FABIANI : PLEČNIK
Maks Fabiani in Jože Plečnik, brez dvoma najpomembnejša slovenska arhitekta, sta bila tekmeca. Dokumentarni film prvič odstira, kako pogosto sta se prepletali njuni zgodbi. Išče slogovne primerjave med deli ter opozarja, koliko sta 'prepisovala' eden od drugega, kdaj sta si prevzemala posle, hkrati pa priča o medsebojnem spoštovanju.
Urbanizem slovenske prestolnice je najbolj zaznamoval Maks Fabiani z načrtom po potresu leta 1896. Zarisal je ring, določil pogled na grad, predlagal prestavitev pokopališča in železniške postaje. Plečnik je velikokrat udejanjil njegove zamisli. Danes govorimo o Plečnikovi Ljubljani.
Srečala sta se v ateljeju pri Ottu Wagnerju, starejši Fabiani je bil Plečnikov mentor. Fabiani je pomagal Wagnerju pisati pomembno knjigo Moderne Architektur, njegovi palači Artaria in Portois & Fix sta med najlepšimi stavbami z začetka XX. stoletja na Dunaju. Pri natečaju za Gutenbergov spomenik sta dobila enakovredno nagrado, a izvedba je bila Fabianijeva. Verjetno od tu prihaja prva zamera. Plečnik mu je vrnil z Zacherlovo palačo, enim ključnih del dunajske moderne. Njuni fasadi sta druga ob drugi, oba sta ustvarjala tudi ob Šentjakobski cerkvi v Ljubljani. Včasih ju je splet naključij pripeljal na iste prostore, namenil podobno usodo njunim stavbam. Pri liberalnih krogih je dobival naročila Fabiani, pri katoliških se je za podobne stavbe dogovarjal Plečnik.
Fabiani je bil uživač in svetovljan, svetovalec Franca Ferdinanda za umetnostna vprašanja. Po I. svetovni vojni je zapustil mesto vodilnega profesorja na dunajski tehnični univerzi, da bi pomagal pri obnovi porušene domovine. Plečnikova profesura pa je je bila pri prestolonasledniku trikrat zavrnjena in za to je krivil Fabianija. Na Ljubljansko univerzo je prišel poučevat šele, ko se je prepričal, da se ne bosta srečevala. Medtem, ko je Fabiani pomagal Ferdinandu pri prenovi češkega gradu Konopište, je Plečnik za predsednika Tomáša Masaryka odločno zarisal današnjo podobo Praškega gradu na Hradčanih.
V svojih načrtih je Fabiani uporabljal sodobne konstrukcije in materiale, vgrajeval naprave udobja. Njegova Urania je na Dunaju ena mestnih ikon. Z Narodnim domom v Trstu je postavil prvo večnamensko stavbo na svetu, mesto v malem. Prav zaradi izjemnega pomena, ki ga je stavba imela za slovensko skupnost, so jo fašisti leta 1920 zažgali. Po strukturi zelo podobno Plečnikovo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani je prav tako prizadel ogenj, ko je nanjo padlo italijansko poštno letalo.
Plečnik je bil mojster dekoracije, ki ni maral moderne. Študentje so naskrivaj brali knjige moderni arhitekturi. Navidez skromen in sramežljiv, predan trpečemu delu, je s svojo karizmo za nekaj desetletij upočasnil razvoj slovenske arhitekture.
Šele na stara leta sta bila spet prijatelja. Takrat sta se ob čaši vina dogovorila, da bo tisti, ki bo živel dlje, drugemu napisal nekrolog. To je naredil Fabiani leta 1958, leto dni po Plečnikovi smrti.
Fabianiju so Slovenci očitali, da ne zna slovenskega jezika, v Italiji pa je zaradi izražanja slovenstva izgubil službo. Rojenega v Avstro-ogrskem imperiju so si ga prilaščali tudi Avstrijci. Plečnik je bil prepričan, da je na Dunaju ob delo zaradi slovanske krvi in kljukice v priimku. Stavbe obeh arhitektov srečujemo v Sloveniji, Avstriji, Italiji, na Češkem, Hrvaškem. Njuna dela pa pričajo, da sta ustvarjala izven časa in mimo meja, z znanji Etruščanov, antike, baroka in moderne. Bila sta prava Evropejca.
V filmu so nastopili največji poznavalci opusa obeh arhitektov: dr. Peter Krečič, dr. Damjan Prelovšek, prof. Boris Podrecca, Ernesto Van Der Ham in Kristijan Muck. Velik del besedila predstavljajo odlomki iz zapisov Jožeta Plečnika in Maksa Fabianija. Film je nastal v produkciji izobraževalnega programa TV Slovenija ob pomoči Ministrstva za kulturo RS.