Ker so pike zelo blizu druga drugi, jih lahko oko vidi v združeni barvi. Kakšna je ta barva je odvisno od moči posamezne osnovne barve. Če žarijo le rdeče pike, vidiš rdeče, če žarijo le zelene, pa zeleno barvo. Če vse tri osnovne  barve žarijo z največjo močjo vidiš belo barvo, če pa so vse ugasnjene pa vidiš samo črno barvo. S spreminjanjem posameznih osnovnih barv lahko pričaraš na zalosnu skoraj vse barve.

Vseh pik, ki žarijo na zaslonu v osnovnih barvah, računalnik seveda ne more nadzorovati. Za to bi potreboval zelo velik pomnilnik, obdelava slik pa bi bila po polžje počasna. Zato več pik, ki na zaslonu žarijo v osnovnih barvah združimo v pixel.

A če rečeš, da bo pixel rdeč ali zelen, računalniku to prav nič ne pomeni. Barvo piksla moraš določiti v njemu razumljivem zapisu - z ničlami in enicami. Najpogosteje tako, da določiš intenzivnost rdeče, zelene in modre barve. Če za zapis vsake nameniš po en zlog (8 bitov), lahko z njimi določiš 256 različnih intenzivnosti - od 0 (intenzivnost barve je najmanjša) do 255 (intenzivnost barve je največja). Za določitev barve piksla potebuješ torej 3 zloge - enega za rdečo, drugega za zeleno in tretjega za intenzivnost modre barve. Ta način imenujemo model RGB za zapisovanje barv. Poleg tega modela uporabljamo še mnogo drugih.