ASTROFOTOGRAFIJA IZ ROKE ZGOLJ ZA NEKAJ 100 EUR!!!

UVOD
Kar opazujte mlade, ko pridejo kam na astronomska opazovanja - takoj molijo mobilne telefončke k okularjem in slikajo. Prav je, da se to "nagonsko" željo nekoliko pedagoško nadgradi. Sistem okular - fotoaparat je v bistvu optično enak sistemu okular - oko. To je dober uvod v astrofotografijo - tisti bolj zavzeti bodo seveda kmalu to metodo nadgradili z bolj resno opremo, ostalim pa bo ostala izkušnja - ki jim lahko kdaj pride prav.



Preden si ogledate nekaj spodnjih slikic (Saturna, Jupitra, Sonca, Lune, dvojnih zvezd ...), posnetih iz roke s kompaktnim digitalnim fotoaparatom, nakratko opišimo postopek, opremo, nekaj trikov za to res osnovno tehniko slikanja svetlejših nebesnih teles.
Nizkocenovni digitalni fotoaparati (50 do 100 eur) ali kar mobilni telefoni, so večinoma brez vsakih možnosti ročne nastavitve časa, zaslonke in občutljivosti. Tako se zdijo čisto neuporabni, saj vam recimo pri slikanju skozi okular pri planetih samodejno nastavijo "predolg" čas, posledično se roka zatrese in tudi osvetljitev je neustrezna, planet je "prekurjen" in razmazan ... A so določeni triki, kako to preprečiti, in ki dajejo dokaj solidne rezultate ... Kvaliteta slik je lahko celo na nivoju grafike iz starih astronomskih učbenikov - recimo izpred 40 let ... A zavedajmo se, da je to le spoznavanje osnov, principov, in da taka tehnika nikakor ne daje vrhunskih rezultatov.
Še opozorilo - z mobilnimi telefoni je tako slikanje veliko bolj nerodno - kot s kompaktnimi digitalnimi fotoaparati - ker težko ujamemo optični osi okularja in objektiva mobilnega telefona.
Eden od možnih trikov pri cenenih kompaktnih digitalnih fotoaparatih je, da kljub avtomatiki omejimo čas ekspozicije. V ta namen izberemo eno izmed opcij, ki sproži bliskavko (fleš) - recimo fotografiranje portretov ali scene pri šibki svetlobi. Večina aparatov ima kar nekaj omenjenih možnosti pri izbiri scen (portret, obala, sneg ... ). Ob sprožitvi fleša čas ekspozicije večinoma ne preseže 1/60 sekunde. Recimo pri izbiri scene vključimo opcijo "Portrait" (slikanje portreta), kjer se pri šibki svetlobi samodejno vključi fleš (čas ekspozicije je v tem primeru približno 1/60 s, odvisno od fotoaparata). In sedaj lahko ujamete svetel planet iz roke skozi okular. Fleš posveti mimo okularja, čas pa je dovolj kratek, da recimo slika Saturna ni premaknjena ali preosvetljena. Zoom fotoaparata pa nam pomaga, da je slika ravno dovolj svetla (s svetlostjo je omejena tudi maksimalna velikost - zato seveda priporočamo teleskope z velikimi premeri objektivov).


Povedano velja za večino kompaktnih dig. fotoaparatov (v spodnjih primerih je uporabljen Nikon COOLPIX S6400 - cenovni razred 100 EUR). Tako lahko posnamete vrsto slik skozi okular (Luna, Sonce - rec. H_alfa ali navaden filter, Jupiter, Saturn, Venera, Mars, dvojne zvezde, nekatere svetlejše kopice, ...). Seveda si lahko kupite nastavek za pritrditev aparata na okular ali celo kak boljši ročno nastavljiv aparat (to je lahko druga stopnja vašega truda). Spodaj so prikazani koraki takega slikanja.





















Kaj še potrebujete - seveda teleskop s kar se da velikim premerom (da zberete več svetlobe). Kaj predlagamo za skromen žep? Že za okrog 500 eur dobite spodoben zrcalni teleskop Newton (250 mm premera ali celo 300 mm) na Dobsonovi montaži in hkrati potrebujemo še okularja, ki omogočata povečavi nekje od 60X pa vsaj do 200x. In to je to. S tako enostavno montažo in optiko lahko s prenosnim telefonom (odvisno od tipa) ali kompaktnim digitalcem, posnamete solidne astrofotografije. Kvaliteta ne bo ravno vrhunska - a za začetek je to dovolj, hkrati pa je taka tehnika nazoren uvod v astrofotografijo. Če vam tak hobi postane všeč, pa se seveda naknadno lahko odločite za dražjo opremo. Kaj pa pomeni dražja oprema (?) - vsekakor teleskop na računalniški vodeni polarni montaži, adapterji za kamere, spletna kamera, zrcalno-refleksni fotoaparat, CCD kamera. V Spiki imate kar nekaj imenitnih člankov na to temo. A to cenovno pomeni takoj 3000 do 5000 eur ... A kvaliteta je seveda ceni primerno boljša.

Vrnimo se k naši preprosti tehniki. Seveda je potrebno za slikanje iz roke kar nekaj vaje, ponovitev, občutka za svetlost slike (delno svetlost uravnavamo s stopnjo zoomiranja, delno s povečavo teleskopa - menjujemo okularje), vse to na koncu rezultira v sliki, ki jo enostavno opazujemo na ekranu aparata. Kdaj tudi fotoaparat nekoliko nagnemo - slikanje pod kotom. Po nekaj poskusih pa se le pokažejo prvi obrisi planetov (Sonca, Lune, ...) in tudi določene površinske podrobnosti (proge na Jupitru, Cassinijeva vrzel v Saturnovih obročkih, pege na Soncu, izbruhi na Soncu v primeru H-alfa teleskopa, ...) . Za povečanje kakovosti posnetkov "iz roke" pa lahko uporabite recimo tudi kak program za zlaganje in obdelavo slik. Posnamete recimo 10 slik in jih zložite s programom RegiStax (dobite ga zastonj na spletu) ali s programi, ki jih dobite na ADV strani: https://www.gitorious.org/adv. Tako lahko presenetljivo povečate kvaliteto vašega preprostega slikanja, saj z zlaganjem slik sfiltrirate napake posameznih posnetkov (napake so recimo "mrtvi" svetlobni elementi - pixli, kake smeti na optiki ... ).
Tak način dela, malo stroškov, hitra postavitev opreme, je recimo zelo primeren za šolske skupine. Kar opazujte mlade, ko pridejo kam opazovat - takoj molijo mobilne telefončke k okularjem in slikajo. Prav je, da se to "nagonsko" željo nekoliko nadgradi. Sistem okular - fotoaparat je v bistvu optično enak sistemu okular - oko.

Seveda pa navaden digitalc lahko ujame tudi prizore večjega dela neba (nebesne panorame s svetlejšimi objekti - Luna, Sonce [tudi ob mrku], Venera, Jupiter, ...). Če je spredaj še lep prizor (kolisa) iz narave, recimo staro drevo, kaka ptica, konj ..., hrib, grad, cerkev, hiša, kozolec, star spomenik, človek ..., so to lahko prekrasni posnetki ujeti v času in prostoru našega skupnega bivanja ...
Seveda lahko z digitalcem slikate tudi skozi navaden daljnogled, biologi pa seveda skozi mikroskop ...

Seveda so še zmeraj osnova praktične astronomije: opazovanja, poznavanje neba, ozvezdij, uporaba daljnogleda (manj napak je pri gledanju z dvema očesoma), vsekakor tudi astronomska opazovanja s teleskopom. V ta namen - če nimate veliko v denarnici - toplo priporočam danes izjemno kvalitetne zrcalne teleskope tipa Newton na preprosti dobsonovi montaži od 200 mm premera naprej (cenovni razred 350 eur za 200 mm premera, gorišča 1200 mm do 500 eur za teleskope premera 250 mm in gorišča 1200 mm, blizu te cene so tudi izjemni teleskopi premera 300 mm in gorišča 1500 mm). To so teleskopi, ki nudijo prav imenitne svetle podobe nebesnih objektov, nekatere od njih pa lahko celo slikamo preko okularja z navadnimi prenosnimi telefoni ali samodejnimi digitalci nižjega cenovnega razreda.
Pri daljnogledu se zdi prava izbira 10X50 ali celo bolje 15X70 (tukaj so mnenja deljena - cenovni razred do 100 eur).
Prodajalci mnogokrat prodajajo (goto - vodenje in iskanje objektov) astronomsko opremo kar za nekaj 1000 eur, kjer pa je optika mnogokrat pod kvaliteto relativno poceni Dobsonovih teleskopov premera zrcal objektivov 200 mm in več.
Nebo zares poznajo tisti, ki ročno iščeje nebesne objekte. "Goto" montaže so lahko nadgradnja.

Zakaj pa sploh fotografirati - zato da se nekaj naučimo in seveda, objektivnost fotografije je veliko večja od zaznavnosti očesa. Večino novih spoznanj temelji na senzorjih, kjer je fotografija odigrala (igra) zelo pomembno vlogo. Je pa tudi estetski vidik za mnoge izjemen izziv.
Vesolje je lepo, je skrivnostno. Življenje in ljudje smo neločljiv del prostor-časa pod taktirko gravitacije in vseh ostalih osnovnih sil vesolja med osnovnimi delci - smo otroci vesolja!!!

Sledi nekaj slik nebesnih teles z metodo - slikanje iz roke skozi okular s samodejnim digitalnim aparatom.


Saturn pri povečavah 170X in 300X (skozi okular in še nekaj zooma), 1. julij 2015. Slikano s flešom - ki je seveda zasvetil mimo okularja - tako je bil čas ekspozicije dovolj kratek, da se ni poznalo premikov rok, navideznega vrtenja neba ali celo teleskopa na Dobsonovi montaži (ko slikamo skozi okluar, lahko optično cev tudi premaknemo).
Spodnja desna slika je sestavljena iz dveh posnetkov Saturna.
Potrebno je eksperimentirati in tako dobiti nekaj izkušenj glede primerne povečave, zooma - posledično svetlosti in kvalitete slike.




Mlada Luna 20. april 2015. Kraterji se lepo prepoznajo.


Sončeve pege - klasični filter, 27. oktober 2014.


Sonce skozi H-alfa teleskop, LUNT 35 mm - 24. maj 2015.


Sonce v H-alfa svetlobi
Izjemen izbruh koronalne mase (coronal mass ejection - CME) na robu diska - 30. sep. 2015.
Izbruh je segal tja do razdalje 40 % premera Sonca (nad njegovo površino) in je trajal kar nekaj ur.
Zaporedje dogodkov je seveda posneto iz roke skozi okular (foto: Vičar Z., ARSO) - H-alfa teleskop Lunt 35 mm (Band Pass - pasovna širina: <0.7 Angstrema), zgolj z žepnim nizkocenovnim kompaktnim digitalnim fotoaparatom Nikon COOLPIX S6400.
Prva slika Sonca v animaciji je nastala 30. sep. 2015 ob 10:21 h, zadnja pa ob 11:51 h po lokalnem času. Samo dinamiko pa smo opazovali - v presledkih - od 10 h pa tam do 13 h. Precej so nagajali oblaki. Animacija je zanimiva s stališča šolske astronomije, saj kaže, da z zelo preprosto opremo in tehniko slikanja lahko dosežemo zelo poučne rezultate o dogajanju v in na Soncu. Sonce je namreč - kot najpomembnejša zvezda za življenje na Zemlji in seveda nam najbližja - še zmeraj preskromno zastopano pri pouku naravoslovja. Med zadnjim in predzadnjim posnetkom je minilo 25 min in ocena povprečne hitrosti iz premika (iz slik sem ga ocenil na 15 premerov Zemlje) je:
v = (15*2*Rz)/(t) = (15*2*6400 km)/(25*3600 s/60) = 130 km/s.
To je približno že kar tisočina hitrosti svetlobe. V resnici so hitrosti veliko višje, saj gravitacija zavira radialno gibanje vstran od Sonca. Natančnejše meritve hitrosti izbruhov dajo vrednosti od 20 do 3200 km/s. Torej je naša ocena kar pravšnja, s tem, da smo lahko upoštevali le komponento hitrosti plazme pravokotno na vidni rob Sonca.
Ubežna hitrost s Sonca je 617.7 km/s (da dobimo to hitrost, izvedemo fizikalno enak preprost premislek, kot za drugo kozmično hitrost z Zemlje) in iz tega lahko sklepamo, da kdaj cele gmote plazme zapustijo Sonce (ko so hitrosti večje ali enake hitrosti 617.7 km/s). Hitrosti posameznih ionov in predvsem elektronov pa so lahko tudi blizu svetlobne hitrosti in ti delci zadevajo tudi naš planet, oziroma nas pred njimi kar uspešno varujeta magnetno polje Zemlje in atmosfera.


Jupiter in Venera ob konjunkciji, 1. julij 2015. Na Jupitru se opazi atmosferske pasove, Venera pa lepo kaže meno. Slikano ob mraku - brez trika s flešom - čas je bil kratek zaradi še zmeraj velike količine svetlobe (modrega neba) in tako se je dalo ujeti recimo tudi Jupitrove atmosferske proge, pasove (v temi je to precej težko, ker je Jupiter zelo svetel).


Albireo - beta Laboda - prekrasna dvojna zvezda (modra in oranžna). Če slikaš s flešem, ujameš še barve dvozvezdja (kot v tem primeru - drugače barve, če [predolg] čas izbere fotoaparat, izginejo v prenasičenosti svetlobnih elementov). Iz barv lahko ocenimo temperaturo zvezd.


Skrajni domet take tehnike je večinoma kroglata kopica M13 v Herkolu (ali M22 v Strelcu), a še ta se komaj opazi - zgolj kot madež. Tukaj fleš ne pomaga, ampak čas, ki ga izbere sam aparat (rabiš mirne roke). Veliko je odvisno tudi od občutljivosti posameznega fotoaparata.


Direktno slikanje neba da tudi veliko zadovoljstva


25. junij 2015 - Venera in Jupiter se približujeta - foto: Z.V.


Motiv iz narave s koliso nebesnega svoda - ptič in Luna,
22. marec 2015.





Zbral: ZORKO Vičar

2. julij 2015 - "Lublana"

E-POŠTA, RFC-822: Zorko.Vicar@guest.arnes.si

Nazaj na aktualno stran.
Nazaj na domačo stran.


Sledi še nekaj slik.


Slika: Primerjava H-alfa teleskopov - Lunt 60 mm in 35 mm - na namiznih Dobsonovih stojalih (primerna za slikanje Sonca v H-alfa vodikovi svetlobi iz roke - lahko izjamemo izbruhe, podrobnosti na površini Sonca, ...).













































namizni_teleskopi_manjsi.html
Še zložene slike iz dveh ali treh posnetkov.