Monitor
Monitor spremlja računalnik od njegovega začetka. Zato bi lahko sklepal, da se v njem ni nič spremenilo ali pa zelo malo. In vendar ni tako. Uporabniki želimo čedalje večjo in bolj ostro sliko, ki naj na zaslonu žari v vse več barvah. Teh želja osnovna strojna oprema ni več mogla izpolnjevati, zato so v razširitveno režo na matični plošči vtaknili slikovno (grafično) kartico in jo prek posebnega vmesnika povezali z monitorjem.
Tako kot televizor tudi monitor riše sliko na zaslon katodne cevi. Zaslon je prevlečen s tanko plastjo fosforja v rdeči, zeleni in modri barvi, v cevi pa so trije topovi, ki izstreljujejo proti zaslonu elektrone v treh tankih snopih: v snopu za rdečo, zeleno in modro barvo. Ko snop zadane fosforno plast, na zaslonu zažari majhna pika v ustrezni barvi.
Če bi bila katodna cev izdelana tako, da bi na zaslonu žarele le tri drobne pike. To je seveda veliko premalo za razumljiv prikaz podatkov, zato je v katodni cevi še posebna elektronika, ki premika snope sem in tja po zaslonu tako, da v določenem času pikčasto zažari celoten zaslon.
Ker so pike zelo majhne, se v očesu zlijejo v enotno barvo, ki je odvisna od moči, s katero žarijo posamezne pike. Računalnik seveda ne more nadzirati moči vseh pik, ki žarijo na zaslonu. Zato več pik združi v slikovni piko ali piksel. Število pikslov, s katerimi monitor prikaže sliko na zaslonu, opredelujeje njegovo slikovno ločljivost. Običajni monitorji imajo ločljivost 800 pikslov v vodoravni smeri in 600 v navpični, boljši imajo 1024x768, 128' x 1024 pikslov in več.
A medtem, ko snopi osvetljujejo zadnje pike zaslona, prve ugašajo. Zato morajo snovi, takoj ko pridejo do konca zaslona, pohiteti nazaj na njegov začetek in ponovno osvežiti vse pike. Na zaslonu zato nikoli nimamo enotne slike, ampak je en del bolj, drugi pa manj osvetljen. Če je število osvežitev zaslona dovolj hitro, če je zaslon osvežen več kot 72-krat v sekundi, se tega utripanja ne opazi, drugače je pa slika na zaslonu nemirna in po določenem času te začne boleti glava. Najbolj se osveževanje opazi, ko skozi kamero opazuješ CRT monitor .
Tretja, a zato nič manj pomemebna lastnost monitorjev, je njihova velikost. Izraziš jo v palcih. Včasih je bila diagonala 14 palcev, nato 15, danes pa največkrat izbiramo med 17 in več palčnimi zasloni. Večji monitorji so seveda dražji in zavzamejo več prostora.
Že nekaj časa pa si lahko omisliš tudi popolnoma ravne monitorje, ki namesto katodne cevi uporabljajo zaslon iz tekočih kristalov - LCD . Taki monitorji so bili še ne dolgo nazaj zelo dragi in so se uporabljali le pri prenosnih računalnikih. Ker pa so v skoraj vseh pogledih boljši od CRT monitorjev, padla jim je tudi cena, je njihova ponudba danes že bolj ugodna od klasičnih monitorjev.