je eden najpomembnejših in najbolj izrazitih slovenskih simfoničnih skladateljev 20. stoletja. Poleg devetih simfonij, ki so njegove najvažnejše stvaritve, nam je podaril tudi druga velika dela, predvsem simfonične pesnitve, instrumentalne koncerte in komorno glasbo. Komponiral pa je tudi zborovske pesmi, samospeve, filmsko glasbo in skladbe za pihalne orkestre.
Blaž Arnič je bil rojen 31. januarja 1901 na kmetiji Zalesnik v Strmcu nad Lučami v Savinjski dolini. Kot naravno zelo nadarjen je že zelo mlad priložnostno tudi muziciral.
Šele po prvi svetovni vojni mu je uspelo začeti študirati glasbo. Najprej na konservatoriju v Ljubljani, zatem na Novem dunajskem konservatoriju, kjer je 1932. leta pri profesorju Rudolfu Niliusu tudi diplomiral, nato pa še kompozicijo pri profesorjih Zadru in Lustgartnu. Kasneje se je izpopolnjeval v Varšavi, Krakovu in Parizu.
V letih 1934 in 1935 je poučeval glasbo na gimnaziji v Bolu na Braču, od 1940-1943 pa na srednji šoli Glasbene akademije v Ljubljani.
Kot zaveden Slovenec je bil v letih 1944-1945 zaprt v Ljubljani in nato interniran v Dachau, kjer je dočakal osvoboditev.
Od leta 1945 pa vse do smrti 1. februarja 1970 je bil redni profesor za kompozicijo na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani.
-1. simfonija " Te Deum " Op. 10 za zbor, orgle in veliki orkester
(1932)
- Simfonija št. 3 - Duma, za orkester, bas in mešani zbor (1933)
- 5. simfonija "Partikularna" Op. 22 za veliki orkester (1941)
- Simfonija št. 6 - Samorastnik, za simfonični orkester (1950)
- Simfonija št. 8 - Na domači grudi (1951)
-- 9. simfonija " Vojna in mir" Op. 63 za soliste, zbor in orkester (1960 )
- Ples čarovnic, simfonična pesnitev (1936)
- Pesem planin, simfonična pesnitev (1940)
- Gozdovi pojejo, simfonična pesnitev (1945)
- Divja jaga, simfonična pesnitev (1958-65)
- Koncert za violino in orkester št. 3 (1969)
- Pastoralna simfonična pesnitev za violončelo in orkester (1960)
- Uvertura h komični operi za simfonični orkester (1932)
- Klavirski trio (1929)
"Nekje sem prebral, da je glasba abstrakten pojav. Sam sem povsem drugega mišljenja. Na glasbo gledam kot na enega najmočnejših izrazov človeških čustev. Glasba je tista vrednota, ki človeka plemeniti in zato tudi ne more biti abstraktna. Človeku mora dati doživetja, ne sme se naslanjati zgolj na razvoj muzikalnih principov. Če bi razumel glasbo kot abstrakten pojem, bi negiral čustva. Vsa moja čustva in občutja pa se oblikujejo na domači grudi. Le tako nastane lasten izraz, svojstven glasbeni jezik, ki ga je mogoče ustvariti le v stiku z domačo zemljo."
