozd je tu sicer manj odprt kot pod vrhom, vendar smučarju še vedno prijazen. Edina izjema je prehod skozi kratek pas pečevja, ki se vleče nad kočo (zato smučanje neposredno proti njej ni možno), saj je tako strm, da so predhodniki s smučmi odrinili sneg vse do skal. Ker pa sem imel dovolj nizko štartno številko, sem se vsem minam brez težav izognil, hehe.
Arhiv: 
|