DRUGI STOLETNIK

Občan, oktober 2006, št.11, leto 8

DRUGI STOLETNIK Z VAČ

Portret E. Bojc: Avtor je Milan Merhar (Sodelavec na nižji gimnaziji v Domžalah); akvarel; A3 format; nastal ob Bojčevi 50- letnici; portret je last sester Marije in Lucije Bojc iz Lj.; informacije o avtorju slike sem dobil pri hčeri avtorja slike – Marjeti Vodnik iz Domžal (Bili so družinski prijatelji.).

Ste zelo radovedni?

Pred več kot 100 leti se je na Vače priselil, skupaj z družino, samo za nekaj let, novi trški žandar Ivan Bojc. Tu se mu je rodil tudi sin. Žandar pa je moral potem seveda oditi tja, kamor je ukazala oblast, zato se je družina kmalu odselila v Dobrepolje, v Kočevje, .... Žandar Ivan pa je prekmalu umrl in žena in trije otroci so ostali sami.

Srednji otrok bi letos v oktobru praznoval 100 let. Ime mu je bilo Etbin Bojc (22. 10. 1906 - 30.12. 1975).

Pri Bojčevih v Kočevju se je zbirala krščanska mladina, bodoči duhovniki (Leopold Čampa, Jože Gregorič, Jože Lušin, France Kramarič) in drugi izobraženci. Tudi Etbin je bil globoko veren in skupaj so pisali v dijaške časopise svoje prve stvaritve. Etbin ni postal duhovnik pač pa slavist in pedagog in je služboval po raznih srednjih šolah (pri uršulinkah v Ljubljani in Škofji Loki, na bežigrajski gimnaziji, na ljubljanskem učiteljišču ….). Nadvse je občudoval škofa Slomška. Zato je o njem napisal kar nekaj knjig. Ker pa je živel v dobi trdega socializma, si je nadel psevdonim Janez Poljanec. Napisal je mnogo člankov. Njegova priljubljena tema je bila duhovna rast mladine, v času, ki je bil težak za kristjane. Proučeval je zgodovino osnovnega šolstva na Slovenskem, vendar je zaradi smrti njegovo skoraj končano delo žal neobjavljeno. Napisal pa je tudi knjigo »Pregovori in reki na Slovenskem«, ki je do zdaj najobsežnejše delo te vrste.

Na veliki četrtek leta 1941 je bil Etbin Bojc zadnji govornik na ljubljanskem radiu. Z vso svojo veliko ljubeznijo do lastnega naroda je pozval Slovence, naj se borijo za svojo narodno svobodo. Čisto nazadnje je citiral Cankarja:

»Prišel je dan, ko smo morali zadeti križ na svoje rame in nastopiti krvavo pot na Golgoto. Trpeli bomo in dotrpeli ter doživeli svoje narodno vstajenje in poveličevanje.«

Nato je zapustil poslopje pri drugih vratih in se odpeljal s kolesom v Polje, kjer je stanoval z družino, kajti Italijani so že vkorakali v stavbo. Spremljajoči policist, ki je Etbina dobro poznal, pa je gestapovce, ki so spraševali po prof. Bojcu, usmeril drugam.