Kontakt
Zgodovina
Organizacija:
> Predsednik
> Odbori

Sprejem novih članov
O spletni strani



A B C Č D E F G H I J K L M
N O P R S Š T U V W Z Ž

Seznam vseh članov DLUL



Društvo likovnih
umetnikov Ljubljana.

Komenskega 8
tel: 01 434 94 65
Uradne ure:
ponedeljek in sreda
od 10-12



Svetlana JAKIMOVSKA RODIĆ

KAVA NA VRTU, 3. 8. 2009, Vrt Komenskega 8,
Kustosinja Barbara Sterle Vurnik.

Od lastnih podob k portretom prijateljev
Galerija art.si, Židovska ulica 5, Ljubljana
27.10 do 9. 11. 2005

Svetlana Jakimovska Rodić,
KAVA NA VRTU, v ponedeljek, 3. avgusta 2009, ob 19. uri, na Vrtu Komenskega 8,
v Ljubljani. Umetnico je predstavila kustosinja Barbara Sterle Vurnik.

Zapis kustosinje:

Obred pitja kave ni le stvar starih kultur. Je omamna razvada sodobnega človeka, tako v manj civiliziranem svetu kot v urbanem okolju. Bodisi, da je pripravljena ritualno "turško" ali sodobno "ekspresno", ni le kulinarično poživilo, je tudi hedonistično stičišče družabnega življenja in nenazadnje tudi alkimistična tvarina iz katere vedeževalke prerokujejo našo prihodnost. Zakaj je tako fascinatna prav, kakšna je pravzaprav njena moč, kakšen je njen socialni kontekst, kakšen odnos imajo ljudje do vsega povezanega z njo, z vsemi temi vprašanji se ukvarja Jakimovska v svojem najnovejšem umetniškem projektu.
Postavitev na vrtu si je avtorica zamislila kot neke vrste urbani pobeg v zavetje priložnostne kavarne na prostem. Za počitek in za razmislek o vlogi kave nekoč in danes, za razmislek o nas samih. Projekt je zastavljen konceptualno in procesualno, predvsem pa interaktivno, saj želi raziskovati odnose, ki nastajajo v takem simuliranem okolju . Jakimovsko zanima tako odziv v času otvoritve, ko bo sama kuhala kavo obiskovalcem kot tudi dogajanje v preostalem času razstave, ko bo preprosta "kavarna" na vrtu predvsem počivališče, kamor se bo človek umaknil iz mestnega vrveža, si morda prinesel svoj »coffe- to- go«. Dogajanje bo avtorica dokumentirala in s posnetki kasneje nadgrajevala projekt dalje. Svojevrstno kodo za dodatni miselni vstop v samo delo bo moč v postavitvi najti tudi v grafičnem točkovju na razpetem prosojnem panelu. Točkovje , ponekod temelječe na izvorni formi kavnega zrna, bo simuliralo abstraktne, fluidne forme kavne usedline. Ta, iz kavnih skodelic, krožničkov in prtičev znana čudežna matrica za ustvarjanje halucinantnih podob, iz katere je sposobna sestavljati domišljijske slike le naša podzavest in pa vedeževalski um prerokovalk, je ključ v samo vrtno zgodbo o kavi. Je ključ za dokončno vživetje v umetniško delo in v vprašanja, s katerimi se ukvarja avtorica in nenazadnje tudi ključ za sestavljanje lastnih slik.
Kaj lahko si v takem ambientu zamislimo kako na primer Kobiličina "Kofetarica" spokojno srka črno tekočino ali pa si predstavljamo kako bi morda lahko celo Cankar vendarle odložil delo in popil tisto, tako ponujano »skodelico kave«. Postavitev je odprt sistem z mnogimi asociativnimi pomeni. Zastavljen kot eksperiment pa naj ne bi ponujal dokončnih odgovorov ampak predvsem postavljal nova vprašanja. Jakimovsko poznamo kot grafičarko, predvsem pa kot odlično slikarko, ki svoj slikarski svet polni z "Baltazarsko" domišljijo. Njena dela so običajno rada postmoderno napolnjena z raznolikimi slogovnimi fragmenti in vizualnimi drobnarijami, ki na koncu učinkujejo presenetljivo homogeno, kot neločljiva sanjska celota. To vzdušje zdaj umentica prenaša na vrt, v prostor, kjer strast do alkemije barve prehaja v (novo) strast do alkemične moči tekstur kakršne ima kava, njeno zrno, usedlina,tekočina. Kava, ki tako usodno že stoletja vpliva na človekovo samozavedanje.

BARBARA STERLE VURNIK


Od lastnih podob k portretom prijateljev
Galerija art.si, Židovska ulica 5, Ljubljana
27.10 do 9. 11. 2005

LiLaDim (portret Lidije Dimkovske)
akril na platnu, 140 x 100 cm
2005

MojOblak (portret Mojce Oblak)
akril na platnu, 140 x 100 cm
2003

Svetlana Jakimovska Rodić:
Od lastnih podob k portretom prijateljev

Avtoportret predstavlja v likovni umetnosti podobno kot avtobiografija v literaturi tisti žanr, ki nudi umetnicam
največ možnosti za prevpraševanja lastnih identitetnih in subjektivitetnih pozicij. Označimo ga lahko za temeljno
mesto samorefleksije, saj predstavlja ključni moment samoprevpraševanja, pri katerem pride najbolj do izraza
lastno umetniško razumetje ali doumetje oziroma refleksija same/ga sebe. V slikarsko avtoportretno tradicijo se
vpisujejo tudi novejša dela Svetlane Jakimovske Rodić. Avtorica je poskušala lastno subjektiviteto najprej reflektirati preko samopodob, nato pa jo v nadaljevanju cikla ob portretnih slikah svojih prijateljev podati še skozi dialog z drugimi.

Pri Svetlani Jakimovski Rodić predstavlja avtoportretni žanr nekakšno referenčno izhodišče, preko katerega vstopa
umetnica v širši svet, v neskončni univerzum realnosti, ki jo obdaja po eni strani in v prostranstva lastnega
nezavednega ali domišljije po drugi plati. Avtorica gradi slikovno polje svojih slik kot svojevrstni kolaž lastnih fantazmatskih zgodb, zavitih v skrivne pomene vizij, sanj, spominov, želja ali hrepenenj. Tako nenehno prepleta real-
no z nezavednim, svoj notranji svet z zunanjo resničnostjo ali s kozmičnimi prostori nedosegljivega. Po nekakšnih
namišljenih možnih svetovih podolžnih slik se v slikarkinih zgoščenih prostranstvih skorajda bizarnih simbioz
živega in neživega poleg središčno umeščene figure razprostirajo tudi najrazličnejša manjša bitja, prikazni, živali,
človeški udi, mikroorganizmi, hkrati pa tudi razni mehanični elementi in fragmentarni zapisi ali izreki. Predmeti
so vpeti v dinamiko slikovnega polja po svojih lastnih zakonitostih perspektive in po svoji lastni notranji logiki
gibanja. Ponekod so tehnicistično grajeni v premišljene arhitektonske konstrukcije, drugod kaotično razmetani in
pomešani po raznobarvnem ozadju slikarske površine. Zdi se, kot da bi jih neka neznana gibalna sila zavrtela v
rotacijo avtoričine domišljije in jih potem poskušala urejati v kompozicije svojevrstnega reda. Slikarka se nenehno
poigrava z nasprotujočimi si poli, ki jih ureja med nekakšnimi kaotičnimi naključji in končno harmonijo. V igrivi
skladnosti ustvarja kompozicije, v katerih se metaforično plastijo raznoteri svetovi, mešajo zgodbe, prepletajo
pomeni. V specifično oblikovani vizualni neubranosti barv in oblik, v hrupu živih odtenkov, v kaosu in pisani
zmedi, ki predstavljajo temeljno gonilo življenja, delujejo slike Svetlane Jakimovske Rodić kot svojevrstne sublimacije podob, vpetih v teritorije teles. Zdijo se kot slikovna montaža avtoričinih halucinacij, prividov ali vizij, ki jih
združuje v sanjske, neresnične, umišljene pokrajine. Ponekod iz temačnega domišljijskega okvirja vznikne svetla,
optimistična podoba figure, polna življenjske moči, ki v nemirnem kopičenju mnoštva drobnih simbolov, znakov,
fragmentov in iracionalno razvrščenih detajlov, išče svoj mir.

Zdi se, kot da avtorica gledalce in gledalke nenehno izziva, ko jih skozi serije raznovrstnih podob sooča z urejenim neredom, s pomirjajočim nemirom ali tihim hrupom, izraženim skozi bujnost dogajanja lastnih imaginarijev.
Realnost in sanje spaja v barvne kompozicije, ki so včasih namerno prenasičene v nenaravnih, ekspresivno izstopajočih, ponekod skorajda kičasto prepoudarjenih barvnih kombinacijah. Na trenutke lahko ob fluorescentnih
barvnih poudarkih delujejo kar nekoliko premočno ali celo nezdružljivo. Zdi se, kot da kričijo s platen v znak
nekakšnega upora, protesta ali bojevitega krika. Ponekod jih skušajo zadržati ali pomiriti pulsirajoče membrane
temačnih, vijolično-modrikastih ali celo črnih odtenkov, ki slikam prikličejo pridih magičnosti in auro misterioznosti. Njene slike na trenutke delujejo, kot da se namerno upirajo vsakršni privlačnosti popolne kompozicijske in
barvne celote zaključene estetske forme. Avtorica skozi igrivost tovrstnih kombinacij nenehno preizkuša gledalčevo vzdržljivost.

Svetlana Jakimovska Rodić s svojimi slikami nekako eksperimentira, ko nam odstira in kaže, kako se sama znajdeva v svetu, kjer se prepletata realno in simbolno. Preko lastnega fantazijskega sveta spodbuja tudi našo
domišljijo k odkrivanju nekih možnih pomenov, ki jih preko lastnih podob vpleta v dialog z drugimi, v svoj odnos
do najbližjih drugih, kar pride še posebej do izraza ob njenih portretih prijateljev. Svoj pogled skuša deliti z drugimi, ko opazovalčevemu očesu ponuja vizualne podatke in zaznamke iz svojih arhivov nezavednega, ki jih ponekod
ni mogoče tolmačiti z merili zdravega razuma, saj segajo onkraj meje praktičnega sklepanja. Skozi njene raznotere
podobe imamo lahko občutek, kot da gledamo slikarkine najintimnejše zapise, ki so v svojem lastnem jeziku
ponekod tako svojski, da potem prav s svojo notranjo nujo pritegnejo našo pozornost. Svetlana Jakimovska Rodić
nam skozi lastne podobe odstira lastno subjektiviteto, tako da nam razkriva, kako se skozi nenehni proces nastajanja umetniškega dela sama vzpostavlja kot subjekt, hkrati pa skozi proces upodobitev prijateljev gradi tudi
svoj odnos do drugega in z drugim.

Alenka Spacal


Svetlana Jakimovska Rodić:
From Images of One’s Own Self to Portraits of Friends

The self-portrait in the visual arts represents, similar to the autobiography in literature, precisely that genre that
offers most possibilities for female artists to raise questions about their own identities and subjective positions.
It could be defined as a fundamental point in self-reflection, since it represents a key moment in the process of
self examination, through which one’s own artistic understanding, perception, or reflection of one’s own self
come to the fore most. The latest works of Svetlana Jakimovska Rodić also belong to the painting portraiture tradition of the self. The artist has tried to first reflect her own subjectivity through images of herself, and to then
continue through the cycle and extend it by establishing a dialogue with others in making portraits of her friends.

For Svetlana Jakimovska Rodić, the genre of the self-portrait represents a kind of referential point of departure,
through which the artist steps into the wider world, into the infinite universe of reality which surrounds her on
the one hand, and into the expanse of her unconsciousness or imagination, on the other. The artist builds up the
painterly plane of her images as a unique collage made up of her own phantasmastic tales, wrapped into hidden
meanings of vision, dream, memory, desire, or longing. Thus she incessantly interweaves the real with the unconscious, her inner world with outside reality or cosmic spaces of the unreachable. In the imagined possible worlds
of her longitudinal paintings, within the painter’s condensed expanses of almost bizarre symbioses of the living
and non-living, and beside a centrally positioned figure, a variety of smaller beings, apparitions, animals, human
limbs, micro organisms unfold, as well as various mechanical elements and fragmented inscriptions or statements. The objects are built into the dynamics of the painterly plane according to their own laws of perspective
and inherent logic of motion. In some areas they have, with excessive technical attention, been built into
thought-through architectonic constructions; elsewhere, they have been left chaotically displaced and mixed
around the variously coloured background of the painted surface. It seems as if an unknown force of motion had
swung them into the rotation of the artist’s imagination and had then tried to command them into a composition of its own peculiar order. The artist continually plays with opposing poles, which she manages into chaotic
coincidence and final harmony. In playful harmony, she creates compositions into which diverse worlds are
metaphorically layered, stories mixed, meanings intertwined. In a specifically shaped visual discord of colour and
form, in the bustle of living nuances, in the chaos and mottled confusion representing life’s basic driving force,
the works of Svetlana Jakimovska Rodić appear as unique sublimations of images built into the territory of the
body. They seem like a painterly collage of the artist’s hallucinations, apparitions and visions, which she combines
into dream-like, unreal, imaginary landscapes. In some places a light emerges from the murky, imaginary frame,
an optimistic image of a figure, full of life’s force and looking for its own sense of peace within the restless accumulation of the abundance of tiny symbols, signs, fragments, and irrationally arranged details.

It seems as if the artist persists in challenging her viewers, creating confrontation through series of images of
ordered disorder, a calming disquiet, or a quiet bustle, expressed through an exuberance of her own imaginative
scenarios. She unites real existence with dreams into colourful compositions, which are at times intentionally over
saturated into unnatural, expressively conspicuous, in places almost kitschy and over emphasised colour combinations. At moments, in fluorescent coloured emphases, they can even appear somewhat too powerful or even
incompatible. It seems as if they are screaming from the canvas as a token of some kind of revolt, protest, or
scream in battle. In some places, pulsating murky membranes of purple-bluish or even black hues are trying to
keep them back or calm them down – calling up a touch of magic and an aura of mysteriousness in the paintings. Her paintings sometimes function as if they were purposefully resisting the attractiveness of a perfect compositional and coloured whole as a completed aesthetic form. Through her playfulness in using such combinations, the artist continually tests the viewer’s endurance.

Svetlana Jakimovska Rodić somehow experiments with her paintings when she discloses and reveals to us her
position in the world, where the real and symbolic intertwine. Through her own world of fantasy she spurs on
also our imagination into discovering possible meanings, and through the images of herself she interweaves this
into a dialogue with others, into her relationship towards those closest others – something that is especially
apparent in the portraits of her friends. She tries to share her gaze with others, when she offers the viewer’s eye
visual records and notes from the archives of her unconscious, which can not always be interpreted with the
measure of a healthy mind since they surpass the boundary of practical reasoning. Through her assorted images
we can get a sense of looking at the painter’s most intimate notes which are in their own language so special
that they demand our attention precisely with their inner urgency. Svetlana Jakimovska Rodić, through the
images of herself, discloses her own subjectivity thus revealing how she establishes her own self as a subject
through the unceasing process of the work of art, while at the same time through the process of depicting her
friends, she builds her relationship towards and with others.

Alenka Spacal


Ašir (portret Andreja Širce)
akril na platnu, 135 x 95 cm
2005


Ribič in njegov atraktor
akril na platnu, 140 x 100 cm
2004

Svetlana Jakimovska Rodić

Rojena 18. 11. 1965 v Kumanovem, R Makedonija.

1990 diplomirala na ALU v Skopju (pri prof. D. Malidanovu)
1990-podiplomski študij grafike na ALU – Ljubljana
1992 (pri prof. L. Logarju)
1992 članica DSLU
1994 samostojna ustvarjalka na področju kulture

Samostojne razstave

1992
Galerija Media Nox, Maribor
Galerija Ars, Ljubljana

1994
Galerija ŠKUC, Ljubljana

1995
Dolenjski muzej, Novo mesto

1999
Likovni salon, Celje

2000
Lamutov likovni salon, Kostanjevica na Krki

2001
Galerija Meduza, Koper

2004
Galerija muzeja grada Skopja, Skopje, Makedonija
Umetnička galerija, Kumanovo, Makedonija

Skupinske razstave

1988
Bienale študentske grafike, Beograd

1989
Bienale študentske risbe, Beograd

1990
7. trienale sodobne grafike,Bitola

1991
Slovenska grafika, razstavišče R.Jakopič,Ljubljana
Grafična in slikarska specialka na ALU,
KUD France Prešeren, Ljubljana
Salon mladih, Kikinda

1992
AAF,Gospodarsko Razstavišče, Ljubljana

1993
20. mednarodni grafični bienale, Moderna galerija,
Ljubljana
Mini print, Umetnostna galerija, Maribor
Turn around woman, Galerija Equrna, Ljubljana

1994
Majski salon, Podobe predmetnega, Jakopičeva
galerija, Ljubljana

III. bienale slovenske grafike – Otočec, Novo mesto
1. mednarodni grafični trienale, Bitola
1995 21. mednarodni grafični bienale, Moderna galerija,
Ljubljana
1996 IV. Bienale slovenske grafike- Otočec, Novo mesto
2000 Majski salon, Jakopičeva galerija, Ljubljana

3. mednarodni grafični trienale, Bitola
2001 Majski salon, Jakopičeva galerija, Ljubljana
Naslov

Svetlana Jakimovska – Rodić
Polje cesta XII/4, 1260 Ljubljana
Tel.: ++386 1 5292 306
Mobitel: (031) 455 404
E-mail: svetlana.jakimovska-rodic@guest.arnes.si


Na naslovnici / On cover:
Ribič in njegov atraktor (avtoportret)
akril na platnu, 140 x 100 cm


Svetlana Jakimovska Rodić

Born 18 November 1965 in Kumanovo, Republic of Macedonia.

1990
graduated at the Academy of Fine Arts in Skopje

(with professor D. Malidanov)
1990-postgraduate studies in Graphic Arts at the Academy
1992 of Fine Arts – Ljubljana (with professor L. Logar)
1992 member of DSLU
1994 independent artist accredited by the Ministry of

Culture of the Republic of Slovenia

Solo exhibitions

1992
Media Nox Gallery, Maribor, Slovenia

Ars Gallery, Ljubljana, Slovenia
1994 ŠKUC Gallery, Ljubljana, Slovenia
1995 Museum of Dolenjska, Novo mesto, Slovenia
1999 Celje Art Salon, Celje, Slovenia
2000 Lamut’s Art Salon, Kostanjevica na Krki, Slovenia
2001 Meduza Gallery, Koper, Slovenia
2004 Skopje City Museum Gallery, Skopje, Macedonia

Art Gallery, Kumanovo, Macedonia

Group exhibitions

1988 Biennial of Student Graphic Arts, Belgrade, Serbia
and Montenegro
1989 Biennial of Student Drawing, Belgrade, Serbia and
Montenegro
1990 7th Triennial of Contemporary Graphic Arts, Bitola,
Macedonia

1991
Slovene Graphic Arts, R. Jakopič Exhibition Grounds,
Ljubljana, Slovenia
Postgraduate Studies in Graphic Arts and Painting
at the Academy of Fine Arts, KUD France Prešeren,
Ljubljana, Slovenia
Youth Salon, Kikinda, Serbia and Montenegro

1992
AAF, Gospodarsko Razstavišče, Ljubljana, Slovenia

1993
20th International Biennial of Graphic Arts, Moderna
galerija, Ljubljana, Slovenia
Mini print, Maribor Art Gallery, Maribor, Slovenia
Turn around woman, Equrna Gallery, Ljubljana,
Slovenia

1994
May Salon, Images of Objecthood, Jakopič Gallery,
Ljubljana, Slovenia
3rd Biennial of Slovene Graphic Arts – Otočec,
Novo mesto, Slovenia
1st International Triennial of Graphic Arts, Bitola,
Macedonia

1995 21st International Biennial of Graphic Arts,
Moderna galerija, Ljubljana, Slovenia
1996 4th Biennial of Slovene Graphic Arts – Otočec,
Novo mesto, Slovenia

2000
May Salon, Jakopič Gallery, Ljubljana, Slovenia
3rd International Triennial of Graphic Arts, Bitola,
Macedonia

2001
May Salon, Jakopič Gallery, Ljubljana, Slovenia

Adress

Svetlana Jakimovska - Rodić
Polje cesta XII/4, 1260 Ljubljana
Phone: ++386 1 5292 306
Mobile: (031) 455 404
E-mail: svetlana.jakimovska-rodic@guest.arnes.si

Svetlana Jakimovska Rodić Od lastnih podob k portretom prijateljev
Katalog izdaja Društvo likovnih umetnikov Ljubljana (DLUL), zanj Alenka Vidrgar, kustosinja Alenka Spacal,
prevod Arven Šakti Kralj Szomi, organizacija razstave Umetniški svet DLUL, zanj Zora Stančič in Dušan Muc,
tisk Matformat, naklada 300 kosov, oktober 2005. Razstavo je omogočila Mestna občina Ljubljana.