Jadranje, junij 2000 Prvič na jadrnici Pulj - Brioni - Unije

Ko smo prvo jutro pred marino Veruda dvignili glavno jadro, se je izkazalo, da je v zgornjem delu za pol metra razparano. Veter je jadro prav lepo napenjal, zato ga je bilo treba čim prej spustiti, kar pa ob popolnoma neizkušeni posadki ni šlo gladko, tako da so kapitanu Juretu po nekaj minutkah začeli rahlo popuščati živci. Tomaž je, na primer, na vitlu zavozlal vrv, meni pa so se ob jamboru pred očmi prižigali en vprašaj za drugim. Tudi najosnovnejši izrazi in imena opreme so mi bili pač španska vas, hehe.

Medtem se je okrepila burja, ki v marini Veruda najmočneje vleče ravno v notranjem delu, kjer smo imeli matični privez. Kapitanu se je zazdelo, da se pristajanje v močnem bočnem vetru s tako posadko ne bo dobro izteklo, zato smo poskusili pri prvem pomolu na vhodu v marino, ki je bil lepo zavetrn. Ker je pripadal nekim zasebnikom, so nas odgnali, v drugem poskusu - nekaj pomolov naprej - pa nam je le uspelo. Pristanek smo celo kar dobro izpeljali.

Jadro so nam zašili v dveh urah, tako da smo drugič izpluli nekaj čez poldne. Ker je zmanjkalo časa za prečkanje Kvarnerja, smo zavili proti Brionom. To je bila dobra odločitev, začetni široki nasmeški in huda fotografska dejavnost sta namreč na polovici poti zamrli. Morska bolezen! Tako obupnega občutka pa še ne. Najhuje je verjetno to, da ne moreš reči "Ustavite, ne grem se več!", temveč se nesrečno zibanje enostavno nadaljuje in nadaljuje. Vse, kar lahko v takem položaju narediš, je, da se nekako "odklopiš". Morda od tod značilni prazni pogled. Pogosta je tudi izjava: "Samo pustite me na miru!" Hehe. Na srečo morje ni bilo prehudo vzvalovano in marina ne predaleč, tako da so tri urice ne prehudih muk relativno hitro minile.

Druga noč v marini je poskrbela za naslednjo izkušnjo. Spal sem v krmni kabini ("plinski celici"), v kateri mi plunkanje pod krmo (dobesedno pod glavo) ter udarjanje dvižnic ob jambore po vsej marini ni dalo spati "pol noči".

Naslednji dan nam je bilo prečkanje Kvarnerja končno usojeno. Dan je bil prelep in s prvo krajšavo smo uživaško zajadrali mimo svetilnika Porer na koncu Istre.

Kvarner se ni izneveril svojemu slovesu, priredil nam je polnokrven jadralski krst z burjo do 18 vozlov in 1,5-metrskimi valovi. Kapitan (da je bilo to njegovo prva samostojno kapitanstvo, smo na srečo izvedeli šele po povratku domov) je krmarjenje prepuščal navdušenim začetnikom, posledica česar je bila izredno atraktivna vožnja, med katero smo večkrat potopili rob palube. Kurza mimo južnega rta Unij nismo kaj dosti upoštevali, saj nismo imeli veliko izbire. Strmi valovi bi nas ob plovbi vzporedno z njimi pretirano polagali, orca (plovba v veter oziroma valove) pa bi bil nesmiseln rodeo, zato sem izbral edino logično tehniko. Po valu navzgor, še posebno čez njegov vrh, sem se vzpenjal bolj pravokotno, spuščal pa poševno, mnogo bolj vzporedno z valovi, pri čemer je barka z bolj bočnim vetrom spet pridobila hitrost. To je pravzaprav ena od preživetvenih tehnik plovbe v viharnem vetru in velikih valovih, o čemer takrat seveda nisem imel pojma - izbral sem zgolj način, pri katerem nas je najmanj valjalo in zalivalo. Ker smo imeli rudo, ne kolesa, je bilo krmarjenje čisti užitek. Čutil sem vsak pospešek jadrnice, vsak njen drget. Vendar je bila potrebna tudi velika natančnost. Če sem vzpenjanje po valu zamudil, je sila vala porinila barko prečno na veter in jo zelo nagnila. Hkrati je krmilo (v krmarjevih poskusih, da bi vendarle spravil barko v pravo smer) začelo orati. Barka je seveda izgubila tudi hitrost, skratka, krmilo je povsem izgubilo nadzor. Nekajkrat nas je tako nagnilo, da sem se komaj obdržal na palubi. Seveda je bil poglavitni vzrok za težavno krmarjenje predvsem prevelika površina napačno nastavljenih jader, zaradi česar so na krmilo delovale prevelike sile, vendar kot novinec pač nisem imel pojma, da to ni normalno. Posledično je bilo krmarjenje občasno videti kot težaško delo in boj za preživetje. Ko sem po dobri polovici prečenja končno le omenil kapitanu, da je vodenje barke težko, smo skrajšali genovo in malo popustili glavno jadro. Krmarjenje je takoj postalo lahkotno, c c c ...

Pa še beseda o morski bolezni. Prvi dan nas je prizadela vse novince - ene bolj, druge manj. Jaz sem bil potem ozdravljen in sem prečenje Kvarnerja preživel brez vsake težave. Nasproten primer je bila Tina, ki jo je takoj, ko smo zapluli v visoke valove, spet zvilo in je celo prečenje preživela na krmni stopnici, z občasnim nagibanjem nad morje. Še dobro, da je krmna stopnica Elanke 333 zelo prostorna in udobna. Sredi Kvarnerja se ji je pridružil tudi Damjan, vendar je njegova zgodba drugačna. Valovi so nas seveda občasno malo popršili, a hudega ni bilo, dokler se ni zgodila običajna izjema v pravilu. Enega od največjih valov smo zadeli pod tako "idealnim" kotom, da je nenadoma priletela čez premec prava vodna stena. Bil sem za krmilom, zato me je trojica, ki je bila v kokpitu pred menoj, tako dobro zaščitila, da me je doseglo samo par kapljic. Drugače je bilo s prvima dvema, z njiju so odtekali potočki na vse strani, hehe. Damjan se je šel preobleči in to je bilo zanj usodno. V zatohlem zraku podpalubja (še vedno mi ni jasno, zakaj je med plovbo spodaj zrak tako zanič!?) je podlegel v nekaj minutah... Mučenika sta izgledala tako slabo, da smo ju zaradi varnosti privezali.

Morska bolezen ima štiri stopnje: 1. Obupno ti je slabo. 2. Misliš, da boš umrl. 3. Misliš, da si umrl. 4. Žal ti je, da nisi umrl.

Zasidrali smo se v mirnem zalivu Maračol na JV strani otoka. Tam sta tudi revčka kmalu prišla k sebi, še posebno po plavanju v božanski vodi in romantični večerji na palubi. Ko je padla noč, je vzšel ogromen oranžen Mesec.

Zadnji dan je bil povratek čez Kvarner popolno nasprotje zgoraj opisanega rodea. S polnimi jadri smo - kljub "upokojenskemu" občutku v nizkih valčkih - prišli čez zaliv dvakrat hitreje.