Okoli devete ure zjutraj zadnjega dne marca leta 1908 so prebivalci Kamne Gorice, Lipnice in Dobrave, ki so delali na polju, pri jasnem nebu zaslišali »silno grmenje čez Jelovico«, ki je trajalo 16 do 20 sekund. Pričakovali so, da bo bobnenju sledil potres, vendar se to ni zgodilo. Kot se je kmalu izkazalo, ga je povzročil meteorit, ki je padel v senožet blizu Avč v dolini Soče, odlomil vejo jablane in se zaril v zemljo. Po srečnem naključju je bil prav takrat samo 40 metrov od te jablane domačin Ivan Kolenc s svojim sinom, ki je popoldne v spremstvu sovaščana Matije Šuligoja v približno 30 centimetrov globoki udarni luknji našel malo več kot kilogram težak kos zlitine železa in niklja, prvi slovenski meteorit.

 

Po 101 letu od padca prvega smo dobili drugi slovenski meteorit. Medtem ko je bil avški najprej slišan na Gorenjskem in je svoje potovanje skozi zemeljsko ozračje končal na Primorskem, so jeseniškega najprej slišali na avstrijskem Koroškem, v zemljo pa se je zaril na Gorenjskem.

 

Naj spomnimo, da je meteoroid različno veliko telo, ki potuje po medplanetarnem prostoru v našem osončju. Če na svoji poti vdre v Zemljino ozračje, nastane zaradi segrevanja in izparevanja svetla sled, ki jo imenujemo meteor ali utrinek. Meteor, ki je svetlejši od zvezd, se imenuje ognjena krogla. Meteorit ali izpodnebnik pa je meteoroid, ki je popotovanje skozi ozračje preživel in je padel na površino planeta ali lune.

 

 

Jeseniški meteorit naj bi bil padel 9. aprila 2009 malo pred tretjo uro zjutraj, ko se je nad avstrijsko Koroško pojavil zelo svetel meteor. O njem je Thomas Grau, nemški raziskovalec ognjenih krogel in meteoritov, napisal prispevek Bobneč meteor nad Avstrijo, ki ga je vredno prebrati. Objavljen je bil 21. aprila na spletni strani www.astronomie-heute.de. Prevedli smo nekaj najbolj zanimivih odlomkov:

 

»Bila je noč na četrtek, 9. aprila 2009. Pred vrati je bil dolgi velikonočni konec tedna. Polnoč je bila že zdavnaj mimo in večina ljudi je mirno spala. Noč v Avstriji je bila skoraj brez oblakov. Na jugozahodu je nad gorami že sijala svetla polna luna, zaradi katere so obledele celo najsvetlejše zvezde. V tej zgodnji uri se je zgodilo nekaj nepričakovanega, kar je močno vznemirilo ljudi, predvsem na Koroškem.

 

Okoli tretje ure po srednjeevropskem poletnem času je zasvetil zelo svetel meteor. Nemirni hladni sij je noč za nekaj sekund tako osvetlil, da je bilo mogoče pokrajino spoznati tako kot podnevi. Mesečina pa je bila nasprotno rumena in topla. Svetloba in senca sta se premikali, kajti modrikasta ognjena krogla se je oddaljevala visoko nad nebesnim svodom ...

 

Maloštevilne budne priče, ki so se večinoma zadrževale v hišah, so bile nad pojavom tako močne svetlobe zelo presenečene, zato zdaj nihče točno ne ve, v katero smer je meteor odletel. Presenečenje pa je bilo še večje, ko se je po pojavu svetlobe nenadoma zaslišalo silno bobnenje. Ker so zažvenketala okenska stekla, so nekateri pomislili na potres.«

 

Grau je vse priče tega redkega nebesnega pojava zaprosil, naj pošljejo poročilo o svojih opažanjih, da bodo strokovnjaki za meteorje in meteorite na podlagi njihovih izjav bobneči meteor lahko podrobneje raziskali. Kot bi bil slutil, kaj se bo zgodilo v mesecu maju, je na koncu prispevka napisal, da je meteor, ki je letel nad jugom Avstrije, morda kot meteorit padel na Zemljo.

 

 

V sredo, 8. julija, letos, so številni slovenski mediji, med njimi spletna stran 24ur.com, objavili senzacionalno vest, da je nemški lovec na meteorite Thomas Grau že maja v gozdu blizu Jesenic odkril 2,35 kilograma težak kamnit meteorit, ki je padel 9. aprila. Posredovala jo je Slovenska tiskovna agencija, ki jo je prevzela od Nemške tiskovne agencije. Prirodoslovni muzej Slovenije je istega dne obvestil javnost, da sta meteorit v resnici odkrila Jožef Pretnar in Bojana Krajnc v nedeljo, 17. maja, in da je Pretnar o edinstvenem odkritju obvestil Graua, ki je prišel samo evidentirat situacijo najdbe, in Prirodoslovni muzej, ki je od najditeljev prevzel kose meteorita. Muzej je še sporočil, da vzorce analizirajo in da bodo javnost z rezultati analiz predvidoma seznanili oktobra, ko bo odprta razstava Evolucija Zemlje in geološke značilnosti Slovenije, na kateri bodo kosi meteorita tudi prvič razstavljeni. Spletni zurnal24.si je potem razkril, da meteorit ni bil najden v okolici Planine pod Golico na območju Karavank, kjer ga je zaman iskal Grau, ampak na območju Mežakle.

 

Grau, ki je zelo dober poznavalec meteoritov, je v pogovoru za Žurnal kamnite kose z Mežakle, ki jih je na lastne oči videl že maja, podrobneje opredelil: »Nad Jesenicami najden meteorit, kameni meteorit, je v jeziku znanstvenikov navaden hondrit.« Urša Peternel je v Gorenjskem glasu 10. julija objavila dragoceno pričevanje Petra Popoviča s Hrušice, ki se dobro spominja, da je 9. aprila deset minut pred tretjo uro najprej videl dve repatici, ki sta leteli proti Blejski Dobravi. Nato se je za dve sekundi naredil dan, nakar je še štirikrat počilo.

 

Pomembne podatke o jeseniškem meteoritu so objavili tudi tuji mediji. Zanimivo novico z naslovom Padec meteorita nad Karavankami je 7. julija prinesla spletna stran Evropskega raziskovalnega središča za ognjene krogle in meteorite (ERFM). Čez nekaj dni so jo sicer morali umakniti, vendar se je pred tem že razmnožila na druge spletne strani. Preberemo jo lahko npr. na spletni strani KOSMOlogs, kjer jo je 8. julija pod naslovom In spet meteorit – tokrat pravi objavil Jan Hattenbach. Iz nje smo izvedeli, da je prelet ognjene krogle 9. aprila letos videlo zelo malo ljudi, precej več pa je bilo tistih, ki so ga slišali. Zlasti na avstrijskem Koroškem je meteor zbudil precej ljudi. Kljub slabim pogojem za opazovanje je Evropski mreži za ognjene krogle dogodek uspelo dokumentirati. Novica je omenila, da so ga zaznale tudi potresne postaje v Avstriji, Sloveniji, Italiji in Nemčiji. Takoj ga je začela preiskovati skupina prej omenjenega raziskovalnega središča pod vodstvom Graua, ki je hitro ugotovil, da je prišlo do padca meteorita zelo verjetno na slovenski strani Karavank. Spočetka pa je pri nas našel zelo malo prič. V lovu na meteorit je več kot teden dni vztrajno pregledoval hribe blizu Karavanškega predora. V lokalnem časniku je izšlo 16. maja poročilo o njegovem iskanju. Potem so se kar naenkrat pojavili očividci z Jesenic, ki so dogodek opazovali iz neposredne bližine. Na koncu novice je bilo omenjeno, da nenavadni kamen, ki ga je opazil domač zakonski par na sprehodu blizu Jesenic, tehta okoli 2,4 kilograma, in da se je ob trku ob kamnito podlago razbil. Ob besedilu je bila objavljena še fotografija izpraznjene udarne luknje, ki jo je naredil meteorit.

 

Jeseniškemu meteoritu je v celoti posvečena tudi ena od številnih tem nemške spletne klepetalnice Meteoriti-minerali-zlato-forum.de, ki ima povezavo http://www.jgr-apolda.eu/index.php?PHPSESSID=oan4utdbbjai073uthjgovk3b5&topic=3690.0. Naslov teme je Spet enkrat v Avstriji ... Razprava se je začela 10. aprila, dan po padcu meteorita, z objavo povezave do članka Nočno bobnenje je zbudilo Korošce v spletnem časniku Krone. V njem preberemo, da je uganka rešena: glasnega bobnenja, ki so ga v noči na četrtek slišali številni prebivalci Koroške, nista povzročila niti potres niti nadzvočno letalo, ampak meteorit. V primerjavi s tem, kar se je pripetilo pozneje, je zanimivo mnenje Rudolfa Dvoraka z Inštituta za astronomijo dunajske univerze: »Domnevam, da je bil meteorit velik samo nekaj centimetrov. Bilo bi lepo, če bi ga našli, vendar je to praktično nemogoče.«

 

Še isti dan je eden od razpravljavcev navedel več zanimivih pričevanj očividcev. Eden od njih bobnenja sicer ni slišal, ker se je ravno vozil v avtu z na glas prižganim radiom, se je pa nenadoma pojavila slepeča svetloba. Vsa okolica je postala za dve, tri sekunde popolnoma svetla. Pogovor na spletni klepetalnici je stekel v smeri možnosti, da meteorit najdejo. Seveda so na začetku mislili, da je padel na Koroško. Da naloga ne bo lahka, je opozoril Stefan iz Gradca: »Koroška ima veliko gozdov, hribov in jezer.« 25. aprila se je pojavil že šestnajsti odgovor, potem pa do 2. junija nobeden več. Tega dne je Grau, ki si je, kot vemo, že 18. maja ogledal mesto padca in najdeni meteorit, sporočil: »Kratko sporočilo ERFM – ognjena krogla raziskana – gradivo na varnem – naloga še enkrat rešena – začasna zapora obveščanja.« Sporočilo je seveda vzbudilo veliko radovednost. Razpravljavci so želeli dobiti čim več podatkov in predvsem videti fotografije meteorita in mesta padca, vendar so čakali zaman. Grau ni izdal niti tega, da meteorit ni bil najden v Avstriji, ampak na razočaranje številnih Avstrijcev v Sloveniji. Radovednost je naraščala in 16. junija je eden od razpravljavcev napisal: »Thomas, kako dolgo bo še trajalo, ko boš lahko kaj povedal? 'Nekaj dni' je že mimo.« Thomas je odgovoril čez nekaj dni: »V prvem tednu julija bo tako daleč.« Karte pa je razkril šele 8. julija z opozorilom na prej omenjeno novico, objavljeno dan prej na spletni strani Evropskega raziskovalnega središča ERFM. Opozoril je še na to, da ga je tisk napačno predstavil kot edinega najditelja, ker je meteorit dejansko našel neki domačin povsem po naključju na sprehodu 17. maja. On in Grau, ki je na mestu padca posnel zelo veliko fotografij, sta 18. maja iz udarne luknje pobrala vse odlomke razbitega meteorita.

 

Jeseniški meteorit ni železov kot avški, ampak je kamnit. Omenili smo že, da ga je Grau v pogovoru za Žurnal, ki je bil na spletu povzet 8. julija, opredelil kot navadni hondrit. Taki meteoriti so najbolj pogosti, saj jih je kar 80 odstotkov vseh meteoritov. Hondriti se imenujejo zato, ker vsebujejo hondrule (hondros pomeni v grščini zrno), kroglice s premerom 0,5 do 1 milimetra. Letošnjega maja je Urška Curk na Oddelku za geologijo Naravoslovno-tehniške fakultete Univerze v Ljubljani izdelala diplomsko delo Mineralogija navadnih hondritov. Verjetno gre za prvo diplomsko nalogo v Sloveniji, posvečeno meteoritom. In – kakšno naključje – istega meseca je bil na Mežakli najden prav tak meteorit, kakršne je obdelala v svoji nalogi. Drugi slovenski izpodnebnik!