Ko je na Dunaju končal študij veterine, se je Josip Nikolaj najprej za krajši čas zaposlil v Ljubljani in v Radovljici, leta 1889 pa v Črnomlju. Tu se je spoznal z mladimi izobraženci, med drugim tudi s slikarjem Ferdom Veselom. Že od študentskih let naprej je vneto zbiral starine. Leta 1889 se je preselil v Kamnik, čez dve leti v takrat Koširjevi hiši (v tej hiši je zbirka še danes), najel pet sob in vanje pričel nameščati zbrane muzejske predmete. Leta 1893 je zbirko odprl za javnost, leta 1916 pa je hišo tudi kupil. Poročil se je s Kamničanko Štefko Novak (1881-1959), ki je tudi sama zbirala dragocenosti - porcelan in kristalno steklo.

V Kamniku dr. Josip Nikolaj Sadnikar ni deloval samo kot navdušen zbiratelj starin in umetnin, s katerimi je kaj kmalu povsem napolnil svojo hišo. Bil je osredna osebnost zbiranja domačih umetnikov in njihov pomemben mecen (odkril je slikarski talent Maksima Gasparija in mu omogočil šolanje, za fotografijo je navdušil kasneje znanega fotografa Aparnika in mu podaril prvi fotografski aparat...). V njegovi hiši so se srečevali Miha Maleš, Anton in Maks Koželj, Stane Cuderman in drugi kamniški umetniki. Prijateljeval pa je tudi z drugimi znanimi slovenskimi in nekaterimi tujimi umetniki, tako da v njegovi družbi med drugimi najdemo tudi Ferda Vesela, Ivano Kobilico, Matijo Jamo, Jožeta Plečnika in hrvaškega svetovnoznanega kiparja Ivana Meštroviča.

Vse življenje je bil in tudi aktivno deloval kot zaveden Slovenec. Bil je član najstarejšega slovenskega pevskega društva Lira, sodeloval v kamniški Čitalnici, pri Sokolih in v kamniškem Planinskem društvu.

Kot zaslužen meščan je za svoje življensko delo leta 1937 postal častni meščan mesta Kamnik (pred njim sta to priznanje prejela le general Rudolf Maister in pesnik Oton Župančič).

Dr. Josip Nikolaj Sadnikar je umrl v Kamniku 4. novembra 1952.