Jadranje, 14.-17. vinotoka 2010 K Olibljanki Evi Kvarner četrtek Iz marine Pomer smo se zaradi šibkejše burje od napovedane izvili temu primerno enostavno, motoriranje skozi sončni Medulinski zaliv pa je minilo med Šifkotovimi pripravami na doktorat iz vozlanja kopalne ploščadi. Zunaj je bil veter precej močnejši, kar - kot smo pokazali vsem naokoli - ni ravno idealno za odstranjevanje jadralske rje. Kako pravilno odviti navijalno glavno jadro, se namreč ni nihče več spominjal. Najprej nam je nekontrolirano vrglo ven celotno plahto. Opletajočo rjuho, preveliko za trenutni veter, smo na hitro zmečkali nazaj v jambor. Žal tudi drugi poskus ni bil nič boljši, s tem, da je bil še nevarnejši, saj je ročica v jambornem vinču tokrat glumila pobesnelo vetrnico. Na srečo je Sirotova roka ostala nepoškodovana. Potem ko smo odprli še pol genove, popustili škoto glavnega jadra in pritegnili vang, smo izgledali dosti bolje. Jadranje v dobrih 20 vozlih burje (največ 25) in valovih do 1,5 m je bilo s 40-čeveljsko barko mala malica. Nekajkrat je sicer prišel tudi kak močnejši sunek vetra ali večji val, kar pa tako veliki in težki jadrnici niti slučajno ni prišlo tako do živega kot 333-ki pred desetimi leti. Ampak za zanimivo krmarjenje je bilo dovolj. Za poživitev je nekajkrat tudi pljusknilo čez krov in nas malo poškropilo. Ker sva se za krmilom menjala Matjaža, je brezdelni Krmar postal presenetljivo bled. Valovi so še močneje zavdali Cookiju, ki je dvakrat klical jelene. Medtem je Šifko poldrugo uro prečenja kar prespal… Vreme se je sredi Kvarnerja poslabšalo, nebo so prekrili oblaki in zavladala je sivina. Smer vetra pa je ostala idealna, tako da smo celotno prečenje odjadrali v eni stranici v veter. Šele pred Unijami, ko je krmilo prevzel Mare (njegov debut pod jadri!), smo odpadli in v pojemajočem vetru mirno, vendar dokaj hitro odplutali do južnega rta. Da ni bilo treba križariti okoli plitvine Arbit, smo preostanek poti do zaliva Maračol odmotorirali. Ker smo bili prvi, smo se zasidrali po želji. Zavetje pod gozdnato vzpetino, na globini 6 m, se je pozneje sicer izkazalo za ne čisto idealno izbrano, saj je burja v zaključku zaliva spremenila smer - zavijala je okoli vzpetinice in zato pihala od konca zaliva. Dno je, drugače kot sem imel v spominu, muljasto, in ne peščeno. Kar je seveda še bolje, tako sidro drži povsem zanesljivo. Lukov sms, v katerem nam je sporočal, da nas v Kvarnerju čakajo "super pogoji" z 10-17 vozli vetriča, smo na srečo prebrali šele post festum. Tako to je, triletna abstinenca z RJJ, pa že ne razlikuješ med m/s in vozli. :)) Vreme se je popoldne spet popravilo, kar smo izkoristili za sprehod do vasi. Siro je usposobil zajca in nas zvozil do pomola pri zapuščenih skladiščih nekdanje JLA. Med vzponom do obronka smo se spoznavali z brinjem, v vasi pa s figami. Po ovinku do letališča je bil na pijači kod Joze glavna tema debate facebook - pro et contra. Absolutni zmagovalec je bila kontra, saj sta bila Šiškota edina, ki sta navajala nekakšne kvazi pro argumente. Ko smo se vrnili na barko, so za prvo zabavo poskrbeli Nemci z nikoli videnim načinom sidranja. Po njihovem desetem poskusu smo jih nehali spremljati, saj se je naša pozornost preusmerila na "kameleone". DeSiro je ponev za začetek naoljil z jabolčnim kisom, tako da smo pred večerjo lahko uživali v vonju kislih kumaric. Tradicionalno kapitansko tarokaško zmago prvega večera je v zadnji partiji uničil merkurjevec. Nič čudnega, da gre firma v stečaj! Zvezda večera je bila besniška pevka Irena Bukovnik (danes Novak), svetovno znana po hitu Ljubezen v avtu, skupine Selekcija. Di-džej Siro nas je sicer namučil z Modrijani in zato za naslednje dni pokasiral prepoved vrtenja muzike (česar pa, žal, ni kaj dosti upošteval). petek Ko smo zjutraj ugotovili, da vendarle nismo brez plina, kot je bil zvečer ugotovil dopingirani kuhar, je Cif iz hladilnika potegnil svoje gobe. Reskiralo je samo pol posadke. Pred odhodom je bilo treba opraviti dva telefonska klica. Prvi je bil za čarterista, da je razložil, kako kontrolirano odvijati bloody navijalno glavno jadro. Drugi je veljal naši Olibljanki Evi, da bi nam zrihtala kakšne sveže ulovljene ribe. Potem ko je sprva kazalo, da iz tega ne bo nič, saj so bili vsi otočani zaposleni z obiranjem "maslin", pa se je čez nekaj časa kljub vsemu našlo nekaj trlj. Sidro smo dvignili ob pol 10h in na polovici poti do rta Arbit (uspešno) dvignili jadra. Burje je bilo do 10 vozlov, naša hitrost pa je z začetnih 6 vozlov kmalu začela padati. Mimo Srakan je še šlo s 4 do 3,5 vozli, v višini vhoda v Lošinjsko luko pa smo prižgali motor in za kratek postanek zapluli v znani zaliv Krivica, ki je poleti vedno nabito poln, tokrat pa nas je pričakal popolnoma prazen. Konec zaliva z mivkastim dnom, obkrožen z borovim gozdom, je navdušil s smaragdno barvo. Brezvetrje je Mare izkoristil za skok v vodo, ki se je pozneje izkazal za edinega na tem križarjenju. Posadka v kapah ga je na krovu pričakala s travarico. Ostali smo računali na Olib, kjer naj bi nas pogrelo sonce, iz česar pa potem ni bilo nič. Monotono nadaljevanje motoriranja smo poživili s plutjem skozi iloviški kanal, v katerem so še vedno plutale vse privezne boje. Dolgčasa je bilo konec šele pred Silbo, ko se je vzhodnik okrepil čez 10 vozlov, tako da smo dvignili polna jadra. Zapihalo je do največ 15 vozlov, kar je bilo dovolj za rekordno hitrost 8,7 vozla. Da smo prišli mimo Silbe (plitvina sega kar daleč ven!), je bilo treba enkrat pokrižati, pri čemer se je Siro Krmar tradicionalno zasanjal in nas nekaj časa krmaril nazaj proti Lošinju. Na olibskem pomolu so od mojega zadnjega obiska muringe prestavili z zahodne na vzhodno stran. Pobiralec luške pristojbine, ki nam je pomagal pri privezu, nam je, potem ko je izvedel, da smo prišli obiskati Evo, plačilo za privez znižal z 200 na 150 kun. Zatem se je izkazalo, da je tudi sam poročen s Slovenko (razen ene bosanske družine, so vse tri olibske "ta mlade" Slovenke, medtem ko so vse domačinke že zdavnaj ušle na celino) in priznal, da se bo moral lotiti učenja slovenščine, saj da svojega sinčka skoraj več ne razume. Po nakupu kruha v trgovinici, ki je odprta od 17:30 do 19:30, nas je Eva popeljala na krajši obhod vasi. V Cifovih očeh so Olibljani najbolj zrasli, ko je slišal, da se s svojimi izseljenci v obeh Amerikah pogovarjajo prek skypa. Zatem nas je Evin Edi pogrel z lozo, še bolj pa smo se razveselili spletne povezave, da smo si lahko ogledali Aladina. Ker so bili vsi naši kukiji, da o Evi ne izgubljamo besed, povsem izven forme za pripravljanje rib, smo trlje klavrno prepustili domačinom. Namesto tega se je Eva pustila povabiti na našo barko, kjer smo, po puranovih zrezkih v smetanovi omaki, udarili tarok. Prisotnost ženske se je pri posadki izrazila v protialkoholnem bleferstvu. :) :) sobota Zjutraj smo si četrt čez 7. pri Evi še enkrat ogledali Aladina in bili ob kavi postreženi z novo malho olibskih zgodbic; od vepra plavalca do "grdega" Jurija Součka. Ker se napoved za nedeljo, žal, ni prav nič izboljšala, se je Svet modrih dokončno odločil za takojšnji povratek čez Kvarner. Sneg na celini, napovedan za nedeljo, plus burja z dežjem, to je bilo vendarle slišati malo prehudo. Ob 8:10 smo tako vžgali motor in zarezali skozi mirno jutranje morje. Na nebu so še vedno viseli srednje visoki oblaki, na srečo tanki, tako da je rano jutro celo premoglo nekaj barv. Po zunanji strani Ilovika in Lošinja je bilo malo bolj valovito, do 3, kar se je poznalo pri hitrosti - pri 1900 vrtljajih motorja je padla na 5,2 do 5,3 Kn. Ko je za Srakanami veter popustil, je hitrost narasla nazaj na 5,8 - 5,9 Kn. Mornar-spalec Grega je seveda večino tega prespal. Na koncu Srakan smo končno ujeli veliko luknjo v oblačni pokrovki, ki se je pred tem že dobro uro pomikala pred nami. Ahhh, toplota in vesele barve! Čas za GnR, pivo Spar, Domačico, Prvin, arašide (in, grrr, tobak). Prvi poskus jadranja, ob 13:40 na začetku Kvarnerja, ni bil pretirano uspešen, saj je že od začetka ne ravno prepričljivi veter kmalu popustil (hitrost nam je padla s 5 na 2 vozla) in čez pol ure smo spet motorirali. Uro pozneje je bilo mnogo bolje. Dobili smo uro idealnega jadranja s polnimi jadri, z največjo hitrostjo 7,9 vozla in povprečjem čez 7. V marini so za večerno razvedrilo poskrbeli pijani Nemci, ki so z Bavario 39 nasedli pri bližnjem rtiču. Čez pol ure so jih rešili uslužbenci našega čarterista, ki so njihovo dvižnico pripeli na 46-ko in jih bočno zlahka potegnili ven. nedela Burja z dežjem je začela nažigati že sredi noči, enako je bilo zjutraj. Tudi vidljivost ni bila najboljša. Skratka, odločitve prejšnjega dne nam ni bilo (več) niti malo žal. Ob pol 11h smo imeli zabijanja časa dovolj in poklicali našega čarterista. Počakali smo ga v restavraciji, ki jo je kelnar odprl samo za nas. Potem ko sem bil zvečer pojedel zadnji amoksiklav, sem lahko spil prvo malo pivo... Domov smo prišli rekordno zgodaj. Izrek križarjenja: "Edino kdaj bi Chuck Norris popušil? Če bi na lokalnih volitvah skušal premagati cerklanskega župana Čebula."